Vedno sem se nekako izogibala ljudi. (Vem, po svoje ironično glede na to, kaj je danes moje delo ...)
Kot otrok sem raje zahajala v gozdove, kjer je bila najmanjša možnost srečati – človeka, kot da bi upihovala svečke na otroških zabavah s klovni in torticami barvnih drobtinic. V mladostniških letih sem raje zabušavala po športnih igriščih kot na zabavah s prvimi kozarci alkohola ob polnoletnosti in prvimi poskusi kajenj in podobnih mladostniških iskanj. Kasneje pa sem raje povsem sama pohajkovala po neoznačenih vrhovnih gora, kamor le redka človeška noga stopi, kot družila se ob kavicah in si govorila zgodbe vsakdanjih dni vedno odraslejšega življenja.
Zakaj? Morda sem mislila, da mi samota daje varnost. Morda sem mislila, da me samota ne more prizadeti, kot me lahko prizadane človek; da me samota ne more razočarati, kot me lahko razočara človek; da mi samota ne more storiti nič hudega, kot mi hudega lahko stori človek … Morda sem mislila, da bo samota rešitev vsega, kar je bolelo v stikih z ljudmi.
Da je bil ta odmik od ljudi tako izrazito nenormalen vsaj za silo povprečnemu človeku, je verjetno mnogo prispevala moja izkušnja iz otroštva, o kateri sem spregovorila v knjigi CAMINO - Od suženjstva do svobode >>.
A kljub temu – motila sem se. Motila v tem, da mi bo samota dala to, kar sem iskala – varnost, mir, srečo, nedotakljivost, neranljivost. A kasneje sem ugotovila, da nič ne more bolj boleti kot prav – pretirana samota.
Ko se spominjam let, ki živijo le še v mojem spominu, se v kotičku najlepših trenutkov svetlikajo prav trenutki stika z – ljudmi.
Tisti kozarec vina, ki sva ga skupaj spila na terasi ob morju gledaje sončni zahod. Tisti neustavljiv smeh z novo prijateljico na vrhu španskih gora. Tista večerja v krogu družine in smeh njihovih internih hecov. Tisti tlesk kozarca šampanjca ob dosegu skupnega uspeha. Tisti vzpon na Montaž, ko sva plezala z derezami po snegu in se smejala vsemu lepemu. Tisti pogovori dolgo v noč, ko so oči želele spati, srce pa ni dopustilo. Tisti teki po gozdovih in ob morju, ko ves čas zadihano klepetaš ter ob tem pozabiš na muko samega teka, ker je preprosto lepo. Tisti prihod na cilj maratona, ko ti stisne roko in se veseli s tabo. Tisti piknik v naravi s tesnimi prijatelji in pogovori o stvareh, ki jih komaj da dnevniku zaupaš. Tisti poletni večer ob koči sredi gora ob njegovem igranju kitare in sproščenem klepetu z ostalimi hribovci. Tisti dotiki človeške roke bližnje osebe, tisti objemi toplin prijateljstev, tisti posebni pogledi v oči in tisti joki ob naslonitvi v varen objem …
Knjiga ZATE je čudovito DARILO za osebe, ki zasedajo posebno mesto v vašem srcu.
Najlepši trenutki v življenju so na koncu bili – v odnosih. Takih ali drugačnih - z družino, partnerjem, prijatelji, poslovnimi kolegi … V odnosih.
Vedno sem iskala nek razumljiv smisel življenja ali pa je to le neka moda – iskanje tega. Kaj pa vem. A vem, da bi danes rekla, da mi smisel dajeta ustvarjalnost v vseh oblikah in – odnosi. Ljudje, s katerimi se lahko na tej zanimivi poti življenja nasmejem, se z njimi zjočem, veselim … Nekako lažje in mnogo lepše je tako neuspehe kot tudi uspehe – doživljati skupaj. Z nekom.Prazen je namreč uspeh, če ne moreš tleskniti z dvema kozarcema. Boleč je padec, če nimaš ob sebi toplih rok, ki bi te objele. Neproduktivne misli, če jih ne moreš deliti z nekom. Le površinski smeh, če se ne naleze na druge. Zares nesmiselno vse delo, če z njim ne navdahneš drugih ...
Rada bi se večkrat spomnila na to, da bi prijateljem, družini in vsem bližnjim znala povedati, kako sem hvaležna, da so del moje poti. Da so tu, ko jih potrebujem. Ko bi z njimi pojokala in tudi takrat, ko bi se veselila ob uspehih. Rada bi jim tudi povedala, kako lepo je biti tudi sprejet tako blizu, da lahko spremljam njihovo pot - in biti tu ob njihovih padcih in nazdraviti ob njihovih uspehih.
Prevečkrat samoumevno je to bogastvo sveta - globoki pristni odnosi.
Iz knjige ZATE - Velike resnice malih doživetij
Knjiga za vsakogar, ki želi postati (še) boljši človek in se zaveda, da na svetu ni sam.

Brezplačna E-knjiga: NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?