"Potovanja te prerodijo, pomirijo in obogatijo!" iz knjige Umetnost preprostosti
"Hola amigo!" na vsakem koraku. In že poznam nadaljevanje: "Cómo estás, Estás bien?" (prevod: Kako si, si vredu?) Pa tudi od tu naprej vem, kaj bodo vprašali: "Inglés? Español?" (Prevod: angleško, špansko?) In odgovorim seveda, da govorim angleško. In spet poznam nadaljevanje:
"How are you?" Odgovorim, da vredu. Potem sledi še stisk roke ali nek podoben pozdrav, ogrooomen nasmešek in smo tam - začnejo prodajati svoj produkt ali storitev.
Hehe, so že kar malo hecni s svojimi vedno enakimi, čisto enakimi pristopi. In to prav vsi, na katere sva naletela. Še bolj nama je bilo hecno zato, ker je bilo podobno v Mehiki, Venezueli, celo na jugu Kalifornije. Vedno isto, se jim kar moraš malo nasmejati 🙂
Partner se je celo pohecal, da se ga ob srečanju še prav noben prijatelj ni tako razveselil in imel tak ogromen nasmešek, kot vsakdo tu v Dominikanski Republiki.
No, kolikor je to zanimivo in smešno, preide z dnevi v nadležno. Ko sva stopila iz hotela na glavno cesto, so se "vsuli" na naju kot mravljinci na sladkor. Z vseh koncev je prišlo vsaj 10 takih "Amigotov" pri vsakem najinem izhodu iz hotela, vsakdo se na veliko smejal, dal roko, pozdravljal, spraševal kako sva in seveda - prodajal. Prvič sva kaj takega doživela v Mehiki, ki je bila v mnogih pogledih zelo podobna Dominikanski Republiki.
Čeprav ima Dominikanska Republika zelo veliko različnih znamenitosti in naravnih lepot ter tako odlična za "backpakerje", sva se tokrat kar bolj udobno vsidrala v hotel. Posledično nisva videla veliko od same države, sva se zato pa prav lepo odpočila od našega hitrega sveta 🙂
Tam so vsi tako zelo počasni ... Kar je za dopust in oddih super, saj te nekako povlečejo v svojo počasnost in umirjenost. Za vsakdanje življenje bi bilo tole (vsaj meni) pa zelo moteče ... Sploh vam ne znam z besedami razložiti, kako zelo počasi storijo vsak posamezen gib. Že samo podpis pri njih traja in traja, počasi poiščejo kemičnik, lepo POČASI zaprejo predal, potem še popravijo ta predal, malo pogledajo kemičnik, pa počasi pravilno primerjo, nekajkrat pogledajo list, kamor naj bi se podpisali, še malo obrnejo ta list ... joj joj ...
Če jih opazujete, v bistvu ves dan delajo, ampak narejenega je izjemno izjemno malo. Celo smejala sva se, ker sva ves teden v hotelu štela število zaposlenih in gostov - bilo je v povprečju za 60% več zaposlenih kot gostov 🙂 Hehe, si predstavljate kaj takega v Sloveniji? Lastnik bi takoj zaprl hotel 🙂
Za nekaj dni sva najela avtomobil. Navigacijo komaj da poznajo, večina podjetij, ki oddajajo avtomobile, je sploh nima. Pravijo, da je tako majhna država, da je enostavno vse najti z zemljevidom. No, vseeno sva vztrajala pri navigaciji. Našla sva nekaj prav rajskih majhnih zalivov, nepoznanih turistom. Čudovito!! Nekaj slik je spodaj. Cca 10 do 20 metrov širok zaliv s kristalno čisto vodo, na obeh straneh pa divje skale ... Res lepo!
En dan sva posvetila dolgi vožnji, cca 3,5 ure v eno smer, da bi videla najlepšo plažo (Sodeč po predlogu Lonely Planeta, domačinov, nekaj revij ... torej večkrat potrjeno, da naj bi bila res najlepša). Te lepe plaže nisva videla. Le razburkano morje, rjava voda in naplavljene smeti. Po pogovoru z domačini so sočustvovali z nama in povedali, da je zadnjih nekaj dni verjetno kakšno neurje na morju, zato je voda razburkana in plaža daleč o pričakovanega rajskega pogleda. Šment. Spila sva vsak en "Hugo naturales" (naravni sok) in se peljala nazaj ...
Uf, vožnja. Le en izraz je za to - DIVJA! Nobenih pravil, semafor jim ni gospodar, prednost ima močnejši, troba pa nujni dodatek. Poleg tega pa velikrat krave na glavni cesti. Ja saj, nekje se morajo sprehajati ...
Sicer ljudje in njihov način življenja je, kot sem že omenila, zelo podoben kot v Mehiki ali Venezueli. Morda nama zato ni bilo tako fascinantno življenje domačinov, ker sva to že doživela in videla. Vsi so manjše rasti, črnci, špansko govoreči in večina debeli. Mesta so zgolj skupek ogromno lesenih kolib ali majhnih neurejeno sezidanih hišk, res majhnih. Pogled je podoben, kot pri naših Romih v Novem mestu. Zelo zelo podoben. Smeti so jim kar del narave, vsaj tako izgleda ...
Nevarnosti? Še nikoli nisva imela slabe izkušnje na potovanju, kar se tiče nevarnosti mafije, kraj, napadov ... Vendar sva vsako potovanje bolj pozorna in previdna, saj so naju ves čas na to opozarjali domačini. Ko sva bila zvečer na plaži blizu mesta, sta poleg stala policista. Ko sva se premaknila, da bi ujela malo samote, sta se policista premaknila skupaj z nama. In se spet premakneva. In tudi policista. Potem pa le prideta do naju, lepo pozdravita in naju vprašata do kdaj želiva biti na plaži. Zakaj, naju je seveda zanimalo. Ni varno, sploh pa ne ponoči, sta povedala. Zato sta le vljudno povedala, da sva lahko kolikor časa želiva, ampak da bosta onadva poleg, za varnost. Pa sem imela prvič v življenju "body garda" 🙂
Ocean world - nujna destinacija, če greste na sever Dominikanske Republike. Predstave delfinov, morskih levov, morskih psov, papagajev, snorklanje, ogled tigra, ptičkov (sem jih božala!), objemanje delfinov, plavanje z njimi ... Nepozabno! 🙂 Rada imam živali, tako da mi je bilo sploh všeč ... Sicer se mi ob takih "zabaviščnih parkih" postavlja moralno vprašanje, ali je prav, da so živali v ujetništvu ... a ne bi na tem mestu o tem razglabljala.
Če pogledam z vrha celotno potovanje - bilo je ČUDOVITO, sproščujoče. Ponavadi mi ljudje zastavijo vprašanje, katero potovanje mi je bilo ljubše, a na to ni možno odgovoriti. Vsako je unikatno in ni možno primerjati.
