Kdo bi vedel … Že stokrat videno, že stokrat osvojeno, že stokrat predihane poti potu in včasih težkih nog. Ni več izziv osvojiti vrh, niti tekma s časom in s tem tekma s samim seboj. Ni niti več dokazovanje z zbiranjem štempljev niti ponos ega. Se mi pa zdi, da sem morala vse to izkusiti, da so mi gore danes to, kar so.

In kaj je to?

petra skarja gore

Težko je opisati z besedami, saj so le-te dosti omejene, ko začnemo opisovati občutke in doživljanja. Tu, na vrhu gore občutim popolnost trenutka. Čisti mir, popolno svobodo, pristno srečo in lepoto v močni globini nje pomena.

V dolini nekako spontano pustiš svoje skrbi glede službe in dela, strah glede prihodnosti, pustiš bremena težkih odgovornosti in težave v odnosih. Kot bi ta meja dvatisočih metrov nekako ne dovoljevala vsega tega nositi s seboj. Ali pa že na poti do tu toliko predihaš, izdihaš in spustiš iz sebe ta bremena. Tu preprosto uživam v danem trenutku, ki je v momentu, ko se ga zavem, že lep spomin, a z mislimi sem že v naslednjem danem trenutku ... in tako si spletem lepe spomine, ki me v dolini ponovno povlečejo tja, v višave.

petra skarja gore

V dolini občutim okove suženjstva. Včasih so bila suženjstva očitna z verigami okoli rok in nog, danes nevidne psihološke sile, ki vodijo naše gospodarstvo. Postali smo sužnji ekonomije, sužnji borbe za denar, sužnji negativnih manipulativnih vplivov medijev, politike, Cerkve … potrošništva. Iz dneva v dan se pehamo in dajemo v stres – za preživetje. Ko dosežemo nek standard, ki nam ga podajo kot zahtevo kdo biti in kaj imeti, da smo nekaj vredni, in nam ob tem podajo lažno obljubo, da bomo srečni, nam ta standard spet dvignejo. In spet in spet. Sužnji, a se tega niti ne zavedamo. Zaznamo le stres, pritiske, nesrečo … Ustvarili smo popolno okolje za razvoj psihoterapije, alkoholizma in Facebooka za tolažbo.

A tega v gorah ni. Preprosto ni. Gora je toliko moja, kot je tvoja, kot je njegova. Je od vseh in od nikogar. Gora nas ne loči po statusu, pri njej šteje le nje spoštovanje in trud, da te spusti na svoj vrh.

In ljudje? Tu smo vsi enaki. Tu ni poslovnih oprav, ni avtomobilov, ni ličil (vsaj naj ne bi bilo), ni nakita, ni nazivov, ni statusnih položajev, ni tekme za slavo in moč. Vsi smo malce utrujeni, preznojeni, uživamo v slastni vodi in sendvičih, ki so tu na vrhu nekako posebno okusni. Še med seboj se pozdravimo in pogledamo oči, v katerih en drugemu podamo spoštovanje. Spoštovanje, ker vemo, da smo vsi morali opraviti pot, se potrudili, da smo tu. Ni bližnjic, ni enostavneje kot to. Potrudi se ali ostani v dolini.

lepe-slike-gore-petra-skarja-768x432

Želim si, da tako tudi ostane. Na najtežje osvojenih vrhovih je to bolj občutno, na bolj turističnih pa tudi gore izgubljajo ta pristni čar.

Zato prosim – z nasmehom se pozdravimo, ko se srečamo na vrhu; odnesimo smeti v dolino (in lahko poberemo tudi tiste s tal), spoštujemo mir in čistino narave, bodimo spoštljivi en do drugega in do gora.

Prelepo je, da bi uničili ta košček sveta.

Iz knjige CAMINO - Od suženjstva do svobode >>

 

Camino