Hodi in hodi in hodi

V življenju iščemo popolno srečo. Vendar to ne pomeni, da smo ves čas nasmejani in brez skrbi. To le pomeni, da znamo jadrati na valovih življenja, ne glede na to, kako razburkano je morje. Da se ne ustavljamo, temveč radovedno, kaj ima življenje pripravljeno za nas, stopamo dalje. Pazimo le, da na poti opazimo vse te drobne lepote, ki jih je nešteto, da se znamo takrat za hip ustaviti, jih ozavestiti, zaznati, uživati in biti hvaležni, da so tu. Tako življenje postane lepo.

Je le igra, ki nima zmagovalca ali poraženca – ima le tiste, ki med igro bolj uživajo in jo zavestno igrajo, in pa tiste, ki jo zanje igrajo drugi, sami se le pomikajo kot šahovska figurica in pravzaprav ne uživajo zraven. Sami igrajmo svojo igro. Sami si določimo svoje mesto. In ne izpuščajmo trenutkov življenja. Nikoli ne vemo, koliko nam jih je še preostalo ...

Življenje je včasih nepredvidljivo, enkrat nas preseneti, drugič razočara, včasih nam polaga bremena, drugič ponudi ramo, včasih nam da darilo, drugič preizkušnjo ... A nikoli ni dolgočasno. Življenje je lepo. A ta lepota zajema tudi zimo, hlad, noč, temo …

Naj bo nebo še tako temno, vedno je na njem mogoče opaziti vsaj eno čudovito svetlečo zvezdico. Le navzgor moramo gledati.

Brez joka ne bi poznala veselja. Brez solz ne nasmehov. Brez neuspehov ne bi vedela, kaj so uspehi. In brez bolečin ne bi poznala radosti. Brez sovražnikov ne bi tako cenila prijateljev. Brez osamljenosti ne bi cenila bližine. Brez hladnosti ne topline. Brez bremena ne lahkotnosti. In brez suženjstva ne bi vedela, kaj svoboda zares je.

Mnogi bi dali vse za takšne bolečine rasti, ker to pomeni, da – rastejo! Da se premikajo. Da hodijo in hodijo in hodijo …

Ne smilijo se mi ljudje, ki jočejo. Smilijo se mi tisti, ki tega nikoli ne počno. Dovoli si. Jokati. Lenariti. Biti žalosten. Dovoli si reči ne. Dovoli si vse to brez slabe vesti. Dovoli si ... preprosto biti. Biti človek. Človek, ki se ne zmeni za nadzor in kritiko javnosti.

Ob tem pazi, da ne obstaneš na mestu. Hodi. Ne obstani v svojih občutkih, ne obstani v svojih spominih, ne obstani v svojih čustvih – dobrih ali slabih. Hodi in hodi in hodi. In ko misliš, da ne zmoreš več, se še malo potrudi in le hodi in hodi in hodi.

Iz nove knjige ZATE - Velike resnice malih doživetij >>

2019-05-13T15:08:23+00:00

Komentar

  1. Lili Škornik 13/05/2019 at 4:13 pop - Reply

    Petra, hvala za takšne spodbudne prispevke. Tudi jaz, kakor vsakdo, na svoji poti gledam levo in desno, kako hodijo ali so hodili drugi. Pri tem se me je še posebej dotaknila pesem My Way, katero sem za potrebe mojega drugega romana tudi prevedla in jo z veseljem delim:
    NA SVOJ NAČIN/ Frank Sinatra
    Stojim za zaveso pred zadnjim nastopom.
    Čas je, da priznam:
    Življenje sem prehodil po svoje, kakor vem in znam.
    Če obžalujem? Nekaj malega že,
    a ni vredno omembe – šel sem skozi vse.
    Načrtoval sem smeri in tehtal korake …
    Bili so časi – vsakdo ve,
    ko človek ugrizne več, kot lahko poje.
    Potem sem žvečil, velikokrat dvomil,
    izpljunil, če sem ga polomil.
    Ostal sem pokončen in soočen.
    Zvest sem bil svoji poti in odločen.
    Čas je, da priznam:
    Življenje sem prehodil po svoje, kakor vem in znam.
    Ljubil sem in se smejal,
    včasih sem izgubljal in jokal,
    a na koncu zmagoval.
    Sedaj, ko solz več ni,
    se vse skupaj smešno zdi.
    Kaj je človek? Kaj ima od življenja,
    če sebe izgubi?
    Jaz povem, kar čutim,
    v meni častihlepja ni.
    Zoperstavil sem se sunkom usode,
    niso me odplaknile kalne vode.
    Čas je, da priznam:
    Življenje sem prehodil po svoje, kakor vem in znam.
    Prevod: Lili Škornik – Snežinka

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link