"Pozabite na to, kar ste se naučili za to diplomo, če želite biti uspešni. Največja vrednost diplome je v tem, da veste, kako in na kakšen način razmišljajo vaši kolegi. Vi pa, če hočete uspeti, morate to delati na drug način."

S tem povedanim v govoru ob pridobitvi naziva Podjetnik leta 2013 je prvič vzbudil mojo pozornost. Danes, tri leta kasneje, ob 6.30 zjutraj sedim v njihovi sejni sobi, lepo postrežena s kavico, in zagledam na mizi peščeno uro. Ujame moj pogled in dopolni moje neizrečene misli: »Naštimana točno na tri minute.« Haha, noro. Vam v nadaljevanju povem bistvo te ure ...

Dušan Olaj in podjetje DUOL. Zgodba uspeha. »Nisem zgodba uspeha. Sem le zgodba časa. 20 let dela," me takoj popravi.

Pogovarjala sva se o današnjih srednješolcih in tem, kaj nam šola koristnega poda ter česa ne.

"Invalidna šola, s tem da Invalidna lahko pišeš z veliko začetnico, danes ne uči za življenje, na žalost. Uči neka znanja, ki v veliki večini niso potrebna za življenje.

Ampak!

'Zgurajte' to šolo do konca! S tem boste ne glede na vse lahko šli čez osnovno kadrovsko sito.

Živimo v neki družbi, ki je urejena, kakorkoli že je urejena. Tu so neke družbene norme, ki jih je potrebno doseči. Formalna šolska izobrazba je ta prag. Torej ne govorim o tem, da se ni potrebno učiti in hoditi v šolo. Govorim o tem, koliko se zanašati na tisto, kar ste se naučili. To je premalo. Šolski sistem ukaluplja. Težava našega šolskega sistema, in ne le našega, je, da ne dela kreativcev, ampak formaliste. S formalizmom pa danes ne boš prišel do kreativnih idej. Ne moreš uspeti s formalizmom."

Kaj pa so najpomembnejša znanja, ki jih dobimo v šoli?

"Jeziki," pove brez pomisleka, še preden sem dokončala vprašanje. "Jeziki in še enkrat jeziki. Absolutno! Še premalo jih je, še dodatno bi jih potrebovali! Če bi karkoli v tem življenju naredil drugače, bi se naučil še dveh svetovnih jezikov. Smo v globalnem svetu, poti postajajo krajše in jezik je tisti, ki te danes povezuje. Angleščina je absolutno premalo. En od zanimivih jezikov prihodnosti je zagotovo kitajski. Zanimiv je tudi arabski jezik."

Nekaj njegovih ključnih pravil:

  1. Imamo 2 oči, 2 ušes in ena usta. In v teh proporcih se moramo naučiti uporabljati. Dvakrat več poslušati, dvakrat več opazovati kot govoriti.
  2. A4 list, 3 minute. Toliko časa imate, da ga prepričate. Če ga ne, tam so vrata. Ne želi biti nesramen, daleč od tega, le časi si prehitri, da bi si več kot to lahko privoščil. To pravilo mi je izjemno všeč, zato ga omenim na skoraj vsakem predavanju - in tu je razlog, zakaj je tista peščena ura vzbudila mojo pozornost.
  3. Vedno in povsod išči razloge za krivdo v sebi. Nikoli ne išči in ne obešaj krivde na koga drugega. Iz enega čisto enostavnega razloga: Ker je vsaka odločitev, ki je nastala, nastala v tvoji glavi.
  4. Nikoli nič ne pričakuj. Če nič ne pričakuješ, ne moreš nikoli biti razočaran.

In kje delamo največ napak?

"Čisto enostavno: prehitro odnehamo. Mislimo, da pridemo do praga, da ne moremo več. Rekel sem ti, da nisem zgodba o uspehu, sem samo produkt časa. 20 let. Ljudje danes bi pa radi to naredili v enem letu. To je težava. To je tisto čakanje. To je tisti šah – ne morem zmagati s prvo potezo. Moram graditi. Ne biti neučakan. Če imaš idejo, če vidiš cilj, potem pojdi. Ne se ustavljati."

V življenju ga je mnogo naučil šah, ki je tudi tu omenil:

  • V šahu ni blefiranja. Če blefiraš, zgubiš.
  • Strategija, taktika.
  • Spoštovanje nasprotnika.
  • Tudi če si Gari Kasparov (en najboljših šahistov), ne moreš zmagati s prvo potezo.
  • Vedno, ko nasprotnik potegne potezo, se vprašaš zakaj. Zakaj je nekdo nekaj naredil. Ko imaš odgovor na ta zakaj, potem veš, kaj moraš narediti.

Dodal je še: "Potrebno se je ODLOČATI. Ne morem, ne znam, ne vem. Odloči se. Pa ne vem, če sem se prav odločil ... Saj je vseeno. Odloči se. Če si se napačno odločil, boš to vedel šele takrat, ko si se odločil. Ne moreš vedeti, kaj je prav, če tega ne poskusiš.

Življenje, ki ga imaš, živiš sam. In če se vredu počutiš v svoji koži, v svojem življenju, zakaj bi moral karkoli spreminjati.  Če pa nisi, začni pridobivati širino. Iz te širine boš našel željo. Ko imaš željo, imaš veliko. Želja je osnova. Ko to imaš, začni iskati poti, kako to uresničiti. Vse izhaja iz želje. Če ni želje, ni ničesar."

Kako pridobiš to širino?

"Opazuj. Človek se pa ne more odločiti, če ima premalo informacij.

Neverjetno, koliko časa presedim na letališčih in opazujem ljudi. Pri vsakem si narišem njegovo življenjsko zgodbo in opazujem. Kaj kupujejo, kaj gledajo, kaj delajo – iščem nek vzorec obnašanja pri drugih."

Zakaj?

"Ker me to bogati. Kar vidim, sfiltriram in vzamem tisto, kar je zame uporabno. Postane del mene. Kar ni uporabno, vržem stran. To so lahko drobne malenkosti. praktične stvari v življenju."

V enem izmed mnogih interjujev je omenil, da ni zagovornik branja poslovnih knjig.

"Ne rečem, da ne brati. To je kot obisk slaščičarne. Enkrat na mesec je vredu, če boš pa jedla tortice vsak dan, pa to ni niti zdravo, niti pozitivno za tvojo telesno težo. Problem podjetniških knjig je v tem, da te za trenutek odvrnejo od realnega sveta in te vržejo v neko zgodbo. Zgodbo o nečem, nekom, karkoli. Zgodbo o nečem, kar je že bilo narejeno, kar je preteklost. To so ponavadi zgodbe o uspehu. Tu imam poslovni predlog zate - začni pisati in predavati o zgodbah neuspeha. Iz tega se ljudje lahko bistveno več naučijo."

Morda pa res. Ste za? 🙂

Na kratko bi lahko povzeli Dušanovo sporočilo srednješolcem:

Zguraj to šolo do konca. Uči se jezikov - čim več, čim bolj! Stalno opazuj, zaznavaj in si tako pridobi širino, s pomočjo katere boš prepoznal svoje želje. Ko imaš željo, deluj. Ne ustavljaj se, vztrajaj! Sprejemaj odločitve! Večkrat se spomni pravil: A4, 3 min; dvoje ušes, dvoje oči in ena usta; ničesar ne pričakuj; vedno išči razloge za krivdo v sebi.

In pa zavrti si včasih glasbo: My Way, Frank Sinatra (oziroma Paul Anka v originalu, na kar Dušan rad opozori).