Povzetek knjige DVE URI - Maratonski čas na meji mogočega, avtor Ed Caesar
Psihologi govorijo o zenu podobnem stanju nagonskih dejanj, v katerem pride do največjih športnih dosežkov. Pravijo mu flow. Francoski kolesar Jean Bobet je to opisal kot: "Je delikatna, intimna in kratkotrajna. Pride, te prevzame, ti spodnese tla pod nogami in te zapusti. Namenjena je samo tebi. To je kombinacija hitrosti in miru, moči in miline. To je ena sama čista sreča."
Glavna motivacija največjih športnikov ni slava, niti denar.
Telo je izgubljalo tri litre tekočine na uro in je bilo prekrito z znojem. Mlečna kislina se mu je sproščala v mišice. Vse v njem, razen zavesti, je kričalo: Prenehaj! On pa je vseeno tekel.
Mejniki so nedosegljivi le do takrat, ko ga nekdo ne preseže.
Želja po napredovanju je v človeški naravi.
Odkar beležimo rekorde, jih športniki nepopustljivo podirajo, marsikaj na veliko začudenje znanstvenikov, ki se navdušujejo nad svojimi teorijami in izračuni. Te napovedovalce žene zamisel, da morajo obstajati notranje meje, kako visoko, kako daleč in kako hitro se lahko poženejo najsposobnejši med nami. Navsezadnje nihče pri zdravi pameti ne misli, da bi človek nekega dne lahko pretekel miljo v 5,4 mikrosekunde (torej s svetlobno hitrostjo), ob tem pa le redki verjamejo, da bodo današnji rekordi ostali nedotaknjeni. Med tema dvema skrajnostma je veliko manevrskega prostora za ugibanja znanstvenikov. Vabljivo si je zamišljati, da obstaja končna meja človeških zmogljivosti, ki jo lahko opredelimo, vendar morda temu ni tako.
Maraton ni le neka razdalja. Postal je metafora. Maraton za nikogar ni lahek, tudi za profesionalce ne - oziroma drugače, še posebej za profesionalce ne. Razdalja je na voljo vsem. Vsak tekač se z njo in s svojimi mejami spoprime na svoj način. Vsakdo je primoran vzdržati določeno količino bolečin in porabiti skrite rezerve. Druga stran kovanca pa je dejstvo, da je maratonski tek dosegljiv skoraj vsakomur z dovolj potrpežljivosti in volje.
Zato so maratonski teki postali dogodki, na katerih horde vsakdanjih ljudi, debelih in suhih, starih in mladih, bogatih in revnih, preizkušajo sami sebe.
Maraton ni test atletskega talenta, temveč test človekovega značaja.
Nekateri trdijo, da je dolgotrajni tek bistveni del evolucijskega razvoja človeške vrste. Človek se je razvijal zato, ker se je izmojstril v vzdržljivostnem lovu, zasledovanju plena z dolgotrajnim tekom. Razvili smo se zato, ker smo tekli. Da bi lahko nahranili vse večje možgane, smo potrebovali meso. Ker nismo tako hitri, da bi lahko s sprintom presenetili savanske živali, smo uporabili drugo strategijo: izmučili smo jih do smrti.
Bistveni del vzdržljivosti niso žleze znojnice, ampak vizija. Da lahko vzdržijo, morajo imeti jasen cilj in zmožnost imeti v mislih tisto, česar ni pred očmi. Vizija nam daje predstavo o prihodnosti - pa naj gre za pokončanje antilope ali doseganje rekordnega časa na tekmovanju. Vizija je tisto, kar loči šampione od drugih odličnih tekmovalcev.
Naivno bi bilo misliti, da danes nekaj zagotovo vemo. Poglejmo v literaturo iz dvajsetih, štiridesetih, šestdesetih, osemdesetih let 20. stoletja. Ves čas so ljudje zatrjevali, da smo dosegli fiziološke meje. In ves čas so se motili.
Dokončne meje so nedoumljive vsem, razen sanjačem med nami.
Mutai je vsako jutro tekel, čeprav takrat ni vedel, ali lahko iz teh treningov nekoč nastane dobičkonosna tekaška kariera. Pravi, da je preprosto užival – tako kot nekoč v otroštvu, ko se je podil po gričih okoli kmetije .
Potrpljenje: beseda pomeni tako čakanje kot trpljenje.
Govoril si je: "Karkoli je mogoče. Vse je mogoče."
Rekord je najprej premagan v glavi, šele potem z nogami.
Mutai si je želel več kot le medalje in denar, čeprav mu je bilo to dvoje zelo pomembno. Iskal je neke vrste potrditev in izpolnitev. Nikoli ni bil zadovoljen. Ni mogel biti zadovoljen. Bilo je neke vrste prekletstvo – biti tako dober in od tega uživati tako malo – a obenem, kot lahko sklepamo, je od tem izvirala tudi njegova veličina.
Skoraj vsi tekaški šampioni so odraščali na majhnih kmetijah v velikih družinah in v skromnih razmerah. Bosi so hodili in tekli v šolo. Kot najstniki so pomagali pri delu na polju.
Kenijski uspehi temeljijo na aktivnem otroštvu na višavjih, primerni telesni konstituciji, voljnih mišicah, špartanski delovni etiki in nekemu nerazumljivemu prepletu preteklosti in sedanjosti. Geni in dednost ne razložijo vsega. Šampioni postanejo samo tisti posebni atleti, ki se bodo, ker tako koprnijo po uspehu, na treningih skoraj raztrgali od prizadevnosti.
Za Kenijce je trdo delo vrednota.
Mutai je že dolgo, preden je postal tekač, vedel, kaj je garanje in kako se prenaša bolečine. Nikoli ni pozabil, kakšen je občutek trpljenja. On razume, da resnična bolečina ni tisto, kar čutijo športniki, in je le fiziološko, temveč bolečina, ki izvira iz zatrtih življenjskih priložnosti. Vedel je, da mora, preden postane tekač, najprej postati mož. Ob rojstvu ni nihče dobil ničesar, si je pravil. Vstani. Delaj. Rezultati njegovega truda so bili impresivni. Osvojil je nekaj najbolj prestižnih maratonov in postal najhitrejši maratonec v zgodovini tega športa. In vendar je kljub tem dosežkom še naprej na slepo tipal v iskanju nečesa, česar ni imel.
Ljudje, ki startajo na rekord, iz sebe iztisnejo več, če verjamejo, da zmorejo.
Človeku je prirojeno, da odkriva nove načine preizkušanja lastnih meja. To nujo imamo zapisano nekje v genih. Karkoli nam znanost ali zdravi razum govorita o verjetnosti dveurnega maratona, ima za marsikoga med nami neko neubranljivo privlačnost. Mount Everest je bil neosvojljiv, dokler ni bil osvojen. Preteči miljo v štirih minutah je bilo nemogoče, dokler nekomu ni uspelo. Naj bodo izgledi še tako neznatni, dveurni maraton nam ne bo dal miru.
Nikoli ga niso materialni rezultati teka (avtomobili, hiše, bogastvo in breme, ki pride z njim) zanimali bolj od samega teka.
Iz knjige DVE URI - Maratonski čas na meji mogočega, Ed Caesar
