.

Iz knjige HALCOM - Pogled v prihodnost >>

Avtorji: Matjaž Čadež, Petra Škarja in Gorazd Bavdaž

Predvsem z izvrstnim timskim delom smo uspeli dokazati, da lahko iz male Slovenije posežemo po najvišjih vrhovih.

Bolečina in krivica sta močna motivatorja.

Ali kot mi je nekoč rekel Matjaž: »Veš, Gorazd, ti zelo lepo igraš to tekmo, ampak pomembno je, da na koncu daš tudi gol.«

Če se bom počutil ‚majhnega‘, če bom razmišljal ‚kot majhen‘, potem bo ‚majhen‘ tudi moj rezultat. Obenem sta mi zabičala, da kot predstavnik Halcoma nimam nobenega razloga, da se počutim tako, saj se naši proizvodi, naše storitve, naša ‚moč‘ lahko kosajo s komerkoli v svetovnem merilu.

Rad poudari, da bi ljudje morali veliko več vedeti o življenju podjetnikov, o njihovih osebnih stiskah, dilemah, negotovosti, torej o njihovem osebnem podoživljanju; da bi ljudje razumeli, da so zgodbe o uspehu, kadar do njih sploh pride, le vrh ledene gore, obsijane s soncem, vse, kar je pod tem vrhom, pa je javnosti skrito in bi marsikoga odvrnilo od vstopa v podjetništvo, če bi vnaprej vedel, kaj ga čaka.

Noben pravi podjetnik ne dela za denar. Delajo za idejo. Delajo za uresničitev tega, kar vedo, da lahko ustvarijo. Kar vedo, da lahko spremenijo v svetu. In ta ideja je nora. Povleče te vase, da še takrat, ko bi odnehal, ne moreš.

Toda lepota nevednosti otroka je v močnejšem čutenju. Otrok se ne sprašuje o smiselnosti, ne o zakonih. Otrok ne ve, kaj država dovoljuje in kaj prepoveduje. Otrok ne ve, kaj je družbeno primerno in kaj zaničevano. Otrok zgolj povzema iz družine, povzema iz okolja in uživa v neskončni ustvarjalnosti. Na tej poti brez pretiranega razmišljanja sledi vzgibom svojega srca. Sledi temu, kar ga navdušuje, in neustavljivo opazuje tisto, kar ga navdihuje.

»Mi se bomo starali, spreminjali, prihajali in odhajali – toda gore bodo ostale. Vojne so bile, so in na žalost verjetno tudi še bodo – toda gore bodo vedno tukaj. V življenju pridejo težki trenutki, bolezni in izgube – toda gore so vedno tukaj. Karkoli človek naredi, kar uniči, kar si lasti – gora si ne more. Gore so večje in močnejše od tega.«

»Človek lahko doseže karkoli, se nauči česarkoli, lahko se izuri in preizkuša meje svojih sposobnosti, toda nikoli, zapomnite si, nikoli ne bo močnejši od narave.«

»Naravi se lahko upiramo in jo ranimo ali pa raje z njo sodelujemo in jo spoštujemo. Ni popolnejše stvaritve, kot je narava sama. Če ji znamo prisluhniti, bodo naša življenja bogatejša …«

»Fantje,« jih je spet podučil gospod Kunaver, »tako je življenje. Včasih kljub izjemni predanosti, delu in zagnanosti – ne uspe.« Tudi tega jih je učilo taborništvo. Brez napora tudi lepota ne pride tako zelo do svojega izraza. 

Vsaka stvar, ki malo zaboli, je dobra izkušnja.

Koristna je bila izkušnja, da so na tem svetu stvari, ki jih ne moreš spremeniti. In da je tudi to del življenja. 

Ko v sebi čutiš neizmerno močno željo, da bi nekaj ustvaril? Zakaj? Ker veš, da se da. Ker veš, da lahko s tem ustvariš nekaj novega, nekaj boljšega. To je vzgib, ki ga je težko opisati, a ga je nemogoče ignorirati. Ne pusti te spati, ne pusti te v mirnosti, saj hrepeniš po tem, da se udejanji. Morda je to nekaj prirojenega, morda priučenega, morda je to stvar značaja ali pa le stranski učinek tega, da človek najde nekaj, kar polni njegove strasti. 

Pravo poslovno vrednost vidi v odnosih do drugih ljudi. Ti pa se ne krepijo skozi elektronska sporočila in občasne novoletne voščilnice. Odnosi se krepijo s stiski rok, s skupnim preživljanjem časa in z občasnimi klici iskrenih vprašanj ‚kako si‘. Prav to je ena najmočnejših plati Matjaževega poslovnega udejstvovanja. Močni odnosi. 

Le malo je podjetij, ki že prvi dan začnejo z jasno začrtano vizijo, z natančnim poslovnim načrtom, z zgrajeno idealno ekipo in z uspehi že v prvih letih poslovanja. Halcom zagotovo ni bilo eno takih.

Bilo je boleče. Vedno je boleče. Toda več je bojev, lažje se je pobrati iz arene, tudi če poteptan in ranjen.

Prazen je namreč uspeh, če ne moreš tleskniti z dvema kozarcema, še bolje s tremi ali več. Boleč je padec, če nimaš ob sebi sočutnih, podpornih rok, ki bi te v ključnih trenutkih pomagale postaviti na noge. Neproduktivne so misli, če jih ne moreš deliti z nekom. Le površinski je smeh, če se ga ne nalezejo drugi. In zares nesmiselno je vse delo, če z njim ne navdihneš drugih ...

Toda nihče ne postane uspešen podjetnik, če si ne upa vstopiti v tveganja, pa pri tem vseeno zadržati prave mere previdnosti.

Spoznal je, da je medsebojno sodelovanje med ljudmi naravni trend vsake družbe. Družbe, kjer je več pozitivnega sodelovanja, so vedno učinkovitejše od družb z manj pozitivnega sodelovanja. V družbi s pozitivnim sodelovanjem pridobijo vsi; v družbi z negativnim sodelovanjem pa nenehno izgubljajo vsi. Družba pozitivnega sodelovanja je imuna proti napadu skupine posameznikov z negativnim sodelovanjem; družba negativnega sodelovanja pa ni imuna proti napadu skupine, kjer prevladuje pozitivno sodelovanje.

Če imaš v sebi tisto gorečnost za vsakodnevni napredek, če imaš poleg tega še vztrajnost, moraš le še ohraniti vero in uspehi pridejo. Ker pridejo. Če delaš s pravimi nameni, če delaš pravično in dobro, če ves čas izboljšuješ kakovost, boš slej ali prej prehitel vse tiste, ki tega nimajo.

Po bitki je lahko biti general, med samo bitko pa nikoli ne veš, kaj ti bo uspelo, kje pa boš izgubil.

Kaj žene človeka, da vztraja in se tako predaja ideji, tudi na račun lastnega zdravja? Da spiš nekaj ur na dan, ni normalno. Da si ne vzameš dneva odmora, tudi ne. Ljudje pričakujejo za uspešno rast neki recept. Vendar recepta ni. Večina ljudi si težko predstavlja, kako tanka črta je namreč med uspehom in neuspehom.

»Dokler dihamo na škrge, še dihamo.« Kar ga je držalo na površju, so bili drobni uspehi in sveže ideje, ki so vnesle novega zagona, nove radosti in s tem več energije za nadaljevanje. »Na koncu se opiraš na te male uspehe. Včasih čisto majčkene. Toda dovolj je, da te še malo drži nad gladino. Ko skoraj potoneš, te ponovno malce dvigne.« In tako so minevala leta. Prav v obdobjih najhujšega trpljenja se ločijo poraženci od zmagovalcev. V športu, v poslu, v življenju.

Kdor si postavi za osnovni cilj »premagati konkurenco«, na koncu propade. Ena najbolj poznanih tovrstnih zgodb je bila tedaj borba podjetja Borland proti Microsoftu. Lastnik in direktor podjetja Borland Software Corporation, ustanovljenega leta 1983, je ob dobrih proizvodih in že zavidljivih rezultatih jasno povedal svoj cilj: »Premagati Microsoft!« Propadli so. Razlog verjetno tiči v psihologiji in energiji. V težnji po zmagi nad konkurenco vso energijo usmeriš v sledenje njim, namesto da bi jo usmerjal v sledenje svojim sanjam. 

Kar je zapisano v pogodbi, ni tako pomembno; pomembno je medsebojno zaupanje med partnerji.

Ko se človek sprašuje, v čem je smisel, zakaj je vredno teh borb, mu na misel pridejo prav taki trenutki. Trenutki praznovanja, kjer opazuješ ljudi, opazuješ dogajanje, zlasti pa opazuješ svoje občutke. To so občutki, ki jih je zgolj s kombinacijo 25 črk težko opisati. V globino srca pa jih razumejo tisti, ki jih doživijo.

Ko vprašate, čemu ves trud, čemu vse neprespane noči, v čem je smisel stresa in neskončnih skrbi: Kdor tega še ni doživel, ne more zares razumeti. Kdor je, ne sprašuje, vendar ve, da – je vredno. Ne glede na vso trnovo pot – je vredno.

Pravijo, da sta le dve možnosti, da nekaj na svetu še ne obstaja – ali se tega res še nihče ni spomnil in implementiral ali pa je nek smiseln razlog, ki pojasni, zakaj je neučinkovito. To slednje po navadi pomeni, da je še nekaj, česar idejni vodja potencialne inovacije še ne vidi. Ali je eno ali drugo, Matjaž ni vedel. Vedel je samo, da je bila to za Halcom precej tvegana odločitev. Toda vrlina uspešnih podjetnikov je tudi pripravljenost za tveganje. Le kako bi sicer vedel, ali bo tak sistem uspešen? »Le pomisli – kaj pa, če uspe?« je odgovoril na to sodelavcem.

Vendar rast sama po sebi brez drugih pridevnikov ni pomembna. Pomembno je, da gre za preudarno, kakovostno in trajnostno rast.

»Naš cilj nikoli ne sme biti boj proti konkurenci, temveč zgolj, da si sami postavljamo visoke cilje in se jih trudimo uresničiti.« Če se namreč boriš proti komu, si vedno le sledilec, saj ves čas opazuješ, kaj počne tvoj konkurent. Če slediš le svoji viziji, pa lahko vodiš in konkurenta slej ko prej prehitiš, ne da bi to načrtoval.

Stranka je za vsako družbo vir življenja. Zato je vsak trud, usmerjen v zadovoljstvo stranke, bogato poplačan. Pri tem mora biti vodstvo s svojim delovanjem zgled. Če pride do nezadovoljstva stranke, mora biti prav vodstvo prvo, ki si upa pogledati stranki v oči, skupaj z njo ugotoviti vzrok težave in predstaviti rešitve.

Poglejte si paket knjig HALCOM >> Ena zgodba, dva pogleda. 

Ni ključno vprašanje, kako prodati svojo storitev, bistveno vprašanje je, kako stranki rešiti težavo. Tak pristop zahteva več poslušanja kot govorjenja, več zanimanja kot prepričevanja.

Zavedajmo se dejstva, da je vse, kar smo že dosegli, mogoče narediti jutri še bolje. Vsak dan iščimo, kaj lahko izboljšamo v vsaki aktivnosti, kjer delujemo. Po zakonih narave se stvari same po sebi slabšajo, če jih nenehno ne izboljšujemo. Ne podlegajmo samozadovoljstvu. 

Dnevi se začno in končajo, projekti pridejo in minejo, podjetje raste in pada … Svet pa gre dalje. Ne objokuje s tabo vseh izgub, ki se zgodijo na tej poti, izgub, ki nas opomnijo na bolečino minljivosti. V trenutkih navdušenja in trenutkih smeha, kakršnih je imel Matjaž neskončno veliko prav z Nikom, ne pomisliš, da se bo to nekoč končalo. Ne objokuješ, da je trenutek, ko se ga zaveš, le še prijeten spomin. Toda vse to ne ublaži neskončne bolečine zavedanja, da se s tem prijateljem nikoli več ne boš smejal. Ostal je le spomin, ki pa skupaj s prijetnim nasmehom odtlej nosi tudi bolečino izgube.

»Zavedajmo se, da ima vsak od nas danes, v dobi interneta, bistveno večjo možnost vplivati na družbo, kot jo je imel kadarkoli v preteklosti. Imeti mora le kreativno pobudo, prepričanje in pogum, da v zelo kratkem času poveže veliko število podobno mislečih ljudi. In zato je zdaj pravi čas, da se začnemo prav vsi spet truditi za to, da bodo mehke, nemerljive in prave vrline pridobile na teži odločanja. Da bo srce postalo spet enakovredno razumu.«

Kot pravi znani ameriški guru menedžmenta in vodenja, dr. Adizes, težav nikoli ne zmanjka, saj so posledica nenehnih sprememb v svetu in v življenju. Torej nam vzrokov za nasprotja nikoli ne zmanjka. Uspeh posameznika, podjetja ali pa celega naroda pa je odvisen od tega, kako ta nasprotja razrešujemo.

»Ljudje, ki so navajeni, da se na vrh gore ne povzpnejo, če tja ne pelje žičnica ali cesta, si težko zamislijo, da je resnično pravo doživetje razgleda z vrha gore šele, kadar smo se za pot na vrh pošteno namučili in kadar ta užitek delimo še s kom, saj globokega doživetja v nas ne povzroči samo seštevek objektivnih dejstev, temveč in predvsem tudi osebnih občutij.«

Razum seveda ve, da v poslu kdaj dobiš, drugič pa izgubiš. Modrost razume, da se je bolje osredotočati na rešitve in ne objokovati, kar si izgubil. Toda človeka krasijo tudi čustva in notranja doživljanja, ki se jih ne vklaplja in izklaplja po navodilih.

Srečen je lahko človek, ki najde področje, ki ga izpopolnjuje. Srečen je lahko človek, ki vsako jutro vstane z mislijo, kaj izjemnega lahko danes ustvarja. Prav tako srečen je lahko človek, ki vidi pozitivne vplive svojega dela.

Želja po ustvarjanju bi morala biti pozitivna vrednota v družbi. Delo je ustvarjanje, delo daje smisel jutranjemu vstajanju in bivanju. Delo daje človeku samozavest in prijeten, naravno nujen občutek, da aktivno prispeva družbi, v kateri je. Človek ni narejen za pasivno ždenje. Življenje je premikanje, narava človeka je ustvarjanje.

Iz knjige HALCOM - Pogled v prihodnost, Matjaž Čadež, Petra Škarja in Gorazd Bavdaž