Prijetno italijansko mestece, kjer je David verjetno najbolj poznano ime, umetnost pa globoko zakoreninjena v vsako stavbo in ljudi, ki pridejo občudovat te izjemne stvaritve umetnosti. Gradnje in umetniška dela, ki razbijajo mite nemogočega! Michelangelo, Leonardo da Vinci, Donatello in Raffaello ter Brunelleschi so imena, ki so me od nekdaj navduševala.
Lepo je bilo toliko let o vsem tem brati, spremljati dokumentarne oddaje, a sedaj je prišel končno čas, da se jih dotaknem – če ne s prsti, vsaj z občudovanjem od blizu. Nisem ljubiteljica mest, zato sem med vožnjo do Firenc pogled najprej ustavila na okoliških toskanskih zelenih gričkih. Čudovita pokrajina.
Ljubiteljica zgodnjih ur sem po jutranjem teku, nadaljnjem sprehodu, kratki meditaciji, tuširanju in že nekaj opravljenega dela na računalniku presenečeno ugotavljala, da večina ljudi še vedno spi! Restavracije in trgovine še zaprte, le na vsakem desetem koraku je možno dobiti kavo in sladke rogljičke. Zanimivo navado imajo Italijani, ki v večini primerov kar stoje spijejo tisto čisto miceno skodelico močne kave in pojedo en rogljiček ali kaj podobno sladkega. Vsako jutro. Bistveno težje sem našla konkretne zajtrke, vsaj ob tako zgodni uri. Ura je sicer kazala že 9 dopoldan, kar je meni skoraj že čas za dopoldansko malico, ne zajtrk. Verjetno so se prav tako čudili, ko sem spraševala naokoli ali lahko dobim večerjo ob petih popoldan. Ne, ob sedmih se kuhinja za večerjo šele odpre, so mi pojasnili nekaj najbolj njim logičnega. Popolnoma obraten sistem od mojega … Aja, pa povsod pice in testenine. Seveda. Pa jutranje sladko pecivo. In sladoled. Po zgodbi enega od vodičev sem izvedela, da naj bi prav tu, v Firencah, prvič zmešali skupaj led, smetano, sadje, sladkor in tako ustvarili eno najbolj poznanih sladic na svetu - sladoled.
Za nas ljubitelje kave, pa je tole okolje pravi raj. Kava na sto in en način. Z navadnim, mandljevim, sojinim ali riževim mlekom, pa še kaj bi se našlo. Majhna, velika, ogromna skodelica. S cimetom ali vanilijo … Veliko časa sem presedela v prikupnih majhnih kavarnicah v ozkih kamnitih ulicah središča mesta, obdanih z visokimi zgodovinskimi masivnimi stavbami. Prav poseben čar ... Majhne trgovinice, majhne restavracije, majhni kotički, na ulicah mnogo rož, nekakšen poseben italijanski stil, kot bi vstopila v najbolj tipičen hollywoodski film, ki dogajanje postavi v italijanska mesta. Dodajmo še nekaj vesp, mizerno majhne avtomobilčke, šarmantne Italijane in ta njihova poetična italijanščina in whola, smo sredi Firenc.
Včasih se pritožujemo, ker Jankovič zapira za promet vedno več ulic sredi Ljubljane. Težko uporabljam javne prevoze, sem namreč pretirano navezana na svoj avtomobil za premik v vsako uličico sredi mest, a moram priznati, da podpiram to odločitev. Tu sem videla, kako lepo je, ko je velik del središča mesta zaprt za promet, z izjemno taksistov v hibridnih vozilih.
Ne vem ali so mi bile bolj zanimive zgodovinske stavbe (obožujem zgodovino) ali ta izjemna raznolikost kultur, ki sem jo lahko opazovala na uličicah. Nam, Slovencem, je včasih prav neverjetno, kako so narodi po svetu že pomešani med seboj. To se bo zgodilo tudi z nami, jasno, v to smer gre razviti svet. Tako lahko v eni lokalni kavarni srečaš Italijane, Korejce, Američane, Kitajce, Arabce, Afričane, predvsem pa kombinacije med njimi. Aja, pa res veliko Indijcev.
Ja, vem, govorim o vsem, le o najbolj bistveni zadevi ne - umetnost, zgodovina. Firence so pravi raj za ljubitelje zgodovine ali umetnosti, že pocukrano razkošje pa za tiste, ki imajo radi oboje! Osupla sem bila nad veličino in mogočnostjo katedrale Sanda Maria del Fiore! In nad kipom Davida! Ja, oboje je izjemno že po slikah in posnetkih, a to videti v živo je vseeno težko primerljivo. Kupola na katedrali, ki jo je zasnoval Brunelleschi, vzbuja strahospoštovanje - kako so lahko takrat, toliko let nazaj, zgradili tako kupolo?! Nekaj več kot 350 stopnic smo prehodili do vrha, da smo lahko zaokrožili pogled nad celotnim mestom.
Skoraj 6 metrov visok kip Davida, izklesanega iz ogromnega kosa marmorja je Michelangela že takrat postavil med najslavnejše umetnike tistega časa (in hkrati jezo in zavist starejšega, pred njim najbolj slavnega, Leonarda da Vincija). Michelangelo je s kipom Davida prvič prikazal tako popolnost telesa samega (kar so sicer v kipih prikazali tudi že Grki), kot tudi izraznost obraza. Je simbol pomembnosti kombinacije tako fizične kot psihične moči in stabilnosti. S tem je Michelangelo postavil nove temelje umetnosti tistega časa, kar so začeli kopirati tudi ostali umetniki. Ampak tale David je res ogromen in mogočen …
Všeč so mi bili večerni sprehodi po uličicah, ki si že oddahnejo od siceršnjih trum turistov, na plano pa prilezejo ulični umetniki. Slikarji, kiparji, karikaturisti, glasbeniki … Tu, v srcu umetnosti, ima to še poseben čar.
V petih dneh sem v ulicah Firenc pustila mnogo korakov in ustvarila verjetno še več lepih slik za spomine, ki jih bom z veseljem še kdaj priklicala na plano. Lepo je bilo. Prehodila sem verjetno vsako uličico, lovila veliko različnih lokacij za razglede. Če bi me kdo vprašal, kaj bi mu osebno svetovala za ogled, bi seveda poleg Katedrale Santa Maria del Fiore, kipa Davida (Academia), Uffizi muzeja priporočala še Plazo Michellangelo, od koder je bil v tisti luškani restavraciji sredi mogočnih dreves verjetno najlepši razgled na celotno mesto in okoliške zelene gričke.
Predvsem pa – sprehodite se po teh uličicah in naužite dobre hrane in še bolj kot hrane – kave 🙂
P.s.: Opomnili so me, a nisem poslušala. Seveda. Zakaj bi poslušala, če lahko sama "grem na led" ... A opombo delim dalje: naročila sem kavo ne da bi vprašala koliko stane. Dve kavi sta bili. Prvi dan. Dobim račun za 8 evrov. Ojej, tole bo teden odvajanja od kave, sem pomislili, presenečena, da so tako visoke cene v dokaj povprečni kavarni, niti ne v samem središču! No, naslednji dan je bila enaka kava v isti kavarni le 1,5 evra. Na to so me opozorili - da je dobro vnaprej povprašati za ceno ali vsaj vprašati za cenik.
