"We are not makers of history. We are made by history." Martin Luther King, Jr.
"Kaj res še nisi bila v Egiptu?" me je vprašal marsikateri znanec, ki ve, da rada potujem, a na njihovo presenečenje še nisem obiskala te, med Slovenci dokaj popularne, države. Ne, nisem, tokrat prvič.
Že kot otrok sem z navdušenjem in mistično radovednostjo prebirala vse, kar mi je prišlo pod roke o faraonih, piramidah, Starem Egiptu ... Vedela sem, da se bom nekoč dotaknila teh veličastnih stvaritev človeka. Hkrati pa sem čutila malo odpora stopiti tja, v arabski Egipt, ki mi zgolj po občutkih (ni neke trdne razumske razlage zakaj) nekako ni ljub. No, tudi mnoge informacije o raznih terorističnih napadih, verskih nestrpnostih in morebitnih nevarnostih niso ravno pomagale, da bi se kaj prej odločila za polet v Egipt. Čeprav je verjetno večja verjetnost zadeti na loteriji kot biti v bližini kakšnih tovrstnih napadov, je vseeno malce neprijetnega priokusa ob okušanju te dežele ...
Tudi zaradi tega "priokusa" tokrat niti pomislila nisem na kakšno backpackersko potovanje v lastni režiji, ampak sem se prepustila vodenju agencije. Pravo udobje, če primerjam s potmi, ko moraš sam brskati za vsako malenkostno informacijo. Pripeljejo te v hotel, kjer te razvajajo iz vseh koncev (če jim podaš kakšen evro ali dva napitnine, te sploh nosijo po rokah), hrane imaš v izobilju (prej kot lakoto čutiš bolečine od pretiranega preizkušanja vseh dobrih jedi), izleti pa lepo organizirani.
Vožnja s majhnimi avtomobilčki (ne vem, kako bi jih poimenovala) po puščavi, jezdenje kamele, ob postanku čaj v miniaturnih skodelicah in seveda obvezno še vodno pipo - čudovit izlet! Sicer, da vam ne govorim, kje vse sem imela tisti puščavski pesek ... Še naslednji dan sem ga vlekla iz las.
Piramide v Gizi - na to sem čakala kar nekaj let v vsej svoji neusahljivi radovednosti iz otroštva. Res so mogočne stvaritve, res imajo svojstveno mističnost ob toliko neodgovorjenih vprašanj kako so jih gradili, zakaj, kaj je njih namen ... Bolj ko sem se poglabljala v razumevanje teh piramid in templjev, bolj sem postajala zmedena.
Zgodovinarji trdijo in dokazujejo, da so to zgolj grobnice faraonov. Bolj duhovno usmerjene skupine trdijo in dokazujejo, da so to največji "zbiralniki energije" in nekakšna povezava z Vesoljem. Ljubitelji teorij zarot trdijo in dokazujejo, da je vse skupaj dokaj zlagano in zaigrano v namen, da se obogati Egipt, ki je odličen kraj za zbiranje množic (in posledično denarja) s tokom izjemne zgodovine. Matematiki trdijo in dokazujejo, da so piramide najboljša zemeljska razlaga celotne astronomije, matematike in razlaga gibanja planetov. Nekateri trdijo in dokazujejo, da so takratne civilizacije v piramide s simboli razložili vso takratno znanje o prihodnosti in dogajanju na Zemlji, saj so simboli univerzalni jezik. No, obstaja tudi močna skupina tistih, ki zagovarjajo in celo dokazujejo, da je te piramide in templje ustvarila neka civilizacija, ki je ni več na Zemlji, nekateri bi tudi rekli, da so bili to vesoljci. Mnogi znanstveniki pa svoje več-desetletne raziskave piramid zaključijo z izjavami v stilu: "Ne znamo odgovoriti na vsa ta vprašanja. Bolj ko se poglabljam, bolj bi začel verjeti, da je tu morala biti neka višja sila ..."
Bolj ko sem se poglabljala v to (že pred potovanjem - ravno to me je vleklo tja), manj sem vedela, kaj je res ... In se na koncu sprijaznila s tem, kot že mnogokrat v življenju poprej, da ni univerzalne resnice. Vprašanje je le, kaj si sam želiš verjeti, kaj boš verjel in zakaj. Morda pa niti ni pomembno, da vedno dobimo en in edini pravi odgovor ... Saj ravno v tem je čar življenja, kaj ne? 🙂
No, ampak morala sem te stvaritve, ki v svoji skrivnostnosti ne pustijo spati toliko znanstvenikom po vsem svetu, videti v živo. Se jih dotakniti. Opazovati, kaj jaz občutim tam, sredi treh največjih piramid. Želela sem vsaj malo začutiti, kateri resnici želim verjeti.
In stopim tja. Na moje presenečenje avtobus pripelje skoraj tik ob piramido. Izstopim. Res so mogočne, ogromne. Povem vodiču, da bi se rada sama malo sprehodila naokoli. Strinjal se je, le določil, kdaj naj bom pri avtobusu. Hodim naokoli ...
Vem, da ni pametno imeti pričakovanj glede česarkoli, ker le-ta ubijajo doživetja, dostikrat rodijo razočaranja. A kljub temu vedenju mi še ne uspe stopati po svetu brez pričakovanj ... Prav tu, priznam, sem jih imela. In z njimi so prišla tudi razočaranja. Mogočnost piramid me je očarala, a hkrati sem se tako grozno počutila tam, da sem se predčasno vrnila na avtobus in počakala celo skupino, da se vrne. Niti ne vem, kaj točno mi je dalo tak grozen občutek - morda zmes vseh dražljajev - ogromno domačinov, ki že zelo moteče vsiljujejo svoje izdelke, storitve in zahtevajo denar (vajena sem takih vsiljevanj prodaje iz revnih držav po svetu, a tu je bilo to preko vseh zdravih meja), njihovi močni glasovi, ko so se na daljavo pogovarjali; tepež ubogih shiranih konj, ki so polni brazgotin od bičanj prevažali turiste; gneča turistov in domačinov; smog toliko avtobusov in avtomobilov, ki so ustavljali tako blizu piramid ... Vse skupaj mi je bilo tako neprijetno, da sem šla raje v tišino na avtobus.
Dosti lepši izlet mi je bil naslednji dan v Luxur. Bolj umirjeno ... Tudi kosilo na ladji na Nilu je bilo lepo doživetje, prav tako sladkanje s sadjem sredi njihovih nasadov banan, dateljev ...
Zgodovina me res zelo zanima, tako da sem še tam, kjer je večina že zehala ob poslušanju zgodb faraonov in zmedenosti njih imen, jaz še vedno stala tik ob vodiču z novimi in novimi vprašanji. Glede tega je Egipt zagotovo zelo zanimiv.
Vendar mi ta arabski svet nekako ni ljub, zato ne bom ena tistih (in mnogo takih je), ki se vsako leto z navdušenjem vračajo na dopust v Egipt. Barantanja za ceno izdelkov mi je prej breme kot veselje; tega obojestranskega zdravega izkoriščanja (mi natakarju napitnino, on zato naš navidezno najboljši prijatelj) se kmalu naveličam; pogleda na puščavo imam kmalu dovolj in mi oči neumorno hrepenijo po zelenju že najmanjše oaze; ob ljudeh v haljah in zakritih v rute imam neprijeten občutek, kot da nekaj skrivajo; puške v rokah ljudi ob vsakem mostu, vsakih vratih iz hotela me pa po svoje malce strašijo.
Na kratko - Egipt je bil čudovit dopust, sploh v času, ko sem bila pre-potrebna oddiha, a videla sem bistvene znamenitosti, zato se vračala verjetno ne bom več. Je še toliko drugih čudovitih krajev na tej Zemlji ... 🙂
P.s.: Ob vsem doživetem in zapisanem se pa zavedam, da tovrstna potovanja zgolj po turističnih destinacijah ne dajo pravega vpogleda v povprečno, realno življenje domačinov in njihove kulture.
