Globoko v meni, Veronika Frece
Dragi bralec, ta knjiga je zame in zate. V opomin, da nikoli ne pozabiva, kako zelo edinstvena sva. Da nikoli ne obupava. Da nikoli več ne rečeva, ne bo mi uspelo. Ker zmoreva vse.
Nekoč sem nekje prebrala, da nam življenje naloži le toliko bremena, kolikor ga lahko prenesemo. In življenje te včasih lahko močno potisne ob tla ter udari ravno tja, kjer najbolj zaboli. Vsak na svojih ramenih nosi svoje breme, prav vsak od nas ima čisto svojo zgodbo.
Sama verjamem, da se poti v življenju vedno prepletejo z razlogom. Prav nikogar ne spoznaš kar tako, brez namena. Vsak človek, ki prečka tvojo pot, je tu zato, da te nekaj nauči ali nekaj podari.
Ugotovili so torej, da imam ulcerozni kolitis v hudem zagonu, ki traja že nekaj mesecev. Gre za kronično črevesno vnetno bolezen, ki napade debelo črevo. Podobna ulceroznemu kolitisu je tudi Chronova bolezen, ki pa za razliko od ulceroznega kolitisa lahko prizadene celotni prebavni trakt. Na vsakih 100.000 ljudi za Ulceroznim kolitisom in Chronovo boleznijo zboli približno 5 do 6 oseb. Je zelo boleča in izčrpajoča. Ker je še vedno zelo neraziskana, vzrok za pojav bolezni še ni znan, kot tudi ne zdravilo, lahko pa se z določenimi zdravili bolezenske znake zelo umiri in celo privede do daljše remisije. Remisija ne pomeni, da človek ozdravi, ampak da bolezen v njem zaspi in ne povzroča težav, vse dokler spi.
"Nikoli ne pozabi, da si pogumnejši kot verjameš, močnejši kot izgledaš in pametnejši, kot si misliš." Medvedek Pu
Vedno sem govorila, da so objemi tako zelo podcenjeni. Še posebej tisti, ko te nekdo objame tako močno, da lahko čutiš drug srčni utrip ter se za trenutek počutiš popolnoma mirno, sproščeno in varno. In kako srečna sem, da imam teh objemov na zalogi neomejeno število, za vedno.
Šele zdaj sem dojela, kakšen velik vpliv ima stres na naše življenje. Žal vsi vemo, da je v današnjem tempu življenja stres vedno in povsod prisoten, lahko pa se ga naučimo kontrolirati. Morala bi bolj ceniti vse, kar imam in ne toliko razmišljati o stvareh, ki jih ne morem spremeniti. Navsezadnje, življenje se že danes lahko konča, jutrišnji dan ni obljubljen nikomur od nas. Več časa bi morala preživeti v naravi, na sprehodih pod visokimi krošnjami dreves, ki bi mi zagotovo koristili bolj, kot vsakodnevna kava s prijateljico. Morala bi več spati, ne le 5 ali 6 ur na noč. Res bi si morala posvetiti več časa. Sebi. In to bi moral storiti prav vsak od nas.
Že poznate knjigo ČUDEŽI? >>
Zaporedje dogodkov je nekaj, v kar verjamem, da se mora zgoditi. Ker se vse zgodi z razlogom. Ker se vsak od nas prepusti življenju tako, kot mu je to namenjeno, in ker se bo vedno zgodilo tako, kot se mora. Včasih je potrebno prehoditi pekel, da bi prišel do tiste prave sreče, ki te nekje čaka. Do bistva. In včasih si kdo želi iti po bližnjici, preskočiti hude stvari, a se vedno vsak nauči, da tja, do kamor je vredno iti, ne pelje prav nobena bližnjica. In najboljša pot je vedno naprej, skozi vse tisto, kar ni lepo, ker vsakega na koncu čaka tisto, kar si zasluži. Sama v to verjamem, ker sem poskusila najti bližnjice, ki pa me niso pripeljale bližje cilju, ampak nekam, kjer sem se popolnoma izgubila. Šele ko sem se odločila, da se bom prepustila življenju, me je le-to pripeljalo točno tja, kjer sem ob določenem trenutku morala biti; na pravem mestu, ob pravem času. Zato zaupaj življenju. Pripeljalo te bo namreč do tja, kamor ti je namenjeno priti.
Včasih pozabimo, kako lepo je imeti pljuča, s katerimi lahko sam dihaš in noge, s katerimi lahko prehodiš svet. Žalostno pa je, da se včasih ne zavedamo, da je to dovolj.
Svet je zdaj, ko cenim vse tiste majhne stvari, ki sem jih še pred letom dni imela za samoumevne, drugačen. Iz dneva v dan bolj cenim naravo, tišino, svoje noge, zdrava pljuča, oči in ušesa. Učim se biti bolj sproščena, neobremenjena, živeti mirno in preprosto. A kljub vsemu, česar zdaj ne morem početi, čeprav bi rada, mi je ostalo dovolj. Moji dnevi niso več tako stresni, kot prej. Čas imam za sprehode, pa čeprav počasne. Čas imam, da preberem dobro knjigo, da si privoščim skodelico ali dve odličnega čaja, da napišem novo poglavje tega dnevnika, čas imam tudi za večerni sprehod ali zibanje na bližnji gugalnici. Čas imam, da ustvarjam. Čas imam, da razmišljam. Vse to brez slabe vesti in brez tiste nadležne misli nekje v ozadju, ki te ves čas opominja, da te čaka še nekaj dela, da je potrebno storiti še to in ono, da bo jutrišnji dan naporen. Zdaj imam čas, da se naučim živeti počasneje.
Nič ne bo narobe, če kakšen dan zamudite oddajo na televiziji, večurno zapravljanje časa na računalniku in telefonu, prav tako ne bo nič hudega, če kakšen dan ne zlikate oblačil, ne pobrišete prahu po vsem stanovanju, če ne operete avtomobila in ne greste na kavo v kavarno. Namesto tega si raje vzemite čas za sprehod v naravi, poiščite tisto mehko odejo, ki jo imate nekje pospravljeno, jo pogrnite ob jezeru ali reki in se nadihajte svežega zraka, splezajte na bližnji hrib, ali pa skočite s padalom, če si to želite. Večina ljudi samo obstaja, le redki zares živijo.
Nekje sem namreč slišala, da je življenje zelo kratko. In če se tu in tam ne ustaviš ter ozreš naokoli, ga lahko hitro zamudiš.
Nisem hvaležna za to bolezen, hvaležna sem za pot, po kateri me vodi. Z razlogom, z namenom. Da me nauči tisto, kar je res pomembno. Biti zaljubljen v življenje in ljubiti samega sebe, prav vsak trenutek.
Najlepše stvari v življenju pravzaprav niso stvari. So ljudje, s katerimi deliš nepozabne spomine. So kraji, ki jih obiščeš in te popolnoma očarajo. So spomini, ki lahko imajo neverjetno moč, da te odnesejo v območje čiste nostalgije. So fotografije, ki nek spomin ujamejo in trenutek, ki bi sicer izginil v pozabo, za vedno ohranijo. So občutki, trenutki in smeh, sreča v očeh, objemi in ljubezen, ki naredijo življenje tako posebno.
- In ti, ki to knjigo držiš v rokah in si zdrav, pojdi ven, v svet, dihaj, smej se, sanjaj z odprtimi očmi. Ljubi. Če do zdaj še nisi, začni živeti. Čisto zares živeti. Pusti srcu, naj te odpelje, kamor koli si želi.
- In ti, ki to knjigo držiš v rokah, pa morda nisi zdrav, še vedno si tu. Pojdi ven, v svet. Dihaj. Smej se. Sanjaj. Izkoristi vsak trenutek. Objemi nekoga, ki ga imaš rad. Prepusti se življenju, tako kot sem se jaz.
- In ti, ki si zdrav, pa je ob tebi morda nekdo, ki ni … Poglej to osebo. Še vedno je tu. Objemi jo. Verjemi mi, ničesar si ne želi bolj, kot podporo in nekoga, ki ti vedno stoji ob strani. Pot bo moral prehoditi sam, ampak ti lahko pomagaš že s tem, ko hodiš zraven. Ljubezen lahko dela čudeže.
Jutrišnji dan ni obljubljen nikomur, zato poskrbi, da bo današnji dan lep. Zapomni si, okrog tebe se vedno dogaja čarovnija. Samo odpreti moraš oči. Občuti jo. Vsepovsod okrog je.
Iz knjige GLOBOKO V MENI, Veronika Frece
