Povzetek knjige DOL MI VISI, Malce drugačen pogled na dobro življenje; Svetovna motivacijska uspešnica.
Avtor: Mark Manson
Naša sodobna družba je obsedena z nerealistično pozitivnimi pričakovanji. Bodite srečnejši. Bodite bolj zdravi. Bodite najboljši, boljši od vseh drugih. Bodite pametnejši, hitrejši, bogatejši, bolj seksi, bolj priljubljeni ...
Ironično pa je, da nas takšno obsedeno osredotočanje na pozitivno (na to, kar je boljše, odličnejše), samo vedno znova opominja na to, kar nismo, česar nam manjka, kar bi morali biti, a nam je spodletelo. Navsezadnje noben resnično srečen človek nima potrebe, da bi stal pred ogledalom in ponavljal, da je srečen. Preprosto je srečen.
Težava pa je v tem: naša družba je danes s pomočjo čudežev potrošništva in družbenih medijev v slogu hej-poglej-moje-življenje-je-bolj-kul-kot-tvoje ustvarila celo generacijo ljudi, ki verjamejo, da sploh ni prav, če človek doživlja tiste negativne izkušnje - tesnobnost, strah, krivdo itd.
Ko je bil moj dedek mlad in se je počutil kot kup dreka, je pomislil: "Ježeš, danes sem pa res kot kravjak. Ampak veš kaj? Takšno je življenje. Raje se bom spet posvetil nakladanju sena." Kaj pa danes? Če se samo pet minut počutiš kot kup dreka, si bombandiran s 350 podobami ljudmi, ki so totalno srečni in imajo jebeno neverjetno življenja. Nič čudnega, da smo prepričani, da je z nami nekaj narobe.
Ko se ves čas pehamo za nečem, manj zadovoljni postajamo, kajti pehanje samo krepi dejstvo, da nečesa nimamo.
Ste kdaj opazili, da ste v nečem boljši, če vam je manj mar za to? Ste kdaj opazili, da uspe prav človeku, ki ga uspeh najmanj zanima? Ste kdaj opazili, kako se stvari uredijo, ko se nehate obremenjevati z njimi?
Kadar vam je jebeno mar za preveč ljudi in stvari, dobite občutek, da ste upravičeni do nenehnega udobja. Menite, da bi morali biti ves čas srečni in da bi morale biti stvari točno takšne, kot ste si zamislili. To je bolno.
Zahrbtna resnica o življenju: Ne morete biti pomemben dejavnik v življenju nekaterih ljudi, ne da bi bili hkrati tarča posmeha drugih.
Če hočete, da bi vam dol viselo za težave, vam mora biti najprej jebeno mar za nekaj, kar je pomembnejše od težave.
Nekoč sem slišal nekega umetnika reči, da ko človek nima težav, um samodejno poišče nekaj novih problemov.
Ne glede na to, ali se tega zavedate ali ne, se vedno sami odločite, do česa vam bo jebeno mar.
Razsvetljenje praktično pomeni, da sprejmete zamisel, da se določeni količini trpljenja pač ni mogoče izogniti - ne glede na to, kaj počnete, življenje prinaša tudi poraze, izgube, obžalovanja in celo smrt. Kajti ko sprejmete vse sranje, ki ga v vas meče življenje (in meče ga veliko, verjemite), na duhovni ravni postanete nepremagljivi. Navsezadnje lahko bolečino premagamo samo tako, da se jo najprej naučimo prenašati.
Trpljenje je priljubljeni mehanizem narave za sprožanje sprememb. Razvili smo se tako, da vedno živimo z določeno mero nezadovoljstva in negotovosti, kajti rahlo razočarano in negotovo bitje je najbolj domiselno, ko gre za preživetje.
To nenehno zadovoljstvo naši vrsti omogoča, da se ves čas bori in trudi, gradi in osvaja. Naše bolečine in bridkosti niso napaka človeške evolucije; so njena lastnost.
Kaj je tako nevarno v družbi, ki se vse bolj oddaljuje od neizogibnih neudobnih stvari v življenju? Ne doživljamo več zdravih in koristnih odmerkov bolečine. To je izguba, zaradi katere izgubimo stik z resničnim svetom okoli sebe.
Ne upaj, da boš živel brez težav. To ne obstaja. Raje upal, da boš imel veliko dobrih težav.
Skrivnost je v reševanju težav, ne položaj brez težave.
Številni guruji samopomoči vas učijo novih oblik zanikanja in vam vlivajo energije z vajami, ob katerih se kratkoročno počutite dobro, za prikriti vzrok težave pa se ne menijo. Ne pozabite: Nikomur, ki je dejansko srečen, ni treba stati pred ogledalom in si prigovarjati, da je srečen.
Negativna čustva so klic k dejanju. Ko jih občutite, se to zgodi zato, da bi ukrepali. Pozitivna čustva pa so nagrade, ker ste pravilno ukrepali. Ko jih občutite, se življenje zdi preprosto, in takrat vam ne preostane nič drugega kot to, da v njem uživate. Potem pozitivna čustva izzvenijo - tako kot vse - in neizogibno se pojavijo nove težave.
Odločanje, ki temelji na čustveni intuiciji, brez vpliva razuma, ki poskrbi, da stvari ne uidejo iz vajeti, je skoraj vedno bedno.
Kar nas danes osreči, nas jutri ne bo več, kajti naša biologija vedno potrebuje nekaj več.
Želeti si vsega lepega je preprosto. Bolj zanimivo vprašanje, ki pa si ga ljudje nikoli ne postavijo, je: "Kakšne bolečine hočete v svojem življenju? Za kaj ste se pripravljeni bojevati?" Kajti to očitno bolj vpliva na potek našega življenja.
Sanje so gora, vzpon nanjo pa kilometrski. Dolgo je trajalo, preden sem ugotovil, da ne plezam rad. Samo vrh sem si rad predstavljal. Hotel sem nagrado, ne pa truda. Hotel sem rezultat, ne pa procesa. Zaljubljen nisem bil v boj, ampak samo v zmago. V življenju pa tako ne gre.
Pogosto je spoznanje, da ima tako resne ali boleče težave kot vi še kdo drug (in torej niste nič posebnega), prvi in najpomembnejši korak na poti odpravljanja težav.
Zaradi poplave skrajnih informacij smo se navadili verjeti, da je izjemnost nova resničnost. In ker smo skoraj vsi večino časa povprečni, se zaradi poplave izjemnih informacij počutimo prekleto negotovo in obupano, kajti očitno nekako nismo dovolj dobri. Zaradi poplave izjemnosti se ljudje slabše počutijo v svoji koži in zdi se jim, da morajo biti skrajnejši, radikalnejši in samozavestnejši, da bi jih kdo opazil - oziroma da bi sploh kaj pomenili. "Povprečnost" je postalo novo merilo neuspeha.
Ko sprejmete domnevo, da je življenje vredno samo, če je res izjemno in mogočno, pravzaprav sprejmete dejstvo, da je večina človeštva (vključno z vami) bedna in ničvredna. In tako razmišljanje lahko postane nevarno, tako za vas kot za druge.
Redki posamezniki, ki dejansko postanejo res izjemni v nečem, takšni ne postanejo zaradi svojega prepričanja o svoji izjemnosti. Prav nasprotno: osupljivi postanejo, ker so obsedeni z izboljšavami. In ta obsedenost izvira iz nezmotljivega prepričanja, da nam nič ne pripada. Ljudje, ki postanejo odlični v nečem, takšni postanejo, ker razumejo, da še niso odlični - so povprečni, nič posebnega -, in vedo, da bi bili lahko precej boljši.
Ljudje smo opice. Mislimo, da smo neskončno prefinjeni, ker imamo opekače za kruh in obutev priznanih ustvarjalcev, vendar smo samo trop lepo okrašenih opic. In ker smo opice, se nagonsko primerjamo z drugimi in tekmujemo za položaj. Ne gre za to, ali se primerjamo z drugimi - gre za to, po kakšnih merilih se primerjamo z njimi. Če bi radi na svoje težave gledali drugače, morate spremeniti svoje vrednote in/ali merila za presojanje neuspeha/uspeha.
Užitek je lažni bog. Raziskave kažejo, da ljudje, ki svojo energijo namenjajo plehkim užitkom, postanejo bolj tesnobni, bolj čustveno nestabilni, pa tudi bolj depresivni.
Raziskave kažejo, da ko človek poskrbi za svoje osnovne potrebe (hrana, streha nad glavo in tako naprej), se soodvisnost med srečo in uspehom v snovnem svetu hitro izniči. Če torej stradate in živite na ulici sredi Indije, bo dodatnih deset tisoč evrov zelo vplivalo na vašo srečo. Če pa ste udobno ugnezden pripadnik srednjega sloja v razviti državi, vam dodatnih deset tisoč evrov na letni ravni ne bo pomenilo pomembne razlike; kar pomeni, da se ubijate z nadurami in delati tudi ob koncih tedna - za nič.
Že prav, da hočete ostati na "sončni strani življenja", vendar je življenje včasih bedno, najbolj zdrava stvari, ki jo lahko storite, pa je ta, da to priznate.
V resnici je zadeva preprosta: stvari se izjalovijo, ljudje nas jezijo, nesreče se dogajajo. Zaradi teh stvari se počutimo kot kup dreka. In s tem ni nič narobe. Negativna čustva so nujna sestavina čustvenega zdravja. Če to negativnost zanikate, povzročite, da težave postanejo trajne, namesto da bi jih odpravili.
Najboljše vrednote, ki jih lahko oblikujemo:
- sprejemanje odgovornosti za vse, kar se vam zgodi v življenju, ne glede na to, kdo je kriv.
- Priznavanje lastne nevednosti in nenehen dvom o svojih prepričanjih.
- Pripravljenost na odkrivanje lastnih napak in pomanjkljivosti, da bi jih lahko odpravili oziroma izboljšali.
- Sposobnost tako reči kot slišati "ne" ter jasno določiti, kaj boste v življenju sprejeli in česa ne.
- Razmišljanje o lastni umrljivosti - budno oprezanje za lastno smrtjo je verjetno edina stvar, ki nam lahko pomaga, da ohranimo pravilen pogled na ostale štiri vrednote.
Iz knjige DOL MI VISI, Mark Manson
