Imenovali so jo Dvoje src (povzetek knjige)

imenovali so jo dvoje src, marlo morganImenovali so jo Dvoje src, Marlo Morgan

Šele ko bo posekano poslednje drevo.

Šele ko bo zastrupljena poslednja reka.

Šele ko bo ujeta poslednja riba.

Šele potem boste ugotovili, da denarja ni moč jesti.

prerokba Indijancev Kri

Avtorica se je podala na večmesečno pot preko puščav Avstralije s tamkajšnjimi staroselci in opisuje:

Pri teh ljudeh čas nima nič opraviti z urami na zlati in diamantni uri.

Modro izbiraj želje, kajti prav lahko se zgodi, da boš dobil, za kar prosiš.

Nikoli ne reci 'nikoli'. Beseda 'nikoli' ne pušča prostora za neznane okoliščine, poleg tega pa zajema zelo dolgo časovno obdobje.

Skozi človeško srce se ne pretaka le kri …

Domorodci verujejo, da vse na planetu obstaja iz nekega razloga. Vse ima smisel. Ni nesreč, kapric ali iztirjenosti, temveč le nerazumevanje in skrivnosti, ki smrtniku še niso razložljive.

Smisel rastlinskega sveta je hraniti živali in ljudi, utrjevati zemljo, stopnjevati lepoto, uravnovešati atmosfero. Prvotni smisel živalskega sveta ni hranjenje ljudi, čeprav privoli v to, ko je potrebno. Tudi živalstvo uravnoveša atmosfero, poleg tega pa so živali naši družabniki in nas učijo s svojim zgledom.

Prepričani so, da je svet kraj obilja. Tako kot se zahodnjaki zberemo, da si poslušali pianista in počastili njegovo nadarjenost in smisel njegovega bivanja, domorodci iskreno častijo vse, kar obstaja v naravi.

Hrane ne gre jemati za samoumevne. Najprej moramo prositi zanjo, nato pa pričakovati, da se bo pojavila. In ko se pojavi, jo moramo hvaležno sprejeti in tudi iskreno izraziti svojo hvaležnost.

Razvidnost njihovega zaznavanja daleč presega omejitve ljudi, ki odraščajo v drugih kulturah. Čuti za sluh, vonj in vid dosegajo nadčloveško raven, njihove stopinje pa oddajajo vibracije, ki povedo veliko več od vidnega zaznavanja sledi.

Intuitivno vedenje je naravna biološka sposobnost, ki jo imamo vsi, so mi razložili. Ker me družba, v kateri sem živela, ni spodbujala, da bi prisluhnila intuitivnim navodilom, saj jih je razglasila za nadnaravne in celo zle, sem se morala učiti stvari, ki so povsem naravne.

Odklanjajo pisani jezik, saj verjamejo, da jim jemlje moč spomina. Spomin je treba vaditi in uporabljati, saj le tako ohranimo njegovo delovanje na najvišji ravni.

Začela sem ceniti osvežujoči učinek nočnega spanca, gašenje žeje z nekaj požirki vode in cel niz okusov od sladkega do grenkega, ne da bi jih jemala za samoumevne. Vse dotedanje življenje so mi zaznamovale skrbi za varnost, ki jo daje zaposlitev, potrebe po zavarovanju pred inflacijo, nakup nepremičnin in varčevanje za upokojitev. Edina varnost v tej divjini je bil nespremenljiv krog jutranje zore in sončnega zahoda. Osupnilo me je, da je ljudstvo, ki po mojih merilih živi povsem brez varnosti, ne oboleva za čiri na želodcu, previsokim pritiskom ali boleznimi srca in ožilja.

Ti ljudje se večino časa telepatsko sporazumevajo. Oni lahko uporabljajo telepatijo predvsem zato, ker se nikoli ne zlažejo, ne zatekajo se niti k majhnim lažem, ne ponarejajo resnice in nikoli ne uporabljajo prostaških izrazov. Nobenih laži ni, torej nimajo kaj skrivati. Ne bojijo se odpreti svojega uma in so pripravljeni sprejemati in posredovati informacije.

Prepričani so, da glas ni namenjen govorjenju. Govoriti moramo s srcem ali z glavo. Če uporabljamo glas, velikokrat zdrsnemo v jalov, nepotreben in nič kaj duhoven pogovor. Glas je namenjen petju, proslavljanju in zdravljenju.

Morala sem se še naučiti, da si odpustim in ne sodim preteklosti, temveč se učim od nje. Pokazali so mi, kako pomembno je, da se sprejemaš, si resničen do sebe in se vzljubiš, nato pa si tak tudi do drugih.

Ker nisem imela zrcala, ki bi me prestrašilo in sunilo nazaj v resničnost, sem se počutila lepo. Seveda nisem bila, počutila pa sem se. Ljudje so me sprejemali, kakršna sem bila. Dajali so mi občutek, da sem njihova in enkratna in čudovita. Spoznavala sem, kaj pomeni biti brezpogojno sprejet.

Nakit domorodkinj ima pomen, naš pa denarno vrednost.

Pa je le res, da so na svetu ljudje, ki določajo vrednostni sistem po napačnih merilih, in pri tem ne mislim na primitivne ljudi v sušni, divji avstralski deželi.

Rekli so mi: »Ne razumemo vašega načina življenja, ne sprejemamo ga in ne strinjamo se z njim, a ga ne sodimo. Spoštujemo vaš položaj. Tam ste, kamor vas postavljajo vaše pretekle izbire in sedanja svobodna volja, s katero se odločate.«

Pretežno so vegetarijanci. Že stoletja se svobodno hranijo z naravnimi divjimi sadeži, jagodičevjem, oreški in semeni. Občasno jedo jajce in ribe, če jim križajo pot z jasnim namenom, da bi postale del njihovih teles. Raje ne jedo stvari z 'obrazi'. Od nekdaj meljejo žito in šele odkar so morali zapustiti obalo in oditi v divjino, so prisiljeni jesti meso.

Nikoli niso obsojali mojega ljudstva ali trdili, da živi narobe, oni pa prav. Bolj so bili podobni odraslemu, ki ljubeče opazuje otroka pri natikanju levega čevlja na desno nogo.

V zahodnem svetu le nekaj redkih trenutkov življenja resnično posvečamo odkrivanju sebe in svoje večne biti.

Ne praznujejo rojstnih dni. Praznujejo pa takrat, ko mislijo, da so postali boljši in modrejši. Ko se tega zavedajo, sporočijo drugim, da je čas za zabavo.

Stvari nikoli ne umrejo, temveč se spreminjajo.

imenovali so jo dvoje src, marlo morgan 2Povedali so: »Vsi ljudje so duhovi, ki so na tem svetu le na obisku. Vsi duhovi so večna bitja. Vsa srečanja z drugimi ljudmi so izkustva in vsa izkustva so večne povezave. Mi zapremo krog vsakega izkustva. Ne puščamo nedopolnjenih stvari za sabo, kot to počnete vi. Če odideš od človeka s slabimi občutki v srcu in ne dopolniš kroga, se bo ponovil pozneje v življenju. Ne boš trpel le enkrat, temveč spet in spet, dokler se ne boš naučil. Prav je, da opazuješ, kaj se ti dogaja, se učiš in postajaš modrejši. Prav je, da se zahvališ in blagosloviš, in v miru odideš.«

Verujejo, da zapisujemo čustva, ki nas navdajajo. Vtisnejo se v vsako telesno celico, v srčiko naše osebnosti, v um in v večni jaz.

Vsi smo eno. Iz šibkosti je učimo moči.

Učijo se tudi od živali:

  • Rjavi sokol jih opominja, kako včasih verujemo samo v tisto, kar vidimo tik pred nosom. Ko bi se dvignili in lebdeli malo više, bi odkrili, da je slika precej večja.
  • Kenguruji jih učijo, da ne hodi nazaj. Kenguru ne more. Vedno stopa naprej, tudi ko hodi v krogu.
  • Levitev kač jih opomni, da moramo opustiti stare zamisli, navade, mnenja, včasih tudi zapustiti tovariše. Odpuščanje je včasih težak nauk. Kača ni po levitvi ne boljša ne slabša. Napravi samo tisto, kar mora. Ne morete pričakovati novih stvari, če ne napravite prostora zanje. Človek, ki odvrže staro prtljago, se počuti mlajšega in tudi videti je tak. Spoštujejo tudi kačjo potrebo po zasebnosti, ki jo prepoznavajo tudi v sebi.
  • Delfin dokazuje, da je bilo življenje ustvarjeno zato, da bi bilo srečno in svobodno. Delfin je mojster igre in naučil jih je, da ni tekmovanja, poražencev in zmagovalcev, ampak samo zabava za vse.
  • Pajek uči, da ne smemo biti lakomni, in dokazuje, da so potrebni predmeti lahko lepi in umetniški.

Bili so mojstri spajanja z univerzumom; uporabili so ga, ne da bi ga zmotili.

Lastnosti, ki jih občuduješ pri človeku nasproti sebe, odsevajo tiste v tebi, ki jih želiš razviti. Dejanja, pojavnosti in vedenje, ki te odbija, pa so odsevi tebe, ki jih moraš popraviti.

Povedali so: »Kaže, da vas je začel ogrožati posel. Današnji cilj poslovnega sveta je za vsako celo ostati v njem, kar se nam zdi nadvse nenavadno. Na izdelek namreč gledamo kot na resnično stvar in na ljudi kot na resnične stvari, posel pa ni resničen. Samo ideja je, dogovor, pa vendar je cilj posla za vsako ceno ostati v njem. Taka prepričanja težko razumemo.«

Najbolj me je pretreslo spoznanje, kako polno živijo, ne da bi bili navezani na materialne stvari.

Zavedajo se pomembnega dejstva, da moramo razvijati številne čudeže, ki so nam dani, in jih deliti z drugimi.

Znanstveniki vedo, da ti domorodci naseljujejo Avstralijo najmanj petdeset tisoč let. In na moč presenetljivo je, da v vseh teh letih niso uničili gozdov, onesnažili vode, ogrozili nobene vrste, pa tudi ničesar zastrupili in da so ves čas imeli na razpolago obilo hrane in zavetje. Veliko se smejejo in zelo malo jočejo. Živijo dolgo, ustvarjalno, zdravo življenje in odidejo z duhovnim zaupanjem.

Biti eno ne pomeni, da smo vsi enaki. Vsak človek je enkraten. Niti dva ne zasedata istega prostora. List potrebuje vse delce, da bi bil dopolnjen in tudi vsak duh ima posebno mesto.

Večina Američanov se zagotovo nagiba k središčnem položaju. Ne prebogati, ne prerevni. Ne smrtno bolni, a nikoli popolnoma zdravi. Ne moralno čisti, a daleč od hudih zločinov. Pa vendar je slej ko prej narediti korak v veri. Moramo na čelo, pa čeprav le zato, da bi prevzeli odgovornost zase.

Svet je kraj obilja. Poln je prijaznih ljudi, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč in deliti svoje življenje z našim, če jim le dovolimo. Vsepovsod je najti hrano in vodo za vsa živa bitja, če smo le odprti za sprejemanje in dajanje.

Osupnilo me je spoznanje, da živi v naši kulturi vse polno starih ljudi, ki so pozabljivi, neodzivni, nezanesljivi in senilni, tu, v divjini, pa s staranjem postajajo modrejši, njihovo sodelovanje v pogovoru pa je zelo cenjeno. Stebri moči in zgled drugim.

Ali imaš vero ali strah, obojega ne moreš imeti. Domorodci so prepričani, da strah izvira iz stvari. Več stvari ko imaš, bolj se moraš bati. Sčasoma jim posvetiš življenje.

Po njihovem mnenju ima dar pravi pomen le takrat, ko daš nekomu tisto, kar potrebuje. Če mu daš nekaj, kar želiš, da bi imel, to ni dar. Dar ne zavezuje. Darovanje je brezpogojno. Človek, ki dar prejme, lahko naredi z njim, kar si zaželi, ga uporabi, uniči, podari naprej ali kaj drugega. Brezpogojno je njegov in darovalec ne pričakuje ničesar v povračilo.

»Bog, daj mi vedrost, da bom sprejela stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da bom spreminjala tiste, ki jih lahko, in modrost, da bom prepoznala razliko.«

Naučila sem se razlikovati med opazovanjem in sojenjem. Spoznala sem, da vsaka stvar daje priložnost za duhovno obogatitev.

 

2017-10-20T14:30:29+00:00

3 komentarji

  1. Marija 24/07/2016 at 6:02 pop - Reply

    Tako preprosto, pa vendar tako zapleteno. Resnično, toda ali je vredno tvegati. Ta presneta civilizacija. Upam, da bom lahko pomagala vsaj svojim otrokom. Jaz se trudim, ne vem pa, če bom imela dovolj časa.

  2. Ester 24/08/2016 at 11:06 dop - Reply

    Petra,Hvala, ker si tu.Ta nauk,ki je poudarjen imam napisan na listku in shranjen v denarnici. Globoko se me je dotaknil,ko sem ga prvič slišala. Vsakokrat, ko pregledujem in čistim denarnico si preberem ta nauk in zaskrbljenost je manjša in življenjska pot lažja.Namaste

  3. Saša 20/03/2017 at 11:19 dop - Reply

    Spoštovana Petra,
    mislim, da bi bilo prav, če bi (vezano na prvi stavek) pojasnili tudi drugo plat kovanca te knjige in te zgodbe. In ta je, da je zgodba izmišljena, kar je avtorica tudi priznala (ko je bila soočena s staroselci, ki so prišli celo v Ameriko, ker se niso mogli strinjati s tem, da svojo fikcijo prodaja kot resnico). Zgodba je lepa, poučna, nad njo se zamisliš, ponuja ti obilo možnosti za spremembo in osebno rast. Vredna je branja. Vendar ni nastala kot plod večmesečnega potovanja avtorice z domorodci po Avstraliji. In Aboridžini očitno vztrajajo, da, kar se tiče njih, ne odraža dejanskega stanja.
    Toliko.
    Vse dobro Vam želim tudi vnaprej.

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link