edvard-kadic-govorica-telesa-in-osebna-karizmaAvtor: Edvard Kadič

Rožica v naravi ne more rasti narobe. Raste lahko le na svoj način.

Dotik nam zelo veliko pomeni. Če nekdo postavi roke na hrbet in nam jasno sporoča, da si ne želi dotika z nami, se bomo počutili manj vredne v njegovi družbi. Več se z nekom dotikamo, bolj blizu se počutimo z njim. Za vzpostavitev dobrega stika s sogovorcem je običajno lahko zelo dobrodošlo, da se z dlanjo dotaknemo roke sogovorca med njegovim oz. njenim komolcem in ramo.

Samozavestni ljudje bodo imeli širše gibe z rokami kot nesamozavestni ljudje. Samozavestna oseba bo kmalu med sedenjem objela naslonjalo sosednjega stola in se s tem »povečala« v očeh sogovorca.

Karizmatična oseba sedi vzravnano, z vzporednimi ali prekrižanimi nogami. Ženske lahko uporabljajo prekrižane noge z naklonom.

Zelo pomembno je, da so naše dlani sogovorcu ves čas vidne. Če niso, to lahko pri sogovorcu hitro sproži nelagodje in negativen odnos.

Nekaj tipičnih znakov, ki jih lahko opazimo v govorici telesa:

  • Kadar gre za dvig kotičkov ustnic samo na eni strani, je v igri prezir do nas oz. idej, ki jih predstavljamo sogovorcu.
  • Prst v ustih – pomanjkanje samozavesti v situaciji.
  • Zakrivanje ust – smo rezervirani do stališč sogovorca in se ne želimo izdati.
  • Stiskanje ustnic - prepričanje vase, mnenje, da ima sogovorec napačne podatke ali stališča.
  • Dotikanje zatilja, popravljanje vozla kravate, praskanje po vratu, božanje vratu, dotik gumbov, navidezno čiščenje obleke … - pomeni umirjanje notranje napetosti.
  • ...

Karizmatičen pogled bi lahko še najlažje opisali kot lasersko precizno osredotočen pogled na sogovorca, ki pa ne izraža preračunljivosti, temveč toplino in razumevanje.

Dobro poslušanje seveda ni nekakšno kimanje z glavo in pretvarjanje, da nam je mar. Tudi ni gledanje ljudi v oči, medtem ko se v mislih pripravljamo na naš odgovor. V duhu te knjige velja, da poslušajmo tudi z očmi.

Samozavest je prepričanost v svojo stvar. Prepričanost v tisto, kar smo. Ne moremo biti uspešni, še manj pa srečni v življenju, če ne posedujemo razumnega prepričanja v lastne sposobnosti.

Ljudje radi sledimo tistim, ki zaupajo vase in v svoje sposobnosti. Sledimo pač tistim, ki vedo, kaj počnejo in ki si zaupajo, da bodo svoje tudi dosegli.

Samozavest je stanje duha. Uničevalci takšnega stanja so dvom, skrbi, negativne misli ipd. Po moje največji uničevalec samozavesti je nejasno poslanstvo. Samozavestna oseba brez težav prizna, da se moti, oz. da nima prav.

Resna grožnja samozavesti pa je občutek sramu. Ni pomembno, kaj se vam je v resnici zgodilo. Pomembno je, kako se na nastalo situacijo odzovete.

Karkoli že delamo, bodimo z vsem srcem pri stvari. Ljudje, ki so strastni glede tega, kar delajo, ki vedo, kam gredo, so sposobni pritegniti pozornost drugih zgolj zato, ker jim je jasno, kaj morajo narediti. Večini ljudi namreč to ni jasno, zato naravno sledijo tistim, ki jim je. Globoko v sebi si namreč prav vsi želimo biti strastni.

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

 

Pri optimizmu ne gre zgolj za pozitivno razmišljanje in nekakšno neprestano govorjenje o na pol polnem kozarcu. Pri optimizmu gre za mentalni okvir. Gre za pričakovanje, da se bo, ne glede na vse, na koncu za nas vse dobro izteklo. Ljudje smo rojeni z optimizmom.

Potrebno je prevzeti odgovornost za svoje življenje in prenehati obtoževati druge. Ko to začnemo, začnemo avtomatično izražati optimizem.

Za krepitev optimizma velja tudi nasvet, da se ne obremenjujemo toliko s tem, kaj si drugi mislijo o nas in naših izjavah. Mnenje drugih je namreč najcenejša dobrina na svetu.

Stik s samim seboj je nujen. Povezani moramo biti sami s seboj. Smo duhovna bitja in vsakdo si drugače definira to duhovnost. Nekateri obiskujejo cerkve, drugi se udeležujejo meditacij, tretji pač kako drugače. Ključno pri tem je, da si vzamemo čas, da se lahko dotaknemo svojega bistva in prepoznamo svoj notranji glas.

Ko pridemo v stik z našim poslanstvom, se prenehamo boriti z življenjem. Naša hoja skozi življenje postane veliko bolj lahkotna. Prenehamo si dokazovati, da smo nekaj sposobni izpeljati.

Ko se enkrat odločimo slediti svojim sanjam, se bo okoli nas našlo veliko ljudi, ki nas bodo želeli potegniti navzdol. Želeli bodo zmanjšati oz. izničiti naše ideje. Povedali nam bodo, česa ne znamo, da nismo odgovorni, da nimamo pravih znanj ipd.

Delo z intuicijo zahteva dnevno pozornost. Je nekakšna nikoli dokončana zgodba. Po eni strani se moramo ves čas truditi, da jo enakovredno vključimo v naše sklepe, po drugi strani pa imamo opravka s svetom, ki tega dela razumevanja sveta ne priznava kot verodostojnega.

Pri načrtnem delu z intuicijo si je najprej potrebno vzeti čas in se naučiti biti sam s svojimi mislimi.

Eden od nasvetov v zvezi z intuicijo: »Poslušaj in ukrepaj. Ne razpravljaj, temveč deluj.« Ko slišimo notranji glas ali se nam zazdi, da je tako prav, delujmo tako kljub temu, da mogoče ne razumemo dobro, zakaj naj tako delujemo.

Ni pomembno, kakšni so bili naši rezultati v preteklosti. Pomembno je, da si upamo ponovno poizkusiti.

Ljudje si želimo rasti in se izboljšati. Želimo si posegati po rezultatih, ki presegajo naše dosedanje dosežke. Ob tem pa pričakujemo, da nas kdo navdihne, da dvigne našega duha na neko novo, višjo raven.

Pogum v resnici pomeni tudi razumevanje, da ti kdaj tudi ne uspe in da s tem ni nič narobe.

Ko nam zmanjkuje poguma, se moramo spomniti trenutkov, ko smo zmogli notranjo trdnost, da smo storili naslednji korak. Tako v ozadju razvijamo mentalno mrežo, v katero se bomo ujeli, če nam res kje spodleti.

Naučiti se moramo majhnih tveganj, v ozadju pa imeti ves čas vprašanje, kaj se najhujše, kar se nam lahko zgodi. Tako v ozadju razvijamo mentalno mrežo, v katero se bomo ujeli, če nam res kje spodleti.

Govorjenje brez čustev je govorjenje brez srca. Če nas sogovorci prepoznajo kot nekoga, ki nima srca pri stvari, imamo problem.