»Dobrota je sirota,« pravi nekakšen slovenski kliše. Pa to res drži?

»Jure, dostikrat slišimo od domačinov, da veliko pomagaš in daješ drugim. Se ti ne zdi, da bi te zato lahko že izkoriščali?«

»Od toliko ljudi, s katerimi sem delal, so me nekateri seveda tudi razočarali. To lahko vsak stori le enkrat. Vendar zaradi takšnih ne smeš izgubiti vere v dobroto in ljubezen.

Verjamem, da bo vesolje poskrbelo za ravnotežje in da ti v pravem trenutku postavi na pot morda čisto drugo, a pravo osebo, ki ti pomaga na način, kot ti pomagaš drugim. Tako delujemo v naši družini že generacije in nikoli se zaradi tega nisem čutil prikrajšanega. Prej obratno. Več kot daješ drugim, bogatejši si.«

Vendar je pri tem odločno dodal še: »Ampak pri tem svojem razmišljanju sem prišel do zelo pomembne ugotovitve. Zelo me je namreč prizadelo, ko so mi ljudje, ki sem jim s srcem in dušo nesebično pomagal, v nekem trenutku obrnili hrbet in začeli izkoriščati to naklonjenost. Počutil sem se ogoljufanega, saj sem pričakoval vse kaj drugega.

Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da nisem pravičen. Če nekaj pričakuješ v zameno, potem ne daješ, temveč menjaš. Tako delaš preračunljivo za svoj račun, kar pa vsekakor ni v skladu z načeli dajanja.

Zdaj sem spremenil svoje osnovno načelo dajanja. Dajati je treba na način in v tolikšni meri, da za to ne pričakuješ plačila. Več kot delaš za druge, srečnejši si, vendar samo v primeru, ko za to ne pričakuješ hvaležnosti ali plačila.«

Iz knjige AKROBATI (Petra Škarja) >>

Jure knez knjiga AKROBATI