Povzetek knjige Bitka z depresijo (druga knjiga trilogije IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA), avtor Damijan Janžekovič
V življenju nam največkrat pot prekrižajo ljudje, ki jih v danem trenutku potrebujemo. Na nas lahko vplivajo tako zavedno kot nezavedno. Včasih je to zgolj nasmeh, prijeten pozdrav ali topel objem, drugič pa je to pogovor, prijateljska opora ali dolgotrajnejši prijateljski odnos.
Dejstvo je bilo, da me je v telesu bolelo, zelo bolelo, a sem se odločil, da bom zadržal bolečino zase samo zato, ker nisem želel škodovati nikomur drugemu, razen sebi.
Nikoli ne sodi knjige po platnicah, saj te lahko vsebina zelo preseneti.
Velikokrat sem si rekel, da ni pomembno, da je vse v redu, da bo minilo, a bilo je pomembno, ni bilo v redu in še zdaleč ni minilo.
»Ali si srečen?« je zares težko vprašanje.
Upal sem, da bo prišel vlak, ki me bo odpeljal daleč stran od bolečine in trpljenja. Tisti trenutek mi je bilo vseeno, ali me odpelje v nebesa, vice ali pekel, samo da mi ne bi bilo treba več živeti.
Najhujša bolečina je bila tista, da sem se moral vsak dan vrniti domov, v prostor, ki je bil zame pekel.
Bog ima vedno razlog, da dopušča, da se stvari odvijajo tako, kot se. Ravno zaradi tega nam je delo Boga velikokrat neznanka in v celoti ne razumemo njegovih namenov. Pravijo, da ko nas Bog potisne čez rob, naj mu zaupamo, saj se lahko zgodita dve stvari. Ali nas bo ujel, ko pademo, ali pa nas bo naučil leteti. Ne glede na vse, se vedno pojavi ob pravem času, vsaj pri meni se je.
Depresija ni lepa
in depresija ni romantična.
Rože ne rastejo iz brazgotin
in poljub ne ozdravi bolnih misli.
Ko čutiš, da je smrt edini izhod in edina rešitev, obljubim, da ni vrtnic in ni sončne svetlobe. Obstajata le hladnost in prazna bolečina.
Ne moreš vztrajati pri stvareh, zaradi katerih si žalosten. Če boš to delal, se ti bo v srcu začelo zgrinjati trpljenje, ki bo začelo teči skozi tvoje ožilje, dokler te ne bo isto trpljenje na koncu pogoltnilo.
Ne boj se začeti znova, Damijan. To je priložnost, da tokrat narediš nekaj boljšega. Vsake toliko daj sebe na prvo mesto. Postavi sebe kot prioriteto. To ni sebično, pravzaprav je to nujno potrebno in neizogibno.
Ena najtežjih lekcij v življenju je ravno odpuščanje. Borimo se, da nekaj zadržimo, in prav tako se borimo, da nekaj izpustimo.
Vsak konec je tudi nov začetek. In včasih preprosto veš, da je čas, da začneš znova in se prepustiš čarobnosti začetkov.
Nisi slaba oseba, Damijan. Še zdaleč ne. Si dobra oseba, ki so se ji zgodile zelo slabe stvari. Sicer pa svet ni razdeljen na dobre in slabe ljudi. Vsi imamo v sebi tako dobro kot slabo stran. Pomembno je le, za katero stran se odločimo. Mislim, da to potem določa, kdo smo v resnici.
Depresija te izolira od ljudi okoli sebe. Težko je razmišljati o drugih ljudeh, medtem ko si zavit v čudno odejo žalosti, in vse, o čemer lahko razmišljaš, je o svoji lastni bolečini in svojih problemih. Ampak zavedaj se, Damijan, da nisi sam. Okoli sebe imaš ljudi, ki te imajo radi.
Ljudje te imajo radi. Ampak včasih je to težko videti ali verjeti, ker ti ne maraš samega sebe, vendar to ne pomeni, da te nihče ne mara.
Nisem vedel, kaj je huje – biti sam ali se počutiti samega med množico ljudi.
Nisem srečen in to vem, ampak prav tako nisem žalosten. Nekako sem ujet med vsemi možnimi čustvi, a hkrati se počutim tako prazno.
Žalosten del otopelosti je, da pride čas, ko želiš nekaj čutiti, a ne veš kako. Problem je, ker ne moremo selektivno zamrzniti oz. odstraniti čustev. Ko uničimo boleča in negativna čustva, na vso žalost poškodujemo in odstranimo tudi pozitivna.
Depresija je včasih kričanje, jokanje in razbijanje krožnikov in kozarcev. Včasih je otrplost, otopelost in tišina ter ponavljajoča se vprašanja: »Moj Bog, zakaj nisem mrtev? Moj Bog, zakaj me mučiš?« Spet drugič pa je to, da se nekako vseeno dvigneš in ostajaš živ, čeprav si tega sploh ne želiš. Saj sem poskušal okrevati. Poskušal sem se izboljšati, vendar je šlo nekje na poti nekaj hudo narobe in tako sem spet razpadel in se izgubil.
Dalajlama pravi, da pogosto sami krepimo svojo bolečino in trpljenje, ker smo preobčutljivi, preveč se odzovemo na manjše stvari in včasih jemljemo stvari preveč osebno.
Verjetno se zavedaš, da je strah pot do temnih predelov tega sveta. Strah vodi do jeze. Jeza vodi v sovraštvo. Sovraštvo pa vodi v trpljenje. A je to tisto, kar si želiš v življenju?
Ne reče se zastonj, da so ravno ljudje, ki izražajo največjo toplino in nežnost, tisti, ki so doživeli veliko bolečine. Tisti, ki se pretvarjajo, da ne potrebujejo ljubezni, so tisti, ki jo potrebujejo najbolj. Tisti, ki skrbijo za potrebe drugih, so tisti, ki to najbolj potrebujejo. In ljudje, ki se veliko nasmihajo, so lahko tisti, ki jočejo, ko ni nikogar zraven.
Ljudje me imajo radi, jaz pa odrivam tiste, ki si jih najbolj želim v svojem življenju, in si nenehno ponavljam, da je to zato, ker se moram naučiti živeti brez navezanosti. Ampak globoko v sebi hočem samo to, da se nekdo upre mojim prizadevanjem in mi pove, da je vredno vztrajati, tudi če se na trenutke obnašam kot popoln idiot.
Vsi mi imamo neko tišino, ki je ne moremo opravičiti nikomur. V tej tišini so potekale velike bitke naših src. V njih smo se odločali, ali bomo nadaljevali svojo pot ali bomo dvignili roke od vsega skupaj. Vsak od nas ima neke brazgotine, o katerih ne želi govoriti. Moje so tako na telesu kot tudi v moji glavi in duši, na žalost.
Depresija velikokrat vzbuja v tebi občutek, kot da si nekaj izgubil, vendar nimaš pojma, kdaj in kje si to nazadnje imel. Nekega dne se potem zavedaš, da si pravzaprav izgubil samega sebe. In ko se tega zaveš, imaš že številne brazgotine, ki so opomniki bitk, ki si jih izgubil.
Zaslužiš si biti srečen. Tudi kadar se počutiš tako, kot da si ne. Zaslužiš si imeti zdravo, ljubeče in milosti polno razmerje s samim seboj. Zaslužiš si, da si nehaš na skrivaj škodovati in se tega sramovati. Zaslužiš si, da zaživiš življenje v celoti. Zaslužiš si, da ti nekdo prisluhne in ti poskuša pomagati po najboljših močeh. In res si zaslužiš vse, kar so ti negativni glasovi v glavi povedali, da si ne.
Damijan Janžekovič
Ko me je depresija v celoti prevzela in je nisem mogel več zadrževati onkraj obzidja, je bila vsaka misel svojevrstna bitka, vsak vdih je predstavljal vojno in hitro sem se zavedel, da ne zmagujem več. V prsnem košu sem imel od nekdaj neko težo; dolgo časa je obstajala, a sedaj je bila vse večja. Nekoč je bila znosna, zdaj pa me je začela dušiti. Vse bolj sem jo občutil, predvsem zvečer pred spanjem. Odkar sva bila z depresijo eno, sem spoznal, da ta zahrbtna bolezen ni samo jokanje in neizmerna žalost. Prišli so dnevi, ko si nisem želel nikogar blizu sebe, spet drugič pa sem obupno iskal načine, da bi bil ob ljudeh. Nekatere dni sploh nisem imel apetita in nisem jedel popolnoma ničesar, drugič pa sem požrl vse, kar sem videl pred seboj.
V redu je biti žalosten, res je. Popolnoma človeško. Ampak nesprejemljivo je, da bi obupal in si vzel življenje.
Čustvena zloraba lahko povzroči ekstremno škodo človekovemu samospoštovanju, zaradi česar se lahko oseba počuti kot nora, ničvredna, brezupna ali pa celo prevzame krivdo za nasilje v družini.
Ko ti življenje da sto razlogov, da bi se zlomil in zjokal, mu ti pokaži tisoč razlogov za nasmeh in srečo.
Johnny Depp: "Ljudje lahko zapremo oči pred stvarmi, ki jih ne želimo videti, ne moremo pa zapreti svojega srca pred občutki, ki jih ne želimo občutiti.«
Ne glede na to, kako se trenutno počutiš, bo minilo. Ne boš večno žalosten. Na neki točki boš spet srečen. Ne boš večno ujetnik svojih misli, ampak se boš osvobodil in se počutil umirjeno. Ni se ti treba boriti proti svojim občutkom ali se počutiti krivega samo zato, ker jih imaš. Sprejmi jih in bodi nežen in prijazen do samega sebe, dokler tega ne izpelješ. Če se boš izogibal in sramoval svojih čustev, boš s tem samo povečal bolečino, ampak si tega ne zaslužiš. Zaslužiš si svojo lastno ljubezen, sprejemanje in sočutje.
Nedokončani dogodki nikoli ne ostanejo v preteklosti. Včasih je zgolj vprašanje časa, kdaj se bodo ponovno pojavili in nas izzvali. Lahko še tako bežimo pred njimi, a nam bodo vztrajno sledili. Življenje sicer ni popolno. Nekatere odprte zadeve se morda ne bodo nikoli zaključile ali pa vsaj ne naenkrat. Morda bomo večkrat šli skozi isto preizkušnjo. Nekatere zgodbe pa vendarle dobijo svoj epilog, ko pride čas in smo pripravljeni na to.
Ravno samozavest je najpomembnejša, ker ko si popolnoma sam in je ura tri zjutraj, ti pa ležiš na tleh, jokaš in se treseš od tesnobe in si neizmerno želiš, da se vse skupaj konča, kdo bo tam zate? Samo ti. Nazadnje se moraš nekako pobrati in najti moč, da nadaljuješ. Ob koncu dneva si ti vse, kar imaš v tem življenju.
Najdimo pozitivnost tudi v najbolj negativnih situacijah - nesmiselno je gledati na svet negativno, ker to ne povzroča ničesar dobrega za nas. Ljudje ne smemo zadrževati svojih problemov v sebi, kajti to se lahko sčasoma razvije v pretiran stres, depresijo ali še kaj hujšega, zaradi česar se je treba nujno spopasti s svojimi težavami in demoni. Življenje je prelepo in prekratko, da bi ga zavrgli zaradi nekaj padcev in slabih izkušenj.
Več o knjigi BITKA Z DEPRESIJO (trilogija Iz pekla do življenja), Damijan Janžekovič >>
Četudi je za nami nekaj slabih in težkih mesecev, to še ne pomeni, da nam je usojeno, da bodo naša življenja grozna. Življenje je v naših rokah, in če bomo želeli biti srečni, bomo morali sami poskrbeti za to, ker nam nič ne bo padlo z neba. Samo obupati ne smemo, predvsem pa se moramo obdajati z ljudmi, ki nas imajo radi, nas delajo srečne in nam stojijo ob strani v dobrem in slabem.
Pozabili ne bomo nikoli, je pa mnogo lažje, če se teh spominov ne oklepamo več in ne dopustimo, da nam predstavljajo sedanjost ali prihodnost.
Bodi pozoren na pozitivne stvari v vseh situacijah, ki se ti dogajajo. In ne pozabi na otroka v sebi. Imej ga rad.
Bog pravi: Razlog, da so se nekateri ljudje obrnili proti tebi in so brez razloga odšli iz tvojega življenja, nima ničesar s teboj. Odstranil sem jih, ker ne morejo iti tja, kamor te vodim naprej. Na naslednjem delu poti bi te le ovirali, ker so v tvojem življenju že odslužili svoj namen. Spusti jih in se premikaj naprej. Boljši časi so blizu. Morda jih zdaj ne vidiš, a obljubim, da so.
Ne veže te ista usoda kot tvoja starša. Ti imaš vse odločitve v svojih rokah.
Imej se rad in bodi ponosen na vse, kar počneš trenutno. Tudi napake in padci pomenijo, da poskušaš.
Dobimo eno in edino priložnost za življenje in od nas je odvisno, kako jo bomo izkoristili. Moramo se nehati poniževati in biti pozorni samo na svoje napake ter slabe lastnosti, hkrati pa enako dopuščati ljudem okoli sebe. Moramo se zavedati, da nikoli ne bomo dovolj dobri za nekatere ljudi. Vprašanje je le, ali je to naš ali njihov problem. Ljudje se moramo naučiti, da ne vzamemo manj, kot si zaslužimo v resnici. Predvsem pa je pomembno, da se obdajamo z ljubeznijo in toplino, tudi kadar je to praktično nemogoče.
V življenju sem se do sedaj naučil zaupati potovanju, četudi ga ne razumem v celoti. Večkrat se je tisto, česar si nikoli nisem želel ali pričakoval, izkazalo za ravno tisto, kar sem najbolj potreboval.
Ljubezen, ki jo dajemo sebi, je odraz ljubezni, ki jo dopuščamo drugim. Imej se tako rad, kot bi želel, da te imajo drugi. Predvsem pa imej v mislih, da težki časi ne pridejo zato, da bi ostali, Damijan, temveč zato, da nas nečesa naučijo. Potem pa dajo prostor boljšim časom.
Albert Einstein je rekel, da problemov ne moremo reševati z enakim načinom razmišljanja, kot smo ga imeli, ko je problem nastal. Ljudje pa smo zasvojeni s svojimi mislimi. Ničesar ne moremo spremeniti, če ne moremo spremeniti svojega razmišljanja.
Poslušaj z ušesi strpnosti. Glej skozi oči sočutja in govori z jezikom ljubezni.
Tvoja čustva so tvoj Bog, duša pa je tvoj tempelj.
Ne obupaj nad nečim, ker misliš, da stvari ne bodo delovale. Ne boš vedel, če ne poskusiš. Naj te ne skrbi za neuspeh. Naj te skrbi za možnosti, ki jih izpustiš, ker ne poskusiš.
Osamljenost je načeloma znak, da obupno potrebuješ samega sebe. Tvoje pretekle napake pa so namenjene temu, da te vodijo, in ne temu, da bi določale, kdo si. Predvsem pa se zavedaj, da ti v življenju ni treba obžalovati odločitev, ki si jih sprejel. Dobre ali slabe, na koncu so to lekcije, ki ti pomagajo pri osebni rasti. Edino, kar lahko obžalujemo v življenju, je, če se bojimo odločiti.
Delati na sebi je najboljša stvar, ki jo lahko ljudje naredimo. Sprejeti moramo, da nismo popolni, vendar smo več kot dovolj. In takrat je treba začeti delati na vsem, kar nas uničuje. Naša negotovost, ego, strahovi, naše temne misli, zaničevanja in občutki manjvrednosti. Zato je tako pomembno, da si vzamemo čas zase.
Všeč so mi kraji, kjer se zavedaš, kako majhne so v resnici tvoje težave. Ta kraj je predstavljal zame nebesa ali pekel, odvisno od razpoloženja.
Če se počutiš izgubljeno, je to v redu. Na trenutke je v redu biti izgubljen ali zmeden. Normalno je, da razmišljaš o svoji preteklosti in prihodnosti. Prav tako je v redu pogrešati ljudi, ki v tvojem življenju nimajo več vloge. Ne skrbi. Nekega dne boš žarel tako močno, da boš pozabil na dneve, ko nisi imel niti enega žarka. Uspelo ti bo.
Zahvali se svojemu Bogu, on je tisti, ki ti daje moč in upanje. Morda trenutno ne razumeš svoje poti in ne veš, kam te pelje vsemogočni Bog, ampak nekega dne boš videl, da je imelo vse do danes svoj namen. Verjemi vase, saj si božji otrok.
Ljudje se ne zavedajo, kako grozno je, ko si obdan z mislimi o samomoru. Redki se zavedajo, kako obupen občutek je to. Velikokrat sem slišal izraz za samomor, da ljudje s tem dejanjem ubijejo sami sebe. Ampak ubijanje je po mojem mnenju vsekakor napačna oznaka, ker se pravzaprav ne ubijejo. Na koncu so preprosto dolgoročno premagani v dolgem in težkem boju, kjer si prizadevajo za življenje, a jim ne uspe. In izmed vsega mi je najbolj ironično to, da ko nekdo umre po dolgi in težki bolezni, ljudje po navadi rečejo, celo z zaznamkom odobritve: »Tako močno se je boril.« In ti isti ljudje vidijo samomor kot vdajo brez boja. To je precej napačno razmišljanje, ker so po navadi ljudje popolnoma izčrpani in uničeni, ko se odločijo za samomor.
Šele ko se popolnoma izgubimo, začnemo resnično iskati sami sebe. Ko se telo oklepa življenja, se srce oklepa upanja.
Obstajajo vsi ti trenutki, ko misliš, da ne boš preživel. In potem preživiš. In potem dobiš naziv močne osebe in borca. Napaka, ki jo delajo nekateri ljudje, je ta, da potem mislijo, da močne osebe nikoli ne občutimo bolečine. V resnici pa smo najmočnejši ljudje ravno tisti, ki jo čutimo, razumemo in sprejemamo.
Ljudje lahko za vedno ostanemo v coni udobja in vedno bomo našli razlog, da ne bi stopili iz nje. Dejstvo je, da pri izstopu stopamo v neznano in ne vemo, kaj nas čaka – morda bo bolelo, morda bo težko, morda bo neprijetno. In vse to je res, a hkrati bomo zapravili številne priložnosti v življenju, če stojimo na robu cone udobja. Najbolje je, da stopimo korak naprej in gremo v neznano. Nikoli ne vemo, koliko lepih stvari nas čaka tam.
Naučil sem se, da je vse začasno. Trenutki. Občutki. Ljudje. Prav tako sem spoznal, da je ljubezen do bližnjih pomembna, zato sem se odločil, da bom vse ljudi okoli sebe obdajal z občutki topline in ljubezni, četudi tega nikoli ne bom dobil nazaj. Ugotovil sem, da ni nič narobe, če sem malo bolj čustven in nežen. Tisto leto je bilo tako neizmerno boleče, ampak tudi polno življenja.
V življenju so prišli boleči trenutki, ki so mi v nekaj minutah izravnali in zbombardirali svet. Ti trenutki so me zelo spremenili. Mislim, da sem ravno zaradi teh stvari sčasoma postal močnejši, prijaznejši in bolj ljubeč do ljudi okoli sebe.
Spoznal sem, da je življenje prekratko, da bi čakal na srečo, če pa imam ključ do sreče v svojem srcu. Končno sem bil v redu oz. sem vsaj verjel, da je tako. Nisem vedel, kam sem namenjen, vedel pa sem, kje sem bil nekoč, in kjerkoli drugje je bilo bolje od tega.
Trenutno je moj edini cilj v življenju biti srečen – resnično, intenzivno in dosledno srečen ter navdušen nad življenjem. In eden od najpreprostejših načinov, kako ostati srečen, je ta, da odstranimo stvari, zaradi katerih smo žalostni. Zopet sem se zaljubil v vse okoli sebe. Ko se je moj nasmeh vrnil, sem vedel, da bom v redu. In na enak način, kot sem potonil, sem počasi splaval nazaj. Najprej postopno, nato pa nenadoma. Hkrati sem se zavedal, da nisem na koncu, temveč na začetku svoje poti – poti iskanja novega življenja, saj ena dobljena bitka še ne pomeni zmage v vojni.
Iz knjige IZ PEKLA DO ŽIVLJENJA, Borba z depresijo, Damijan Janžekovič >>
