Hudirja, dobro mi je tole povedala … Neverjetno, da sem celo jaz ostala povsem brez besed.

Sem že povedala, da sem odraščala v Hrastovici, vasi 20-ih hiš in 25-ih štal? Vem, vem, če bi v tej mini vasici obstajal turistični center, bi bralci upravičeno sumili, da delam za njih in pretirano reklamiram to nepoznano vasico.

A ima svoj čar. Ima svoje ljudi. In ima svoje zgodbe. Ta je še ena izmed njih.

Iz oči otroka se mi je odraščanje na kmetiji zdelo krivično, saj sem v njivah in živalih videla krivce, da kot družina nismo hodili na izlete, ne v toplice ali na morje, niti v gore, kaj šele v tujino. Letala sem videla le v filmih, tuje dežele le v reviji GEA (jo je še kdo tako zavzeto bral?).

Oči mladostnice, ki so že videle polja izven te vasice, mesta izven države in pokrajino izven celine, so ob pogledu na starša videle – žalost. Bolj ko sem spoznavala svet, od Amerike do Kitajske, od Venezuele do Burme, od Yukatana do Maldivov … bolj sta se mi starša – smilila. Toliko neverjetnih pokrajin je tam, za zadnjimi tremi hrasti te vasi. Toliko čudovitih doživetij se zgodi izven življenja kmetov. Toliko življenja in priložnosti se odstira, ko si upaš pokukati izven meja in si dovoliti, da ti svet ruši predsodke, ruši stereotipe, ruši pričakovanja. Toliko je – Sveta! Noro!

Verjetno si vsak otrok želi srečnih staršev. Pri tem leta sploh niso pomembna. Želela sem videli nasmehe in iskrice v očeh mame in očeta, ko sem bila majhen otrok, in rada jih vidim še sedaj, verjetno jih vedno bom (sporočim kasneje). 

Zato sem ob misli, da je še toliko sveta, ki se ga nikoli nista bila zmožna dotakniti, začutila žalost. Tako močno sem jima želela dati vsaj delček teh izkušenj, vsaj delček pogleda v Svet!

Kadarkoli sem si brisala prah s popotniških čevljev, naj je bil prah iz Amerike ali Azije, iz Evrope ali Afrike, sem komaj zajemala zrak, tako sem hitela pripovedovati o vsakem kamnu in vsaki sapici. Čimveč tega sem skušala podkrepiti s slikami. Vedno sta poslušala, gledala, bila srečna. (Sicer mislim, da sta bila srečna zaradi moje sreče, ne zaradi dejanskih informacij iz njima tako nedosegljivega sveta). Ampak to ni to – ni besed in ni slik, ni niti videov in knjig, ki bi lahko zares prikazale, kar ponuja Svet.

Zato sem jima želela omogočiti – potovanje. Pravo pravcato potovanje. Preden sem kliknila »Kupi« na spletni strani letalskih kart, sem vseeno to zamisel podelila z mami. Prišla sem na nedeljsko kavo in začela: »Mami, saj veš, a ne, kako sem navdušena nad potovanji?«

»Ja, seveda. Tega ne morem najbolj razumeti, ampak te vidim, da si.«

»No, in veš, kako rada bi tudi vama povedala, pokazala, koliko sveta, koliko življenja je še izven te vasice, a ne?«

Ob tem se je le nasmehnila.

»Zato sem se odločila,« za trenutek sem s tišino stopnjevala napetost pred pomembno slavnostno informacijo, ko sem z navdušenim glasom skočila pokonci in oznanila: »Da vama kupim in organiziram potovanje!«

Čakala sem … Hm, ne vem, kaj sem čakala. Verjetno kakšen histerično navdušen krik presenečenja ali ... kaj si jaz vem, kaj sem pričakovala. A tega, kar sem dobila, zagotovo ne.

»Kako to misliš?« je previdno vprašala mami. »Ja tako kot sem rekla. Kupila vama bom letalsko karto, rezervirala hotel, vse, da bosta videla malo sveta. Razmišljala sem, da bi vama bil všeč Mauricius ali Tenerifi …« preden sem povedala vse svoje ideje, o katerih sem premlevala zadnje dni, me je ustavila: »Petra, čakaj … Ne delaj tega.«

Kako prosim? Najprej sem mislila, da je njen negativen odziv le izraz naučene vzgoje, da ne sprejemaš tako velikih daril. Potem sem mislila, da je posledica tega, kar velikokrat omenjata, da od svojih otrok ne bosta nič jemala. A vzrok je bil drugje.

»Petra, usedi se prosim,« je dejala povsem mirno, kot da ji nisem ravnokar odprla vrata v svet, ji ponudila najboljšo priložnost v vseh njenih 50-ih letih!

 »Poslušaj …« natočila mi je še kave. Kot da res rabim dodatno dozo adrenalina.

»Saj veš, da mi ne razumemo tvojega načina življenja, a ne? Ta tvoja potovanja, pa podjetništvo, pa pisanja, plezanja in ne vem kaj še vse. Te poslušamo, te skušamo razumeti, a v resnici te ne.«

Ja, to drži. Res ne razumejo.

»Ampak vseeno to sprejemamo. Spoštujemo tvoj način življenja, četudi ga v resnici ne razumemo povsem.«

Tudi to drži. Nikoli ne nasprotujejo, nikoli ne zaničujejo. Se pa zanimajo, tudi če ne razumejo, kaj pomeni cepin, kaj bilanca in kaj Easyjet. Ko govorim o plezanjih po gorah, jo najbolj zanima ali sem privezana, ko govorim o kolesarjenju po Dolomitih sprašuje po čeladi, ko govorim o potovanjih, ji ne uide vprašanje ali imam urejeno zavarovanje za tujino. Mame pač. 

Nadaljevala je: »Prav tako te prosim, da tudi ti spoštuješ naš način življenja. Ne rabiš nas razumeti, niti se strinjati z njim, nikakor te nikoli ne silimo, da bi ga poskušala prevzeti zase, bog ne daj. Te pa prosim, da preprosto spoštuješ, da smo drugačni. Kot mi spoštujemo tvojo drugačnost.«

Nadalje mi je razložila, da resnično, iskreno, v najglobljo globino iskrenosti, kar je premore – uživa na tej zemlji bogu za nogo, v mali vasici. Res je srečna, ko pije svojo belo kavo v senci terase lastne hiše, ob čemer ji družbo dela Brina, scrkljana puhasta hinavka, ki stalno miga z repkom.

»Če me vsake toliko časa pridejo pogledat otroci, je to res vse, kar si želim. Petra, poskušaj prosim razumeti, da sem ob tem res srečna in da mi je to dovolj. Če samo pomislim na letalo, me je groza. Nimam najmanjše želje videti vse to, kar tebe tako osrečuje. Lepo da te, to spodbujam, vendar ne vsiljuj tudi nam svojega načina življenja, kot mi ne tebi našega.«

Hudirja, res mi je dobro povedala. Ni kaj, imam dobre gene. 🙂

Toliko let sem bila prepričana, da zamujata življenje, ker se ne premakneta iz svojega koščka zemlje v tisti odmaknjeni vasici. Toliko let sem ju videla kot uboga, ki nista imela možnosti videti Sveta. V resnici pa toliko let le nisem znala razumeti njunega pogleda. Ustvarjala sem si domneve in misli zgolj na temeljih lastnih pogledov in prepričanj, lastnih želja in sanj, ne da bi znala pustiti svoj prav na strani in pomisliti ali samo slišati njun pogled.

Kako radi ljudje delamo zaključke zgolj na podlagi lastnih pogledov. Pri tem pozabljamo, da ima vsakdo svoj pogled. Vsakdo svoje želje, sanje, svoja hrepenenja, tudi svoje grozote. Morda je včasih dobro videti in vsaj poskušati razumeti druge. Sprejeti drugačnost. In spoštovati, da je vsakogar prav enakovreden našemu, tudi če nam je še tako nenavaden. Vem, vem, saj vsi rečemo, da poslušamo in razumemo druge. Pa jih res? Mami mi je ob tem pogovoru jasno pokazala, kako hitro se ujamem v zanko moje je najbolj prav

Od takrat dalje sem začela drugače gledati na njiju. Tudi nase. Vse prevečkrat smo pametni, kako bi vsi morali živeti in kaj vse svet ponuja, da premalokrat obmolknemo in poslušamo druge. Tolikokrat polni zanosa govorimo, da vsakdo lahko doseže ... vse - a se le redko vprašamo - pa si on/ona tega sploh želi? Ali je to le naša želja? Kaj si pa on/ona zares želi? Kaj pa če to, kar najbolj osrečuje nas, nekomu ne pomeni prav nič? Včasih je to težko sprejeti, kot da bi nam nekdo užalil našo ljubost … 

Tisti kupim sem stisnila za letalsko karto, na kateri je bilo moje ime. Jaz, srečna ob pogledu nad oblake, onadva pa srečna na trdnih tleh, na hladni terasi domače hiše ob pogledu na svoje njive in travnike. Jaz navdušena ob nevednosti, kaj mi nova pot spet prinese, onadva pomirjena ob jasnosti vsakodnevne rutine poznanega. Starša mi ne vsiljujeta svojega načina življenja, jaz pa tudi ne svojega njima. No, vsaj od tega pogovora dalje ne. 

 

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

KLIKNITE ZA PRENOS
Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link