Dr. Rick Rigsby: "Najbolj moder človek, kar sem ga do sedaj poznal na tem svetu, je človek brez izobrazbe, ki je pustil šolo v tretjem razredu osnovne šole.
Najbolj moder in brez izobrazbe v isti povedi nekako ne gre skupaj. Podobno kot na primer tek za zabavo. Sam ne vidim nič zabavnega v teku ... A danes mi ni več nasprotujoče si v isti povedi reči najbolj moder in brez izobrazbe. Ta najbolj moder člevek na svetu, ki je pustil šolo v tretjem razredu, ki me je naučil, kako združiti znanje in modrost, da pustim pečat na tem svetu, je bil moj oče.
Le preprost kuhar, ki je pustil šolo tako zgodaj, da je lahko pomagal na družinski farmi. A se nikoli ni nehal učiti, izobraževati. Mark Twain je rekel: "Nikoli ne bom dopustil, da bi moje šolanje bilo v napoto moji izobrazbi."
Moj oče se je sam naučil pisati in brati. Ko je Amerika bila v zadnjih izdihljajih civilne vojne, se je moj oče odločil, da bo stal ponosno kot človek. Ne kot človek črne polti, ne kot človek bele polti, ampak kot - človek! Dobesedno je izzival sam sebe, da je bil najboljši kar je lahko prav vsak dan njegovega življenja. Sam imam dokončane štiri fakultete, moj brat je uspešen sodnik, a nisva najpametnejša v naši družini - oče, ki je pustil šolo v tretjem razredu, je.
Citiral nam je Michellangela: "Fanta, ne bo me skrbelo, če bosta ciljala visoko in zgrešila, a skrbelo me bo, če bosta ciljala nizko in zadela." Mama nama je citirala Henryja Forda: "Če misliš, da zmoreš, ali če misliš, da ne zmoreš - v obeh primerih imaš prav."
Tako sem se naučil preprostih lekcij za življenje. Lekcij kot na primer: "Sin, bolje, da si uro prezgoden, kot minuto prepozen." V naši hiši sploh nikoli nismo vedeli, koliko je zares ura, ker je bila vedno premaknjena malo naprej. Po skoraj 30-ih letih, ko je oče odhajal iz hiše ob 3.45 zgodaj zjutraj, ga je mama vprašala, zakaj to počne. Odgovoril ji je: "Morda bom z lastnim zgledom dosegal, da me bo tako vsaj en od mojih fantov posnemal v predanosti odličnosti."
Aristotel je rekel: "Postaneš to, kar stalno ponavljaš." Zato mora ta težnja po odličnosti postati navada, ne zgolj občasno dejanje. Nikdar ne pozabite tega.
Vem, da znate biti močni, a nikoli ne pozabite biti prijazni. In nikoli ne pozabite, da nikoli ne smete osramotiti mame. Če mama ni srečna, nihče ni srečen. Če oče ni srečen, nikomur ni mar, tako da ... Pazite se mame. 🙂
Naslednja lekcija najbolj modrega človeka na svetu: "Sin, vedno pazi, da je tvoj prt uslužnosti drugim večji od tvojega ega." Ponos je breme neumnega človeka. John Wooden je bil poklicni trener košarke v UCLA. A njegovo poslanstvo je bilo vplivati na množice in pustiti pozitiven pečat na tem svetu. In ob vseh tistih nazivih prvakov in izjemnih uspehih, uganite, kaj je počel med tednom po treningih? Šel je v delovni prostor, zagrabil metlo in pometal tla telovadnice, kjer je treniral.
Bi radi pustili pečat na tem svetu? Najdite svojo metlo. Najdite svoj prostor. Vsak dan to iščite in tako stalno večate vpliv, ki ga imate na ljudi, vpliv v svetu.
Zadnja lekcija: "Sin, če misliš nekaj delati, naredi to tako kot je prav." Tako si vsak dan rečem, da moram streljati proti zvezdam, se vsak dan truditi, da sem najboljši, kar sem lahko. Dobro ni dovolj dobro, če je lahko boljše. Boljše ni dovolj dobro, če je lahko izjemno ...
Naj te lekcije povežem v zelo osebno zgodbo.
Modrost dostikrat pride do nas preko težkih preizkušnj, mnogokrat preko naših največjih padcev. Ko dosežete skrajno trdo dno dna, se spomnite tega: Ko se mučite in vam je težko, je to trdo dno dna lahko tudi odličen temelj, na katerem lahko zgradite nekaj trdnega in odličnega. Ne skrbi me ali boste uspešni ali ne, skrbelo bi me, če ne boste tu in tam kdaj tudi padli ... Oseba, ki stopi izven okvirjev in stalno raste, je oseba, ki pusti največji pečat na tem svetu.
V 70. letih sem spoznal najlepšo in najbolj čudovito žensko v mojem življenju. Izvedel sem, da ji je ime Trina Williams in je iz Kalifornije. En večer smo vsi plesali, se veselili, ko sem se opogumil in jo vprašal za telefonsko številko. Ona je bila prva ... v bistvu je bila edina ženska na faksu, ki mi je sploh dala pravo cifro. Naslednji dan sva šla skupaj na sladoled. Moji prijatelji kar niso mogli verjeti. Že 40 let je od tega, a prijatelji še danes ne morejo verjeti. Šla sva na drugi zmenek. In na tretjega. In četrtega ... Peljala sva se vso pot do mojih staršev, da ju je lahko spoznala. Moj oče jo je spoznal, me povlekel malo stran in mi rekel, on, moj heroj, moj očka: "A je kaj narobe z njo, da se je odločila zate?" 🙂
A pustimo to, hodila sva skupaj leto, dve, tri, zaključila študij ... Bil je čas, da jo zaprosim za roko in o tem povprašal njene prijateljice. Veste, to so bila sedemdeseta, v Kaliforniji, zato one rečejo, da moram to storiti v neki fini restavraciji, ob svečkah, finih čokoladicah, vse romantično ... Poslušajte, jaz sem iz kmetov. Kar imam, je stara steklenico domačega vina, to je to! In rekla je: "Da!"
Poročil sem najlepšo žensko na svetu! Dobila sva dva otroka. Bilo nam je čudovito.
Nekega dne Trina začuti bulo v njenih prsih. Rak dojk.
Šest let po tej diagnozi stojimo jaz in moja dva mala sinova ob krsti njune matere. Dve leti nisem čutil utripa svojega srca ... Če ne bi imel vere v Boga, me danes ne bi bilo tukaj. Če ne bi imel teh dveh majhnih fantov ob sebi, ne bi imel nobenega razloga, zakaj bi šel dalje. Popolnoma sem bil izgubljen. To je bilo moje trdo dno dna.
Veste, kaj me je držalo pokonci? Modrost človeka, ki je pustil šolo v tretjem razredu. Modrost preprostega kuharja. Nikoli prej v življenju nisem videl svojega očeta jokati. Do tistega dne, ko je stal ob krsti svoje snahe, ki jo je imel za svojo hčer. Stal sem tik za njim, čakal, da še zadnjič na tej Zemlji vidim Trinin obraz, ko je oče delil z mano le nekaj besed, ki so mi spremenile življenje. To bo zadnja lekcija, ki mi jo je dal.
Rekel je: "Sin, samo stoj pokonci. Ne obupaj."
Stojte! Ne obupajte! Ne glede na to, kako razburkano je morje - ostanite pokonci, ne obupajte! In tu ne govoril le o vodi, ampak o hudo razburkanem morju ... Stojte pokonci. Ne glede na vse, samo ne obupajte!
In njene ene zadnjih besed so bile: "Ni mi več pomembno, kako dolgo bom še živela. Najbolj pomembno mi je, KAKO bom živela te dni, ki jih še imam."
Zato vprašam vas le eno vprašanje, vprašanje, ki si ga zastavljam vsak dan celo življenje, vprašanje, ki sem ga neštetokrat slišal od čoveka, ki je pustil šolo v tretjem razredu: "Kako živiš?"
Vsak dan si postavite to vprašanje. Kako živite? Takole nekako bi odgovoril na to vprašanje en preprost kuhar:
Ne sodite. Bodite zgodni. Bodite prijazni. Vaš prt uslužnosti naj bo ogromen in velikokrat rabljen. Če mislite nekaj storiti, storite to tako, kot je prav. Nikoli ni napak storiti pravo stvar. Kakor delaš eno stvar, delaš vse stvari.
Na ta način bo vaš vpliv rastel in pustili boste pečat na tem svetu. Na ta način boste častili tistega pred vami, ki je vplival na vas.
In vsak večer se vprašajte: "Kako živim?"
Dr. Rick Rigsby, Vir: Dr. Risk Rigsby govor FB Goalcast
