.
Povzetek knjige Hčerka mami, dr. Lucija Čevnik >>
Mama hčerki vselej (pre)da najboljše, kar zmore in zna. To spoznanje in priznanje je ključ k odpuščanju in sprejemanju, da je tudi mama »samo človek«. Je, kakršna pač je. In je edina, ki jo ima.
Nisi tukaj zato, da popravljaš in rešuješ druge niti da se jim trudiš ustreči ali zadovoljiti njihove želje. Tukaj si, da jih preprosto sprejmeš takšne, kot so.
Mami, pokaži mi, kaj je na meni lepega. Povej mi, da ni pomembno, kaj si o mojem videzu nemara mislijo drugi. Nauči me razumeti, da je moje telo čudovit instrument.
Mami, zavedam se, da je vsaka pot tvegana. Življenje samo je ena velika preizkušnja.
Težko je biti pogumen, se spopasti s preprekami, ki nam stopijo na pot. Ni lahko biti močan, ko nas kdaj spodnese neuspeh ali zadane bolečina. A težko je tudi živeti zavit v vato, skrbno zabubljen pred ostrimi robovi, ki lahko povzročijo praske življenju.
Ti si in vedno boš moja mami. Najina vez bo za vedno ostala povezana z nevidno popkovino ljubezni in pripadnosti. Kjerkoli sem, si ti z menoj. V mislih, v genih, v duši. Jaz sem vendar del tebe. In nikoli ne boš pozabljena, četudi se ob moji odsotnosti kdaj počutiš osamljena.
Upam, da veš, mami, kako zelo te imam rada, a zvesta moram (p)ostati tudi sebi. Z mojega gledišča je bolje, da si ti razočarana nad mano, kot da sem jaz razočarana nad sabo. Oprosti mi.
Mami, hvala, da si verjela vame, ko sem dvomila vase. Vselej si mi pomagala znova postavljati moj porušeni svet.
Hvala ti, da si verjela vama. Četudi je bilo na moji dosedanji poti veliko zmag in še mnogo mnogo več učenja. Danes razumem tudi tiste tvoje besede: »Na koncu bo vse dobro. Če še ni dobro, še ni konec.«
Vedno si bila steber. Podpora za druge. Vlečni konj za družino. Rama za ranjene bližnje. Vedno najboljša, nezlomljiva borka. Vojakinja svojim občutkom in varnostnica svoji ranljivosti.
Poglejte si celotno knjigo HČERKA MAMI >>
Tvoja resnična moč se ne meri z mišičastim egom, temveč z milino nežnosti tvoje dlani, s sočutjem do sebe in mene. Prosim, imej se rada in ustavi konje.
Draga mami, zame boš vselej superjunakinja. In vedi, tudi superjunakinje kdaj jokajo.
Lastno materinstvo me je naučilo, kako blagodejna in zdravilna je beseda »hvala« za krpanje globokih prepadov medsebojnih nerazumljenosti. Zato hvala, mama, za vse tiste »kave«, za katere si takrat nisem marala vzeti časa. Hvala za ves tvoj čas, trud, številne žrtve in vso nesebično ljubezen. Hvala tudi za vse tisto, kar takrat nisem znala ceniti in zmogla razumeti.
Diploma ne naredi človeka. Izobrazba ni nobeno zagotovilo za srečo in šola ni pogoj za poslovno uspešnost. Strast je. Navdušenje. Ljubezen do tistega, kar te veseli. Entuziazem do sveta, ki te zares osrečuje
Dolgo sem potrebovala, draga mami, da sem uvidela: si takšna, kot si. Če bi te spremenila, ne bi več bila nekdo, ki ga kličem mama.
Z leti in osebnostno zrelostjo sem spoznala, da nas razlike delajo zanimive. Pričela sem razumeti, da je edini pravi način sprejeti človeka takšnega, kot je – brez pričakovanj in onkraj vnaprej pogojevanih zahtev. Ko sem si dovolila sprejeti, da sva obe lahko v redu, četudi misliva različno, se je najin odnos zbližal in bregova reke sta dobila most.
Vem, kako je, kadar kot mati tuhtaš o usodi lastnega otroka. Strah te je vsake negotovosti. Za svojega otroka si želiš predvsem varno in zanesljivo pot. Vendar mami, svet je oglat in brez tveganja ni rasti.
Včasih se mora človek pač vreči v neznano. Tvegati in se prepustiti nepredvidljivi prihodnosti. Življenje je polno presenečenj in karkoli že stopi na našo pot … vselej smo sami tisti, ki se odločamo, katere dogodke bomo označili za »izzive« in katerim dali predznak »nevarno«.
Tudi mama, ženska, si zasluži najboljše. Same smo soodgovorne za to, kako nas vidijo naše deklice in v kako ponosne ženske se bodo razvile.
Potegni črto in ljubezen, ki jo razdajaš ljudem, ki si je ne zaslužijo, začni vlagati vase. Zazri se v prihodnost in pojdi naprej.
Če v koga, potem verjamem vate, draga moja! Rada te imam bolj kot kogarkoli na tem svetu. Vem, da zmoreš.
Čeprav se včasih ne zdi tako, je čas, ki ga preživimo s svojimi otroki, vendarle najboljša naložba v njihovo prihodnost.
Ko čutim sebe, zaznavam tudi tebe. Tvojo ljubezen in vse tvoje bolečine. Eno sva, četudi sva dve. Ni te ob meni, a vendar boš vedno z menoj.
Vem, da si mi dala najboljše in največ, kar si zmogla in znala. Četudi to, kar si mi dala, ni bilo vselej tisto, kar sem potrebovala, želela ali iskala. Tako je pač bilo. In tudi to je bila ljubezen. Izredna vez, ki je obenem trajen odnos – nit življenja, ki se vije med generacijami mam in njihovih hčera. Enkrat je ta vez ljubeča, drugič boleča.
Kdaj pa je treba preprosto razumeti, odpustiti in se razbremeniti neznosnega bremena preteklosti. Same smo odgovorne, kakšne zgodbe bomo pustile v spominih naših vnukinj.
Mami, hvala ti, da sem.
Iz knjige HČERKA MAMI >>, dr. Lucija Čevnik
