Povzetek knjige FRANC JAGER - Zgodba najuspešnejšega slovenskega trgovca >>; Zapisala: Petra Škarja
»Ja, gospod, res bi bil rad trgovec.« Iskrenosti, v katero so bile zavite te besede, in odločnega pogleda, ki ni pustil prostora za dvom, ne bi bilo mogoče zaigrati.
Otroku je radovednost položena v zibelko in ga spremlja, dokler je sam ali družba popolnoma ne zatre. Zato tako neumorno spoznavajo svet, se učijo nove veščine in osvajajo nova znanja. A le če sami to želijo ali če začutijo smiselnost. Današnji šolski sistem servira ogromno količino podatkov, ki si jih morajo otroci zapomniti za dobro oceno. Manjka pa smiselnosti in praktičnosti. Manjkajo odgovori na otrokovo stalno vprašanje – zakaj. Zakaj je to pomembno, zakaj se to učim, zakaj mi to govorite?
Nikoli ni okleval pred dobro priložnostjo. Če predolgo razmišljaš, strahovom in dvomom ponudiš prostor, da se ti vrinejo v misli in razjedajo pogum. Tega ni dopuščal, hitropoteznost mu je bila vtkana v gene. Priložnost? Zagrabi jo.
Vsaka akcija ima svoj najboljši prostor in svoj najboljši čas. Če to dvoje ujameš, si že na treh četrtinah poti do uspeha.
»Dober trgovec je kot igralec,« je govoril. »Če imaš ta energijski naboj, ki privlači ljudi, ta pristni nasmeh in nekakšno prikupnost, potem si lahko trgovec."
Za najboljše stvari v življenju se moraš zelo potruditi. Terjajo čas, terjajo vztrajnost in terjajo veliko energije. Morda nam tudi zato postanejo najdragocenejše.
Večina se vojne spominja z grozo in strahom, ki jih je prežemal. Franc pa je bolj kot to trpel ob enoličnosti neskončno počasnega minevanja časa. Čas, ki ga je vedno tako skrbno koristil. Učinkovitost je ena njegovih najpomembnejših vrednot. Vrednota, ki je bila tu potlačena v blatna dna premikanja tankov, ne da bi se zares kaj ustvarilo. V Frančevi naravi so ustvarjanje, grajenje, optimiziranje vseh procesov in učinkovita izraba časa – čas vojske pa je bil ravno nasprotje vsega tega. Kako naj se človek ne žalosti v takem okolju? Kako naj zakrpa vse rane in bolečine, ki nastanejo v letu in pol lakote, strahu, dolgočasja in trpljenja?
Vedno je iskal rešitve. Vedno je iskal nove poti. Vedno so rešitve. Vedno so nove poti. Vedno so priložnosti in vedno lahko narediš ovinek naokoli, da prideš do želenega cilja. Tokrat je prvič zadel ob trden zid spoznanja, da določene želje ne morejo biti uresničljive. Boleče spoznanje, da včasih kljub vsem danostim, talentom in vztrajnosti ne moreš narediti ničesar. Trpeča nemoč. Na koncu se proti svoji volji predaš nemoči, za katero upaš, da bo njena neznosna bolečina minila ali vsaj uplahnela, saj ne bi mogel živeti z njo niti teden dni.
Praktičnost pred čustvi, iskanje rešitev pred iskanjem morebitnih težav – tako deluje Franc.
Težava izobraževalnega sistema je v zastarelih informacijah. Čas je vedno hitrejši, družba pa se vedno hitreje spreminja. Kar je bilo zapisano lani, danes morda ne velja več, zlasti v gospodarstvu.
Pritoževanje mu je bilo vedno tuje, iskanje rešitev pa vsakodnevni pristop, povsem normalen in logičen. Zakaj bi se človek pritoževal nad stvarmi, ki jih ni mogoče spremeniti? Tiste sprejmeš. Zakaj bi se pa pritoževal nad stvarmi, ki jih lahko spremeniš? Tiste pač spremeni.
Držal se je preprostega osnovnega pravila: če se stranka počuti dobro, se bo vračala. Torej mora storiti vedno vse, kar je v njegovi moči, da bo stranki prijetno.
Vsakdo ima rad preprosto uporabo, dobro kakovost za porabljeni denar, vsakdo se prijetno počuti ob nasmehu in prijaznem pozdravu, vsakomur postane toplo ob pogledu v oči in lepi besedi. Enostavna vodila, ki jih je z zgledom učil in jih vedno pričakoval od vseh zaposlenih.
Ko delaš nekaj s srcem, s strastjo, je nemogoče ostati hladen. »Če si prepričan v eno stvar, da bo uspela, tudi uspe.«
Šele ko se je podjetje širilo in so se kadrovsko okrepili, so lahko zaposlili računovodkinjo in tako imeli informacije iz prve roke. To je ključnega pomena, da lahko obvladuješ poslovne funkcije. Obenem je pomembno, da redno izobražuješ kader in se skupaj z njim stalno učiš. Kdor v tem zaspi ali zaostane, bo kmalu ugasnil.
Če imaš močne želje in trdno verjameš vanje, se ti tudi uresničijo. Tako je v podjetništvu ali v osebnem življenju. Vendar pri tem ni polovičarstva. Deluje le, če si popolnoma predan tej želji.
Kar otrokom vsiljuješ, tega ne bodo marali. K čemur jih siliš, tega se bodo ogibali. Kar zahtevaš, temu se bodo upirali. Morda je čar narave prav v tem, da ima vsako bitje svojo osebnost, svojo pot, svoje želje in potrebo po neodvisnosti.
Otrok dela ne dojema kot breme, kaj šele kot kazen. Zanj je delo ustvarjanje, je tekmovanje, je dokazovanje … predvsem pa občutek odraslosti, po čemer (prehitro) hrepeni vsak otrok. Otrok si želi poizkusiti novo, zato radovedno pogleduje za nepoznanim.
Ali ni lepota narave tudi v tem, da si vsaka naslednja generacija želi biti še boljša?
»Otroci morajo razumeti vrednost denarja,« je poudarjal Franc. »In morajo ga znati ceniti,« je še dodala Marija.
Ljubezni ni mogoče načrtovati. Ta se zgodi ali se ne zgodi. Je energija, ki se ne podreja našim željam in zahtevam, ki je ne moremo voditi, ji ne ukazovati, predvsem pa je ne ignorirati.
Biti podjetnik pomeni sprejeti način življenja, v katerem ni meje med poslovnim in osebnim življenjem. Tudi kadar si na dopustu, si z mislimi v poslovnih projektih. Zakaj bi sploh izklapljal te misli, če si tega niti ne želiš? Rad imaš svoje podjetje, rad ustvarjaš in zato tudi rad stopiš v poslovne prostore in si brez težav vse dni tam. Ustvarjalnost je tista, ki te dela živega. Vsaj tako je bilo pri Francu.
Že Maslow je s piramido osnovnih človeških potreb psihološko razložil faze, ki jih ljudje doživljamo v vsakdanjem življenju – najprej delaš za osnovne potrebe, kot so hrana, pijača in streha nad glavo. Ko si zgradiš hišo, privarčuješ nekaj denarja in ustvariš finančno soliden standard, pa denar ni več glavni motivator. Kdor po tej meji še vedno ustvarja, ga vodi nekaj drugega. Morda je to močna želja po ustvarjanju, po grajenju, morda močna želja po dosegi nečesa.
Ne podcenjujmo moči srca. V sebi ima moč, ki je um ne doume. Srce včasih sledi, toda še večkrat narekuje, vse dokler tudi um ne najde razlag, da mu pritrdi karkoli v življenju storiš, moraš za to nositi odgovornost.
Nikoli ne zanikaj svojih dejanj. Kar si storil, si storil, sooči se s tem.
A vsaka korenita sprememba v življenju zahteva mnogo ur razmišljanja, veliko truda in odrekanja ter marsikatero dejanje, ki ni prijetno in enostavno. Vsaka sprememba prinaša tako lepote kot tudi svoje žrtve – nekaj dobiš, nekaj izgubiš.
Ko zares razumeš najkompleksnejše zadeve tega sveta, jih znaš povedati in prikazati na preprost način, da jih razume vsak otrok.
Naj vsakdo dela tisto, v čemer je najboljši in kar ga najbolj veseli.
Karkoli na tem svetu se želimo naučiti in osvojiti, to zahteva tudi nekaj padcev, neuspehov in napak.
Ni treba, da je neuspeh nasprotje uspeha, ampak je lahko sestavni del do želenega cilja. Ne moremo se jim izogniti, lahko se pa iz njih nekaj naučimo. Marsičesa se na fakultetah ne moramo naučiti, edina pot je lastna izkušnja, četudi čez nekaj neuspehov.
Osnovno načelo podjetništva je zelo preprosto: ustvari več kot potrošiš. Drugo načelo pa pravi: to delaj z dušo in srcem. Vsaj polovica jih pade zaradi neupoštevanja prvega načela.
Od kod Francu ta občutek za lokacijo? »Hvaležen sem višji energiji,« spet odgovori. Očitno ima zanimive dogovore s to višjo energijo.
»Pa dobro, res so drugačni časi, zato jih pa moramo opazovati, se učiti od njih, na nek način se tudi prilagajati.«
Vzgojeni smo bili z neizpodbitnim pravilom: Vse je naše in vsega imamo enako. Izstopanje iz povprečja ni zaželeno, če se že slučajno zgodi, potem je ta posebnež zagotovo nekaj ukradel.
»Dolgoročno preživiš samo s poštenim odnosom,« je Franc vedno znova ponavljal svojim otrokom. »Denar, ki ga nisi pridobil na pravi način, na dolgi rok nima učinka. Ali boš plačal sam ali bodo plačali otroci ali pa celo z zdravjem.«
Včasih zapravljaš denar za neumnosti, drugič za šolo. Včasih gre denar zaradi nevednosti, drugič zaradi nepričakovanih stanj v gospodarstvu. Ključno je, da ne glede na vse izzive in razburkano podjetništvo nikoli ne obupaš. Ko je najtežje, najbolj zagrizi v vero – zmogli bomo tudi to!
Denar le malokoga osrečuje. Osrečujejo namreč grajenje, ustvarjanje, delo, vztrajnost ter celotna pot manjših in večjih uspehov, ki osmislijo tudi težje dni in preizkušnje.
Življenje je umetnost in igra. Je igra in umetnost. Prav tako je trgovina.
Podjetništvo ni gosposko delo. Podjetništvo je tudi odrekanje in usmerjanje vse energije v sanje, da morda uspeš. Zato mu je bilo vredno dati večere in noči, da je našel primerne ljudi, ki bi soustvarjali zgodbo trgovin Jager.
»Pogled v oči, odločen stisk roke in nasmeh,« je vedno znova ponavljal.
Pri izbiri sodelavcev na prvo mesto nikoli ni dal izobrazbe, ampak delovno prakso in delovno zagnanost. Delavec, ki je nezadovoljen, nikoli ne bo ustvarjal presežkov. Nezadovoljen sodelavec ne bo znal prijazno pozdraviti in se prijetno nasmejati. Nezadovoljen ne bo zmogel prodati, ne bo zmogel dobro sodelovati in posledično ne bo mogel prispevati dobrih rezultatov za celotno podjetje.
Toda ne gre le za številke. Gre za odnose. Ali ni povsem normalno, da moraš storiti vse, kar je v tvoji moči, da se ljudje ob tebi počutijo dobro?
Če delaš z ljudmi, moraš imeti rad ljudi. Preprosto. Če jih imaš rad, boš samodejno iskal načine, kaj dobrega jim lahko omogočiš, kaj dobrega daš.
»V življenju imaš dnevno veliko bitk. Ne moreš se bojevati v vseh, ne moreš niti prisostvovati vsem. Modrost je, da znaš pametno izbirati, za katero bitko se je vredno potegovati in od katere se preprosto umakneš. Ne zato, ker ne verjameš v pravilnost svojega razmišljanja, ampak zato, ker preprosto ne moreš zmagovati na vseh področjih. Zato izbiraj, za kaj se boš zavzemal in kaj boš opustil.«
»Nisem tako pameten, da bi vedel, kaj je prav. Razmišljam zelo preprosto, s kmečko logiko. In nekje sem prebral, da se celice telesa obnavljajo, če imajo prave pogoje. Pogoj za obnovo pa je dobro počutje. Torej kadar ti je lepo. Kadar si srečen. Kadar si umirjen. No, a ni potem tako, da moramo pač paziti, da se počutimo dobro? Tako se bodo naše celice obnavljale."
Vsaka stvarnost je preprosta, ko jo zares razumeš. Zelo zapleteno je le, dokler ne razumeš.
Včeraj je zgodovina, jutri je skrivnost, današnji dan je darilo, ki ga nikoli ni zavrgla ali odklonila, ampak se ga je
razveselila.
Človeku je vgrajena želja, da raste tisto, v kar je vlagal, kar je gradil. To je lepo in naravno. A če pravočasno spretno ne preda naslednikom, tako na hitro vse to propade. Sesuje se v nič … Kot bi bilo v nekaj letih izničeno vse, kar je človek gradil, za kar se je boril … Ali ni žalostno?
Redki so takšni, kakršen je Franc, in zato so tako težko razumljeni. Ustvarjajo presežke in šokirajo z besedami, ne moreš jih ukalupiti, ne oblikovati po svoje, ne bodo sledili, niti se podredili … Nemogoče jih je spregledati, vendar so globoko v sebi dostikrat bolj kot ne – sami. Četudi imajo okoli sebe stotine ljudi.
Skrivnost uspeha? »Delaven moraš biti,« samo reče in pusti v razočaranju vse tiste, ki iščejo nek zapleten napoj. Po nekaj trenutkih tišine za razmislek pove le še: »Dolgoročno pa moraš paziti, da ne prevlada napuh, da imaš pošten odnos in da se te drži kmečka vztrajnost.« Kratko, jedrnato.
»Vedno mora biti trden temelj. Povsod. Temelj hiše, temelj podjetja ali temelj družinske skupnosti. Potem potrebuješ idejo, kaj bi ustvaril. Nato željo. Mora biti močna želja. Potem pa vera. Trdno moraš verjeti, da boš to dosegel, da boš to ustvaril. Narava je narava. Če rečeš, da ne moreš ustanoviti podjetja, ga ne moreš. Če rečeš, da ne bo šlo, ne bo šlo. Moraš imeti močno željo in močno vero. To je energija. In energija ustvarja.«
"Včasih je motivacija tudi to, da je človek nekako prizadet. Mogoče. Verjetno sem imel kot otrok občutek manjvrednosti, ker sem bil bolj suh, koščen. Nisem bil najbolj za družbo vrstnikov, nisem pil, nisem kadil. Pa tudi punce te ne obrajtajo najbolj. Bil sem samo kmet, nič kaj zanimiv za tiste, ki so iskale kakšne iz višjega stanu. Morda pa tudi s tem dobiš neko spodbudo, da prideš iz tega, da se dokažeš samemu sebi.«
V Sloveniji se da ustvarjati, imamo zelo dobre pogoje za življenje in za ustvarjanje. Ne more pa biti vsak podjetnik. To je normalno. V naravi je toliko in toliko prostora za podjetništvo. Več ne. Zato je dobro razumeti, v kakšnem prostoru živimo, koliko je prostora za določeno dejavnost. Družba deluje v nekem razmerju.
»Zakaj je bog iznašel hudiča, če je stvarnik?« »Zato, ker ne bi vedeli, kaj je dobro, če ne bi bilo slabega. Ne more biti samo dobro.«
Za družbo kot celoto je pomembno, da ohranjamo slovensko lastništvo. Da hodimo po lastni zemlji. Iz hlapčevskega naroda smo si komaj izborili svojo deželo. Kako zavedni so morali biti nekateri pesniki in pisatelji, da imamo danes slovenski jezik. Radi se primerjamo s Švico, ampak oni kljub vsej naprednosti nimajo lastnega jezika. Mi ga imamo. Drevo brez korenin ne raste. Ne ozeleni. Kako bo človek zares svoboden, če nima svoje kulture in svojega prostora pod soncem?
Imamo lepo državo. Če želimo družbo obdržati slovensko, moramo imeti slovenske knjige naših zgodb.
Če želimo to družbo v zahtevnem času peljati naprej v pravi smeri, moramo imeti pozitivno, dobro mišljenje. Vsa tehnologija, vsa znanost se razvija v dobri energiji. V slabi energiji se ne razvija, ampak se uničuje in ruši. To pomeni, da moramo otroke že v rani mladosti učiti, kako razvijati um, da bi razmišljali predvsem v pozitivnem smislu. Tako bo vsem lepše.
"Da si svoboden. Da se čutiš svobodnega, svobodno odločaš o svojem delu in prostem času – to je zame največji uspeh.«
Ko počnemo nekaj z ljubeznijo, s to pozitivno energijo ljubezni, je vse lepo in se počutimo dobro. To je smisel življenja.
»Otroci niso naša last in mi nismo njihova last. Oni imajo svoje življenje, ti svoje. Lahko jim pokažeš in odpreš pot. To je vse. Potem jim pa daš vedeti – tukaj sem, če me kaj potrebuješ, ti bom z veseljem pomagal.«
»Moje veliko spoznanje je, da ne moreš spreminjati drugih ljudi. Vsak se lahko spremeni samo sam, če se želi. Drugi ga ne more spremeniti. Lahko le kaže smer, uči, usmerja, predlaga … ampak spreminja se pa lahko samo vsak sam. Ta znanja in zavedanja bi morali učiti že otroke v vrtcih. Če bi to razumeli že mladi ljudje, bi na ta način lepše živeli. Na svetu bi bilo manj laži.«
Čas celi rane. Čas prinaša spremembe. Čas tudi odstira zamere, žalost in jezo, ki lahko nastane na tej kratki poti življenja. Čas nas opomni, da smo minljivi in da imamo samo en kratek hipec na tem svetu, ki mine, preden se sploh dobro zavemo bogastva življenja, ki nam je podano.
Tako čas tudi združuje nezdružljivo, pokaže razumevanje nerazumljenega in daje prostor za – ljubezen.
"Energija. Bistvo je v energiji. Človeka sestavljajo kri, kosti in še nekaj več …"
Vse je v gibanju in je minljivo.
"Za takšne reči ni recepta. Tu je samo delo in zopet vloženo delo in kaj ustvariš, znova vlagaš v tisto, kar ti je dalo, in zopet delaš. Tako da tukaj ni konca in tudi recepta pravega ni.”
Iz knjige FRANC JAGER, Zgodba najuspešnejšega slovenskega trgovca >>
