Povzetek knjige: ELVIS biografija 1 (od rojstva do leta 1970), avtor Jerry Hopkins
Elvis se je rodil 8. januarja, kot enojajčni dvojček. Za tiste, ki kaj verjamejo v astrologijo, pomeni to, da je bil Elvis kozorog, kaj je glavno zemeljsko znamenje, katerega bistvene lastnosti so častihlepje, vztrajnost, previdnost in zadržanost – značilno za duhovnika, veleposlanika ali znanstvenika.
Gospa Presley je Elvisa in njegove male prijatelje skušala poučiti, naj se ne tepejo in naj bodo srečni. Dejala je, da je Elvis od časa do časa naletel na kakšnega grobijana in potem je očka moral Elvisu pokazati, kako se je treba postaviti zase. Povedala je, da je Elvis, seveda, zmagal v večini pretepov.
Presleya sta sina naučila tudi to, da je vedno rekel: »Spoštovani gospod/gospa,« in vstal, kadar je vstopil v sobo kdo od starejših. Da ne sme segati v besedo ali se prepirati. In naj raje ničesar ne reče, če nima povedati nič lepega. S temi preprostimi pravili sta na Elvisa naredila takšen vtis, da je še čez mnoga leta, celo takrat, ko je sodeloval s filmskimi režiserji in snemalnimi producenti, ki so bili le nekaj let starejši od njega in so vztrajno zahtevali, naj jih kliče po imenu, tem ljudem še naprej govoril »gospod« ali »gospa« in odgovarjal z »da, spoštovani/a gospod/gospa«. Če nič drugega, je bil Elvis vedno resnično olikan.
Gospod Grimes, ki je malega Elvisa slišal peti, je rekel: »Seveda si nisem bil mislil, da bo Elvis kdajkoli kaj dosegel.«
Elvis si je zaželel kolo. Ker starša nista imela dovolj denarja, je v trgovini mama predlagala, da bi vzela raje kitaro kot kolo (ker je bila cenejša). Tako je dobil svojo prvo kitaro.
Elsie, ki je v srednji šoli učila glasbo, se spominja, da Elvis resnično ni nič obetal. »Ni bil v mojem pevskem zboru,« pravi, »ni imel takšnega glasu, da bi ga lahko uporabila v pevskem zboru.«
Na vseh srednjih šolah so dijaki, ki jih skoraj ne opaziš. Elvis je bil eden izmed njih. Elvisa niso proglasili za najbolj priljubljenega, za najbolj očarljivega, za najbolj nadarjenega, za najbolj vidnega ali za tistega, ki bo najverjetneje uspel. V ničemer ni bil proglašen za »naj«.
Nikoli se ni ničesar učil, niti klavirja, niti kitare. Naučil se je igrati po posluhu. Za to je imel pravi občutek.
Ko je z vožnjo tovornjaka zaslužil dovolj za snemanje ene plošče, je stopil v studio. Rekel je, da je pevec. »Kakšne vrste pevec pa si,« so ga vprašali. »Pojem vse mogoče.« »Koga pa oponašaš?« so vprašali. »Nobenega ne oponašam,« je odvrnil. Oh ja, eden od tistih … so si mislili. »Hribovske pesmi?« so ga vprašali. »O ja, pojem hribovske.« »Na koga od tistih, ki pojejo hribovske, pa spominjaš?« »Na nobenega ne spominjam,« je spet rekel.
Razlog, zakaj se je Marion v snemalnem studiu odločila, da Elvisa sploh prvič posname na trak, je bil ta: »Spomnim se, da je Sam je vedno govoril, če bi našel belca, ki bi mu glas zvenel črnsko in bi imel črnski občutek, potem bi lahko zaslužil milijardo dolarjev. Pri Elvisu sem zaslišala nekaj takega … zdi se mi, da temu zdaj rečejo duša, ta črnski zven. Zato sem ga posnela in želela, da ga Sam spozna.«
Marion pravi: »Ko sem prišla domov in začela govoriti o njem, je bilo najbolj smešno to, da je moja mama rekla Oh, tega poba sem pa videla na tramvaju. To je poba z zalizki.« Ta prepoznavnost ga je spremljala vse življenje.
Bill: »No, prekleto nič dobrega vtisa ni naredil name. Saj veste – pride ti takole divje oblečen smrkavec …«
Ko so snemali prvo ploščo, ni bil nihče kaj posebej navdušen. Med odmorom so pa fantje skakali po studiu in za zabavo nekaj brenkali, skakali, peli … se torej zabavali z glasbo. Producent je stekel notri in rekel: »Kaj pa počnete?? Točno to zdaj posnemimo na ploščo!« Tisto, kar so posneli v skromnem studiu, je bilo po mnogem zgodovinskega pomena. Tedaj namreč mešanje črnske in belske glasbe še ni bilo tako sprejemljivo, kot je bilo čez nekaj let.
»Ne bi mogli verjeti, koliko kritike sem moral požreti od svojih prijateljev v disk džokejskem poslu. Rekli so, da je Elvis tako countryjevski, da ga ne bi smeli predvajati po poti uri popoldne. Drugi so rekli, da je Elvis zanje prečrn.« Sam Phillips
Julija 1954, le dva meseca po tistem, ko je vrhovno sodišče ZDA prepovedalo rasno razlikovanje v državnih šolah, na jugu ni bilo lahko prodati pevca, čigar glas je bil »sestavljen«.
Začeli so peti na Hayride, kjer je bila dvorana vsako soboto zvečer polna.
Njegova snemanja so bila zelo naporna. Nikoli ni imel ničesar pripravljenega in snemanja so se vedno vlekla v nedogled. On ni pisal lastnih pesmi. In nikoli ni vadil.
Če obstaja kakšna stvar, ki ga je pripeljala do uspeha, potem je to reklama. Imel je izjemnega managerja, ki so ga klicali Polkovnik – bil je mojster promocije, reklame.
Elvis ni prenesel, da občinstvo ne bi ploskalo. Poskusil je vse, da bi občinstvo razgibal in ga pripravil do sodelovanja.
Bil je zelo tekmovalen. Prav željan je bil uspeha. Že od nekdaj je stremel po tem, da bi bil kar se da najmanj povprečen, hotel je prav do vrha. Neučakan je bil.
Ko sem rekel: »Elvis, zdi se mi, da bo tale posnetek kar dober,« je ponavadi odgovoril: »Mislim, da bi lahko naredil še malo bolje.« Nikoli ni nikogar grajal. Če se je pri skladbi zmotil kdo drug, mu ni tega nikoli očital. Rekel je le: »Še enkrat poskusimo, mislim, da sem bil pri tejle malce nizek …« dokler tisti glasbenik ni odigral dobro.
Elvis ima zelo natančen posluh in mogočen glas, v resnici mnogo boljšega, kot si ljudje mislijo. Ima občutek za popularno glasbo, veliko večjega kot drugi ljudje v tistem času. Zato se je bil sposoben vključiti v smer, ki je bila všeč mladim, kajti tisto je bilo njemu všeč.
Elvis se je takrat obnašal tako kot večina moških njegovih let in stanu: bil je belec in star enaindvajset let, deklet je bilo povsod na pretek in zato si jih je privoščil, kolikor si jih je mogel, punce je menjal tako kot nekateri ljudje menjajo nogavice.
Leta 1956 je bila njegova hiša tarča najstnic, pravzaprav v takem obsegu, da je moral Elvis zgraditi opečnat zid, ki je hišo ločil od ulice, na vrh zidu je dodal še visoke kovinske konice – a oboje ni kaj dosti zaleglo. Dekleta so še bolj nasilno vdirala v zemljišče, pulile travnate bilke s trate pred hišo, pritiskale nosove na okna in celo praskale prah s cadillacov in ga spravljale v majhne ovojnice.
Sem že povedala, da obožujem Elvisa? 🙂
Vedno je bilo nekaj ali nekdo, resnično ali izmišljeno, kar je bilo odgovorno za grozeče uničevanje družbe. V letu 1956 sta bila to Elvis in rock'n'roll.
Elvis novinarju: »Ne slepim se. Moj glas ni sam po sebi nič posebnega. Ljudje prihajajo gledat, kako ga uporabljam. Če bi med petjem stal pri miru, bi propadel, fant. Lahko bi spet začel voziti tovornjak.«
Prva stvar, ki jo je Elvis kupil, ko je prišel do denarja, je bila hiša za starša.
Pri Elvisu je bilo fantastično to, da je ploščo slišal samo enkrat, pa je imel že vse v glavi, popolno melodijo, vse akorde je pobral. Še bolj presenetljivo je, da si je običajno zapolnil večino besedila, včasih tudi vse besedilo. Že prvič.
V pop glasbi je veljala popolna prepoved spolnosti. In pojavi se Elvis, ki besedam, katere poje, doda tudi dejanja. Elvis je tudi z mnogimi drugimi stvarmi spremenil splošen okus. Že samo prodaja kitar je astronomsko narastla.
Brez haska je razpravljati o tem, ali bi bil Elvis tako slaven ali ne, če mu ne bi bil Polkovnik pomagal, nedvomno pa je treba ubogemu staremu Polkovniku pripisati glavne zasluge za to, da je Elvisa tako hitro naredil za super zvezdnika. Vodil ga je, ščitil, mu urejal nastope, se dogovarjal, imel za tisti čas revolucionarne pristope marketinga in prodaje, ustanovil je klube oboževalcev … Z Elvisom so se začele prodaje različnih izdelkov, na katerih je njegovo ime in slika. O prodaji samo tega so vsak mesec poročali v milijonih dolarjih.
Elvis je bil olikan, toda navdušen ženskar, ki je o poroki rekel: »Zakaj bi kupil kravo, če lahko dobim mleko za vsakim plotom?«
Dosegal je neverjetne rekorde tako v prodaji plošč, gledanosti filma (v treh tednih se je že povrnila investicija v film), obiskov koncertov …
Zapisali so, da je Elvis »legenda in navdih za desetine milijonov Američanov, s čimer ponovno potrjuje zgodovinsko ameriško idejo, da lahko v naši državi dosežeš uspeh z lastno pobudo, trdim delom in vztrajno vero vase in v svojega stvarnika.«
Ves čas ga je skrbela lastna teža. Imel je obdobja, ko je gledal svoj film in govoril: »Ne, ne, predebel!« in pojedel le jogurt ali dva na dan. Skrbela ga je tudi frizura. Če njegovi lasje niso bili v redu, ali če ni imel v redu oči, se je skril.
Elvis je ljubil glasbo. Resnično jo je ljubil.
»Občutek ima za nastop, je igralec. Krepko več velja, kot si ljudje mislijo. Čutiš osebnost. Vedno je bil sposoben narediti več, kot so mu naložili.«
Elvis in njegov manager Polkovnik sta bila najboljše moštvo. Elvis Polkovniku ne ukazuje, kako naj vodi poslovno plat, Polkovnik pa Elvisu ne ukazuje, kako naj poje. In to se je odlično obneslo. V letu 1955, ko sta si segla v roke, je Polkovnik Elvisu naročil: »Ti ostani nadarjen in seksi in jaz bom sklepal čudovite pogodbe, po katerih bova oba bogata kot radže.« Elvis je ostal nadarjen in seksi, Polkovnik je sklenil čudovite pogodbe in oba sta danes bogatejša kot radže.
Polkovnik je bil zelo spodoben do oboževalske pošte, pazil je, da so na vso odgovorili, ji naklonili osebno pozornost, četudi je bilo po tisoče pisem na dan.
Bill o Elvisu: »Najprej sem odkril, da je olikan, potem pa še, da je prijazen. Odkril sem, da zna biti zelo občutljiv pri majhnih zadevah. Zaradi ljudi, ki ga obkrožajo, in zaradi lastne popularnosti je zelo osamljen. A Elvis vseeno odkriva majhne stvari. Vzel si bo čas da bo zelo prijazen do ljudi. Še posebej do otrok.«
Elvis je bil zelo dobrodelen. Nastop v domačem kraju, za katerega je dobil 100.000 dolarjev, je vsako leto namenil za razvoj kraja. Že zelo zgodaj je tudi začel podarjati prstane, avtomobile … ali zbiral sredstva za dobrodelne namene. »V minulih letih je razdal več kot milijon dolarjev, a o tem noče govoriti, pa tudi ne mara, da si drugi ljudje govorili o tem.«
Bil je milijonar z neomajno olikanostjo in brezmadežno ljubeznijo do boga, matere in domovine in imel je lepo, ljubko, južnjaško, nosečo ženo.
Elvisu se je v resnici roka vedno tresla, ko je prijel mikrofon. To si lahko videl na zaslonu. Ko pa je začel peti, je vse to minilo.
Imel je obdobje, ko je njegova kariera začela bliskovito upadati … Dokler se ni začelo obdobje nastopov v Vegasu, kjer je ponovno postal popularen. »Je pravi izvajalec, ki se zagrize v to, kakšno predstavo bo naredil. Resnično pazi, kako bo odmeril svoje pesmi in zares ocenjuje odziv občinstva. Srečen je in resnično pusti, da kar letimo!«
To, zakaj Elvis privlači toliko obsedenih oboževalk, ostaja skrivnost. Mogoče zato, ker se ob njem verjetno počutijo tako dobrodošle.
Elvis je v mnogočem veliko bistrejši, kor misli večina ljudi. To omenjajo skoraj vsi, ki so nekaj časa preživeli z njim. »Posedala sva skupaj in premlevala številne stvari. Resnično hoče vedeti. Stvari ga strastno zanimajo. Daje ti misliti, da je njegova intelektualna zvedavost precej obširna in da je veliko stvari, ki jih hoče vedeti in razumeti.«
Stan pravi, da ima Elvis štiri značilnosti, ki si jih zapomniš: občutljivost in olikanost, zvedavost in občutek, brezmajno energijo in smisel za humor.
»Mislim, da ne misli, da bi bilo njegovo življenje osamljeno,« pravi Stan Brosette. »Nikoli še ni bil v Disneylandu in so stvari, za katere čuti, da jih ne more narediti, vendar mislim, da ne bi rad spremenil kaj dosti. Mislim, da uživa v tem. Nikoli nisem dobil vtisa, da bi bil žalosten ali osamljen, in če koga v obdobju petih let pogosto vidiš, si nabereš vtisov.«
Scotty o Elvisovem uspehu: »Tako hitro se je zgodilo. Mislim, da se še celo danes ne zaveda, kaj je naredil.«
Povzeto iz knjige ELVIS, biografija 1, avtor Jerry Hopkins
