Povzetek knjige: ELVIS biografija 2 (zadnja leta, od 1970 do smrti), avtor Jerry Hopkins

(Povzetek prve knjige Elvisove biografije si lahko preberete na tej povezavi >>)

Elvis v resnici sploh ni bil tak upornik. Užival je tej vlogi, biti opazen in nenavaden, to je bilo jasno, bilo pa je tudi očitno, da so ga kritike, ki jih je bil deležen v petdesetih letih, zares prizadele. 

Elvis je ves čas širokosrčno podpiral na ducate dobrodelnih ustanov in na stotine posameznikov, potrebnih pomoči. 

Ko Elvis ni dobil željene značke, je pisal kar direktno predsedniku Združenih držav Nixonu, prepričan, da lahko dobi vse, kar hoče. Res ga je predsednik povabil k sebi in mu dal željeno značko. Elvis je domala z vsako svojo potezo pokazal, da je večni otrok, ujet v kokon lastnega prediva, nedolžen, naiven, zaščiten in ne samo malo razvajen. 

Leta 1970 na našem planetu ni bilo nobene osebnosti, ki bi lahko izjavila, da je bolj slavna kot Elvis. 

Vstopnice vseh predstav so se prodale v nekaj urah. Če bi želel, bi lahko nastopil v stotih mestih. Skrbi jim je povzročala priprava koncertov, ne pa zanimanje zanje. 

Od ljudi, ki so ga obkrožali, je Elvis pričakoval nenavadno zvestobo. Ljudje, ki so delali za njega, o njem res niso govorili, četudi so šli iz njegove službe. 

Poživila takrat niso bila nikakršno čudo v svetu country glasbe. Čudno je bilo samo to, da je Elvis rabil tako dolgo, preden jih je začel uživati. 

"Živeli smo hitro življenje," pravi Jekky Schilling. "Ne samo Elvis, tudi mi. Dolgo smo bili pokonci, spali čez dan, živeli pa v hotelih. Da bi nam bilo lažje, smo vzeli uspavalno tableto. Čez nekaj časa ena ni bila več dovolj. Če smo imeli včasih težave s težo, ali če smo se hoteli zgodaj zbuditi in iti v studio, smo vzeli dietno tableto. Po določenem času tudi ena dietna tableta ni bila več dovolj ..." Tako 'nedolžno' se je začelo.

Mamila so bila del glasbene scene, tako tako kot kitara in dekleta. Nihče se ni kaj dosti oziral na to. Če je sploh kdo v zvezi s tem pomislil na Elvisa, je lahko ugotovil edino, kako MALO mamil uživa. Nikoli ni naprimer poskusil trdih drog, naprimer marihuane ... 

Njegov manager Polkovnik je bil človek v senci, ki je pritiskal na prave gumbe in vlekel prave niti. Bil je manager managerjev - rovaš, s katerim so vsi drugi managerji znanih oseb merili svoje uspehe - tako kot je bil Elvis resnična legenda svojega časa, je bil Polkovnik med managerji.

Polkovnik je vedel, kaj lahko pove novinarjem in česa ne. Vedel je tudi, kako lahko prepreči, da nekatere stvari ne pridejo v časopise. To je bila osnovna zahteva za vsakega osebnega managerja. Ščitil je svojega fanta in ob vsaki priložnosti pozdravljal boga, državo in materinstvo. 

Ljudje lahko rečejo, karkoli hočejo o Elvisu in Polkovniku, toda to je bilo družabništvo, ki je delovalo več kot 20 let, in po najboljših ocenah sodeč ustvarilo za 18 milijard dolarjev dohodka in temu še ni konec. 

V Memphisu so ga razglasili za enega izmed sedmih mladih mož leta. To je bila prva javna razglasitev nekega priznanja, ki se je je Elvis celo udeležil. 

Njegovo normalno življenje: hodil je spat ob osmih zjutraj, vstajal sredi popoldneva in zajtrkoval ob petih ali šestih, potem najel kinematograf Memphian Theater za večer filmov ali pa ob posebnih priložnostih najel memphiško zabavišče in se desetkrat zapored peljal s toboganskimi vagončki. Leta 1971 je bila torej Elvisova normalnost po vseh običajnih merilih popolnoma čudaška. 

V britanskem glasbenem tedniku New Musical Express so Elvisa že dvanajstič v trinajstih letih razglasili za pevca leta. Prejel je tudi prestižno nagrado Bing Crosby, priznanje, ki ga z volitvami odobri državna komisija, sestavljena iz zastopnikov državne akademije snemalne umetnosti in znanosti za "izredne ustvarjalne in umetniške prispevke trajne vrednosti na področju fonografskih posnetkov". V glasbi višje časti ni bilo. 

Tom Jones, Barbra Streisand, Frank Sinatra ... vse to so velike zvezde. Toda samo eden je, ki je v trenutku, ko objaviš njegovo ime, razprodan za ves čas nastopanja. Presegali so vse rekorde obiskanosti in zasedenosti dvoran, tudi največjih, kar jih je bilo sploh mogoče najeti. Mislim, da kaj takega ni bilo možno nikoli prej in da tudi nikoli več ne bo. 

Žena Priscilla je februarja 1972 izdala svojo skrivnost: zaljubljena je v nekoga drugega. Elvisa je zlomilo. Že to bi bilo dovolj hudo, če bi se bila zaljubila v popolnega tujca, toda ta človek, Mile Stone, je bil prijatelj!

Elvisov varnostnik je kasneje v svoji knjigi zapisal: "Največja izguba v njegovem življenju je bila materina smrt, toda največja grožnja za njegov jaz je bila izguba žene. Če bi bila Priscilla umrla, bi se še nekako znašel, toda to, da jo je izgubil zaradi drugega moškega, je bil zanj smrtni udarec. Nikakor ne morem pozabiti noči, ko sem šel z Elvisom na njegov dom v Beverly Hillsu in mi je povedal za neizogibno razvezo. Tisto noč si je razvezal dušo in prvič sem ga videl jokati. 'Vse je imela, Ed, kar se da kupiti z denarjem. In ve, da ji ni treba drugega, kot prositi, pa ji bom dal, karkoli bo hotela. Ne razumem, Ed. Jaz ljubim to žensko!'"

Predstavljajte si človeka, vzgojenem v južnjaškem krščanskem okolju, kjer se poroke sklenejo za vedno. To je bilo nekaj čisto posebnega. Poročiš se, imaš otroke in skupaj ostariš. Razveze se niso dogajale. Poroka je bila zanj nekaj svetega. Ko Elvisu to ni uspelo, je prišel zanj usodni trenutek življenja. Pojavili so se zdravstveni problemi, problemi, ki jih prej ni bilo opaziti. Videti je bilo, kot da bi življenje postalo težje. Vnašanje uspaval, dietnih tablet in podobnih substanc se je povečevalo ... 

"Bill," je svetoval prijatelju, "doživljal boš uspehe in to bo hudo za tvoj zakon. Vedno si zapomni tole: če greš zdoma in greš od vrat in se ti ženska smeji, ti je lahko zaradi vsega tega ves dan in še celo noč res lahko pri srcu. Če pa greš od doma in je ona nesrečna, ti to lahko vse pokvari. Zato si vedno vzemi nekaj minut več in zapusti urejen dom. Vzemi si čas za svojo ženo. Nikar je ne jemlji kot nekaj samo po sebi umevnega."

Medtem ko je večina drugih izvajalcev na splošno vesela, če izda na leto dva albuma in dve mali plošči, pa sta jih Elvis in RCA uspela izdati več kot dvakrat toliko. To se je obdržalo skozi vso njegovo kariero. 

Tako kot vsak izvajalec, je tudi Elvis želel vedeti, kaj si drugi mislijo o njem, toda po tistem, ko so ga v petdesetih letih resno in univerzalno kritizirali, je v glavnem nehal prebirati časopise in priljubljene revije. 

Elvisova prehrana ni bila nikoli prava. Kadar je bil najbolj pri sebi, je imel najraje preproste stvari - meso in krompir, nikoli ničesar posebnega. Včasih je imel jogurtovo dieto, ko je ves dan jedel le jogurte. Na splošno pa je jedel sladkarije in škrob - hamburgerje na kile, sladoledov na litre, slanine na kose, jajc z majonezo na ducate, ocvrtega krompirčka na vreče. Sploh ko je bil potrt, se je basal s hrano. 

"Kaj mislite sedaj, po sedemnajstih letih, da je največ pripomoglo k vašemu uspehu, Elvis?" "Veliko sem molil," se je zasmejal. 

Honolulujski župan je proglasil 13. januar za "dan Elvisa Presleya". 

Nastop na Havajih je bil svetovni uspeh. V dvorano so stlačili 10.000 ljudi, saj več ni šlo, tako da so za množico, ki je ostala zunaj, tudi tam pripravili prave zabave. To je bil takrat najdražji posebni televizijski podvig vseh časov. Presegel je vse japonske televizijske rekorde, saj si ga je ogledalo neverjetnih 98 % televizijskih gledalcev. Elvis je seveda od tega dobil milijon, vsoto, ki je bila večja, kot jo je katerikoli izvajalec dobil za samo dvourni koncert. 

Konec zime 1972 - 73 in naslednje poletje je kazalo, da Elvisu ne more spodleteti pri nobeni stvari, da je očitno človek s čarobnim dotikom. V vsakem mediju (filmu, televiziji, ploščah) je podiral rekorde in dobival ugledne nagrade (celo zlati globus za dokumentarec, za katerega se je investicija povrnila v prvih treh dneh).

Tako kot so bile stvari sladke, so se hitro skisale. Že v Vegasu se je Elvis spet začel rediti, saj se je vrnilo dolgočasje, ki mu je sledila depresija.

Najbližji so ga že nekaj let od časa do časa hoteli odvaditi tolikih tablet, vendar se je vedno končalo tako, da jih je Elvis začel zanemarjati ali pa izključevati iz ožjega kroga spremljevalcev, za katerega so se tako hudo trudili, da bi ostali v njem.  

Elvisovo stalno in pretirano uživanje zdravil, za katera je imel recepte, so učinkovito skrivali pred javnostjo. 

Oglasila se je Priscilla, ki je dejala, da hoče po razvezi več denarja. Navedla je, da znašajo mesečni izdatki za njo in hčerko Liso 14.000 dolarjev mesečno. Karkoli je zahtevala, je Elvis kimal v znak soglasja. Dal ji je to in še polovico od prodaje losangeleškega doma (500.000 dolarjev), 5 % dohodka od svojih glasbenih založb, 750.000 dolarjev v gotovini, še 720.000 dolarjev, da bi se odpovedala vsem nadaljnjim zahtevkom,  in še 75.000 dolarjev za vse pravdne stroške. 

Še vedno jo je ljubil - če že ne kot mož in ljubimec, pa vsaj kot prijatelj, ki jo spoštuje, kot nekdo, ki želi, da bi se njegova ljubezen vrnila. Po ločitvi in razvezi ji je še dolga leta dajal avtomobile in krznene plašče in dragocen nakit. Prijatelji se spominjajo, da se je Elvis vedno obril in lepo oblekel in zelo nadišavil, kadar je prišla Priscilla na obisk v Graceland. Denar je Elvisu malo pomeni, hčerka Lisa Marie pa mu je pomenila vse. 

15. oktobra 1973 je Elvis šel prvič v bolnišnico na odvajanje od tablet, vendar tega nihče ni takrat glasno povedal. Objavili so šele dve leti po njegovi smrti. Ko se je vrnil od odvajanja, se je doma še isti večer spet vdal drogam. 

Vse predstave so bile razprodane. Žepni fotoaparati so se bliskali in ženske vseh starosti so se metale na Elvisa, večer za večerom. Velikokrat se je smejal nenavadni pozornosti, ki jo je vzbujal. Včasih pa je zmajeval z glavo: "Pa so res čudne, fant," je govoril, ko je zapuščal oder. "Morajo biti malo čudne. Ne more biti normalno, da se takole obnašajo."

Knec leta 1974 so za Elvisa prišli slabi časi.  Elvisovo zdravje se je neusmiljeno slabšalo in teža grozljivo naraščala. Imel je povečano debelo črevo, zastrupitev z 'medikamenti', glavkom (poškodba oči), resno poškodovana jetra, v nogah krvne strdke, premajhna količina sladkorja v krvi, nadvse razširjeno srce, podvržen težavam z dihanjem, previsok pritisk, poapnenje žil ... Kot ponavadi je bil po zdravljenju in zdravniški negi ves vesel in ubogljiv in je obljubil, da bo spremenil svoj življenjski slog. Seveda ga ni. 

Predsednik Nixon je želel, da bi Elvis nastopil v Beli hiši. Ko je Polkovnik postavil visoko ceno, je človek iz Bele hiše onemel. Nazadnje se je le zbral in rekel: "Veste, Polkovnik Parker, nihče ni bil še nikoli plačan za nastop v Beli hiši." Polkovnik je na to odgovoril: "Ampak nihče še ni nikoli predlagal Elvisu, naj poje zastonj." Seveda je dobil plačano. 

Začele so se finančne težave, saj je Elvisu vedno uspelo zapraviti več, kot je zaslužil, čeprav je služil bajne vsote. V zadnjih desetih letih svojega življenja je imel Elvis najmanj sto dragih vozil. Včasih jih je tudi po 15 kupil in v istem hipu podaril. V 10 letih je tako razdal (telesnim stražarjem, bolniškim sestram, ljubicam, prijateljem in celo neznancem) za več kot milijon dolarjev avtomobilov. Ko je enkrat tako nakupil nekaj avtomobilov za druge, je naslednji dan v televizijskih poročilih slišal povezovalca, ki je o tem poročal, pogledal v kamero in z nasmehom rekel: "Elvis ... če gledate, ne bi imel nič proti, če bi tudi jaz dobil kakšen avto." Elvis je naročil, naj napovedovalcu naslednji dan pred televizijsko postajo pripeljejo cadilac. 

Že drugo leto zapored je bil v rdečih številkah. A še vedno ni imel nikakršnih zadržkov, da bi še naprej zapravljal po mili volji. 

Ženske so v Elvisovem življenju (tako kot večina moških) sprejele podrejeno vlogo. Elvis je tudi uporabljal dvojna merila, pri čemer je bilo zanj v redu, da se je sestajal s toliko ženskami, kot se je hotel, medtem ko je od ženske zahteval popolno zvestobo in prisego, da bo imela spolne odnose samo z njim. 

Elvis je bil perfekcionist. Za svoje udobje je plačal in je pričakoval, da ga bo tudi imel. Nikakršnih napak ni dopuščal, niti na odru niti pri izbiri hotelskih sob.

Elvis je že večkrat zaužil preveliko količino tablet. Linda se spominja časov, ko je opazila, da ne more dihati, ali pa ga je našla nezavestnega na tleh poleg postelje. Kot številni drugi Američani je tudi on redno, nepretrgoma v svoje telo spuščal droge, eno ali več, ki jih je dobival na recept. V tistem času za mnoge od omenjenih drog niso mislili, da so nevarne. Sprejemali so jih kot del svobodnega življenja: samo valium je jemalo 30 milijonov ljudi. Elvis je na mnoge svoje recepte gledal kot na zdravila. Res je imel težave z zdravjem in imel je prava zdravila proti tem težavam. In to naj bi bilo vse. 

Droga ustvarja lepe podobe ali pa jih izključuje. Omili ostre robove življenja, ali pa izostri nejasno pobitost, ki jo čutiš po uspavalnih tabletah in te spet postavi na noge. Mamila te pripravijo do hitrega in nepretrganega govorjenja, zaradi njih postaneš zapravljiv in dobrosrčen. Zaradi njih pa postaneš tudi zbadljiv in zloben, povzročijo nepovezano momljanje. Vse to je bil tudi Elvis. 

Posamezna droga ne bi bila sporna, vendar vse skupaj so povzročale stvari, ki jih posamično ne bi. Bilo je tako, kot da bi se droge zarotile proti svojemu uživalcu. 

Elvis je umrl v kopalnici svojega doma. V njegovem telesu so našli sledi kar desetih različnih drog, ki so nadzorovale njegove možgane in njegovo srce. Štiri od teh drog so bile, kakor je opisal zdravniški preiskovalec, v "pomembni količini". Codein - zasvojljiv opijski preparat, ki ga predpisujejo proti hudim bolečinam; ethinamat in methaquaalon, močni pomirjevali; neugotovljivi barbiturati, ki so pomirila. Kapsule placidyla in valiuma, ki sta oba za pomiritev živcev, in neznane količine demerola in meperidina, ki sta sredstvi proti bolečinam. 

Po njegovi smrti je še ogromno ljudi obogatelo na Elvisovo ime. V obdobju dveh let po Elvisovi smrti so skoraj vsi, ki so mu bili blizu, prodajali svoje spomine (že knjig o njem je izšlo več kot ducat). Elvis Presley je bil po smrti, ravno tako kot za življenja, produkt in industrija in so ga tisti, s katerimi je bil povezan, skubili kot še nikoli prej. 

Iz knjige ELVIS biografija 2 (zadnja leta, od 1970 do smrti), avtor Jerry Hopkins

Preberite si še povzetek knjige ELVIS biografija 1 (od rojstva do leta 1970), avtor Jerry Hopkins >>