Etika za novo tisočletje (povzetek knjige)

etika za novo tisocletje, dalajlamaNjegova svetost DALAJLAMA

Ljudje si pravzaprav sami nakopljemo tegobe, ki jih prestajamo. Srečevanje z neštetimi posamezniki z vsega sveta, predstavniki vseh poklicev in družbenih razredov, me nenehno spominja na to, da smo človeška bitja v osnovi enaka. Zares, več ljudi ko srečam, bolj jasno mi postaja, da si ne glede na svoj položaj vsakdo med nami želi biti srečen in se izogniti trpljenju, pa naj bo bogat ali reven, izobražen ali neizobražen, pripadnik katere koli rase, spola ali veroizpovedi.

Prebivalci gospodarsko razvitih držav so, kljub vsej njihovi industriji, v nekaterih pogledih manj zadovoljni, manj srečni in v nekem smislu več trpijo kot prebivalci najmanj razvitih dežel.

Za prebivalstvo gospodarsko razvitih držav je značilna visoka stopnja in sina razširjenost zaskrbljenosti, nezadovoljstva, razočaranja, strahu in depresije.

Po mojem mnenju smo ustvarili družbo, v kateri je ljudem vedno teže in teže drug drugemu pokazati osnovno naklonjenost. Namesto občutka povezanosti in pripadnosti, ki je tako pomirjujoča značilnost manj premožnih (in pretežno kmečkih) družb, smo priča visoki stopnji osamljenosti in odtujenosti. Kljub temu, da milijoni ljudi živijo tesno drug ob drugem, se zdi, da se mnogi, zlasti starejši ljudje, nimajo s kom pogovarjati – razen s svojim psom in mačko.

Menim, da je živa resnica, da pripadniki določnih tradicionalnih skupnosti uživajo večjo harmonijo in notranji mir kot prebivalci sodobnih mest. V indijski pokrajini Spiti, na primer, še vedno velja običaj, da vaščani ne zaklenejo hiše, ko gredo od doma. Od obiskovalca, ki naleti na prazno hišo, se pričakuje, da vstopi in si postreže s hrano, medtem ko čaka na vrnitev domačih.

Izziv, ki je pred nami, je v tem, da odkrijemo načine, kako bi uživali v tolikšni harmoniji in miru kot ljudje v bolj tradicionalnih skupnostih in hkrati polno izkoriščali materialne dosežke, ki smo jim na svetu priča ob zori novega tisočletja.

Včasih pravim, da je religija nekaj, brez česar morda lahko živimo, brez temeljnih duhovnih vrlin pa ne moremo shajati.
Kjer primanjkuje etične discipline, ni upanja za rešitev problemov, kot je, denimo, naraščanje kriminala.

Želja po sreči in odsotnosti trpljenja je naravno nagnjenje, skupno vsem ljudem. Iz tega sledi, da ima vsak posameznik pravico težiti k temu cilju.

Ni preveč pomembno ali je človek veren ali ne. Mnogo pomembneje je, da je dobrega srca.

Razvoj dogodkov se ne ujema vedno z našimi pričakovanji. To dejstvo je pogosto vir nesreče.

Ko začnemo razčlenjevati naše doživljanje časa, ugotovimo, da preteklost izginja in prihodnosti še ni. Doživljamo le sedanjost.

Ko sprevidimo, da se vse, kar zaznavamo in izkušamo, pojavlja kot posledica nepreglednega niza med seboj povezanih vzrokov in pogojev, se predvsem docela spremeni naš pogled na svet. Začenjamo razumeti, da lahko vsemirje, ki ga naseljujemo, pojmujemo kot živ organizem, v katerem vsaka celica uglašeno sodeluje z vsemi drugimi celicami in tako vzdržuje celoto. Iz tega sklepamo, da je naša osebna dobrobit tesno povezana z dobrobitjo vseh drugih bitij in z okoljem, v katerem živimo. Prav tako postane očitno, da vsako naše dejanje, beseda ali misel – naj bo na videz še tako neznatno ali nepomembno, prinaša posledice ne le nam, temveč tudi vsem ostalim.

Kar zadeva lastnino, je treba priznati, da nam pogosto otežuje življenje, namesto da bi ga nam lajšala. Avto se pokvari, izgubimo denar, ukradejo nam najljubše predmete, hišo poškoduje požar. Če se ne pripeti nič od tega, pa trpimo zaradi skrbi, da bi se lahko.

Zgrešeno je vlagati preveliko upanje v materialni napredek. Problem ni v materializmu kot takem, temveč v skriti predpostavki, da je človek lahko popolnoma zadovoljen, če ustreže čutom.

Vdajanje čutnim užitkom je zelo podobno pitju slane vode. Z zaužito količino nenehno naraščata naše poželenje in žeja.

Pogosto se nepremišljeno zaženemo in počnemo tisto, kar nam na videz obljublja najkrajšo pot do zadovoljitve. Toda s tem se mnogokrat odrečemo priložnosti za globljo izpolnitev.

Izkušnje so me naučile, da je mir, notranji mir, glavna poteza pristne sreče. S tem ne mislim nekakšnega občutka odmaknjenosti. Prav tako ne govorim o odsotnosti občutkov. Nasprotno, mir, ki ga želim opisati, izvira in zanimanja za druge in vključuje veliko mero tenkočutnosti in sočutja.

Če zmoremo najti notranji mir, ne bo nič omajalo našega osnovnega pozitivnega razpoloženja, ne glede na težave, ki nas zadenejo v življenju.

Lastnina je sama po sebi vir bojazni. Enako velja za naše delovno mesto, če nas je strah, da bi ga izgubili.

Kako najti notranji mir? Na to vprašanje ni enega samega odgovora, vendar zagotovo drži, da ga ne more ustvariti noben zunanji dejavnik.

Razvijanje notranjega miru, od katerega je odvisna trajna in pristna sreča, je podobno vsaki drugi življenjski nalogi – prepoznati moramo vzroke in potrebne pogoje ter se marljivo lotiti sprememb.

Eden najpomembnejših pogojev za dosego notranjega mira je naša temeljna naravnanost – kakšen odnos imamo do zunanjih okoliščin. Z drugimi besedami: ne moremo vedno spremeniti okoliščin tako, da bi nam ustrezale, lahko pa spremenimo svoj odnos.

Ugotavljam, da naša duhovna dejanja, ki jih ne motivirajo ozki sebični interesi, temveč naše zanimanje za druge, pravzaprav koristijo nam samim. In ne samo to. Osmislijo naše življenje.

Razmislite o tem, da smo ljudje družbena bitja. Naš prihod na svet je posledica dejanj drugih. Za preživetje smo odvisni od drugih. Če nam je prav ali ne, v življenju so redki trenutki, ko nam ne koristi dejavnost drugih.

Ko mislimo na druge, nas manj skrbi zase. Če nas je manj strah zase, nam je v življenju lažje.

Etika je nujno pomagalo, ki zagotavlja, da ne bomo prizadeli drugih. Vsako naše dejanje ima namreč univerzalno razsežnost in potencialno vpliva na srečo drugih. Pove nam, da so bistvo pristne sreče duhovne vrline, kot so ljubezen, sočutje, potrpežljivost, strpnost, odpuščanje in ponižnost. To osrečuje nas kot soljudi.

Prav tako kot smo vsi ljudje zmožni nesebično pomagati drugim v skrbi za njihovo dobrobit, smo namreč tudi vsi potencialni morilci in mučitelji.

Za večino zločincev se izkaže, da so bili v življenju osamljeni in da jim je primanjkovalo ljubezni. To ne more biti naključje.

Hvaležno sprejemanje naklonjenosti se odraža v našem odzivu na nasmeh. Zame je zmožnost smehljanja ena najlepših značilnosti človeških bitij. Iskren nasmeh zgane nekaj globoko v nas: našo hvaležnost za izkazano prijaznost.

Srečna mati rodi srečnega otroka. Prav nasprotno pa prizadetost in jeza škodujeta otrokovemu razvoju.

Po mojem razumevanju je človeški organizem, bolj kot na napadalnost in nasilje, naravnan na mir in spokojnost. Vsi vemo, da lahko stres in skrbi povzročijo visok krvni tlak in druge bolezenske znake. V tibetanski medicini veljata umski in čustveni nemir za vzrok številnih organskih bolezni, vključno z rakom. Še več, mir, spokojnost in ljubeča nega so nujno potrebni za okrevanje. Vidimo lahko, da ljudje močno hrepenimo po miru.

Ne smemo domnevati, da je človeška narava v svojem bistvu nasilna ali celo nagnjena k nasilnosti. Morda je eden od vzrokov za razširjenost prepričanja, da je človek po naravi agresiven, nenehna izpostavljenost slabim novicam preko medijev.

Če se nismo sposobni do neke mere povezati z drugimi, če si ne znamo vsaj predstavljati potencialnega učinka naših dejanj na druge, potem na noben način ne moremo ločevati med pravilnim in napačnim, med primernim in neprimernim, med škodljivim in neškodljivim.

Videti je, da ljudje na splošno prezirajo podlost, agresivnost, goljufanje in tako naprej. Če se lotevamo dejavnosti, ki škodujejo drugim, nam bodo sicer morda prinesle bežno zadovoljstvo, vendar nas bodo ljudje na neki točki pričeli postrani gledati. Zaradi našega slabega slovesa bodo postali sumničavi, napeti in nezaupljivi. Sčasoma bomo pričeli izgubljati prijatelje. Ker je dobro ime eden od virov sreče, si povzročimo trpljenje, če pridemo na slab glas.

Čeprav morda obstaja peščica izjem, vidimo, da človek, v primeru da živi zelo sebično življenje in ne misli na dobro drugih, kaj hitro postane osamljen in nesrečen.

Negativne misli in čustva ne motijo le občutka notranjega miru, temveč tudi spodkopavajo zdravje. V tibetanski medicini velja jeza za osnovni vzrok mnogih bolezni, vključno z visokim krvnim tlakom, nespečnostjo in degenerativnimi obolenji. Takšen pogled vse bolj sprejema tudi zahodna medicina.

Če rečemo, da je potrebno brzdati jezo in negativne misli ter čustva, to ne pomeni, da bi morali zanikati svoje občutke. Obstaja pomembna razlika med zanikanjem in samoobvladovanjem. Slednja predstavlja zavestno in prostovoljno izbrano disciplino, ki temelji na upoštevanju vseh prednosti, ki jih s tem pridobimo. To nima nič skupnega z nekom, ki potlači čustva, kot je jeza, iz želje po ohranjanju fasade samoobvladovanja ali iz strahu, kaj si bodo drugi mislili.

Kaj storimo v trenutkih trpljenja? Ključnega pomena je, da se zelo potrudimo in najdemo način za dvig razpoloženja. To lahko storimo tako, da si prikličemo v spomin, kako nam je sreča v bistvu naklonjena.

V večini primerov brezupa in izguba volje je bolj problematično posameznikovo dojemanje lastnega položaja kot pa resničnost sama.

Velja splošno načelo, da se je pomembno izogibati skrajnostim. Uživanje prevelikih količin hrane je tako nevarno kot uživanje premajhnih, enako pa velja za iskanje in urjenje neke vrline. Celo plemeniti ideali lahko postanejo vir težav, če jih ženemo v skrajnost.

Najbolj sočutna oblika dajanja je tista, ko dajemo, ne da bi sploh pomislili na nagrado ali jo pričakovali in ko je motiv pristna skrb za druge.

Dajanje je priznano kot vrlina v vsaki pomembnejši religiji in vsaki civilizirani družbi; nedvomno koristi tako dajalcu kot prejemniku. Tisti, ki prejme, je rešen muk pomanjkanja. Tistemu, ki daje, prinaša zadovoljstvo radost, ki jo njegov dar prinese soljudem.

Kadar drugi hvalijo nas, je nadvse pomembno preprečiti, da bi se nas zaradi tega polastil občutek napihnjenosti in pomembnosti. Namesto tega bodimo preprosto hvaležni za izkazano velikodušno pohvalo naših dobrih lastnosti.

Preobrazba se odvija korak za korakom, tako kot stavbo zidajo opeko za opeko ali, kot pravimo Tibetanci, ocean nastane po kapljicah.

Naši občutki do drugih ljudi so ponavadi zelo odvisni od njihovih življenjskih okoliščin. Večina ljudi, ki vidi prizadetega človeka, čuti do njega usmiljenje. Ko pa ljudje vidijo bogatejše in bolj izobražene ljudi ali takšne na višjem položaju, pri priči občutijo zavist in postanejo tekmovalno naravnani. Negativni občutki nam preprečujejo, da bi uzrli enakost vseh ljudi. Pozabljamo, da si vsi, pa naj bodo srečni ali nesrečni, nam daleč ali blizu, želijo, da bi bili srečni in da ne bi trpeli.

Sočutje in ljubezen nista razkošje. Kot vir notranjega in zunanjega miru sta temeljnega pomena za preživetje naše vrste.

Trpljenje in bolečina sta stalna spremljevalca življenja. Čuteče bitje je tisto bitje, ki je zmožno doživljati bolečino in trpljenje. Nekaterim trpljenjem se lahko izognemo, drugim se ne moremo. Vsekakor pa lahko izbiramo, kako se bomo odzvali na pojav trpljenja.

Največ modrosti in notranje moči pogosto dobimo prav v obdobjih največjih težav. Doživljanje trpljenja nam lahko odpre oči za resničnost. Ugotavljam tudi, da v trpljenju ljudem pogosto zraste samozavest in samozaupanje, postanejo tudi pogumnejši.

Katere možnosti so nam na voljo, ko naletimo na določen problem? Lahko dovolimo, da nas pravi na kolena. Lahko se zanj preprosto ne zmenimo. Tretja možnost je, da se neposredno soočimo s položajem. To pomeni, da položaj preučimo, ga razčlenimo, ugotovimo njegove vzroke in ugotovimo, kako naj se ga lotimo. Gledano kratkoročno nam tretja pot povzroči dodatno bolečino, a je kljub temu najustreznejša od vseh treh.

S pomočjo sposobnosti kritičnega mišljenja bi morali preučiti naravo problema. Če obstaja možnost, da ga rešimo, ni nobene potrebe, da bi nas bilo strah. Tedaj je smiselno vso energijo usmeriti v iskanje konkretnega načina in delovati v izbrani smeri. Če pa ugotovimo, da nam narava problema ne dopušča nobene rešitve, spet nima smisla skrbeti. Če nič ne more spremeniti položaja, ga skrb samo poslabša.

Nesreči dogodki, čeprav potencialni vir jeze in obupa, so lahko prav tako spodbuda za duhovno rast.

Nikomur ne more resnično koristiti, če škoduje drugim. Vsakršna trenutna korist, pridobljena na račun nekoga drugega, je nujno le začasna. Če nekdo škoduje drugim in moti njihov mir, mu bo to sčasoma prineslo skrbi in nemir.

Če ležimo na gori zlata, se nas ga zagotovo nekaj prime. Enako velja, če ležimo na gori umazanije. Zato je tudi pomembno, s kom se družimo.

2017-10-20T14:30:29+00:00

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link