Povzetek knjige Jaz, Buda; Jose Freches, Knjiga opisuje življenje Gautame Siddharthe, ki je po razsvetljenju postal Buda, Prebujeni
Nihče nikoli ne sme biti prisiljen ostati na mestu. Nasprotno, če želi najti Resnico, mora biti človek najprej svoboden, da gre, kamor želi, se sreča, s komer se želi, in govori, s komer želi.
Globoko v sebi zdaj vem, da mora biti človek zmožen stopiti iz sebe, pa tudi preseči vlogo, ki mu jo pripisuje družba.
Razmišljam o tem, kakšen je svet; vse, kar je mogočno in zbuja strah, nekega dne naleti na močnejšega od sebe. Pomislim, da življenje potrebuje smrt in stvarjenje uničenje. Za vsako stanje stvari je potrebno tudi njegovo nasprotje, toda ne zmorem sprejeti tega neusmiljenega pravila.
Kar daješ, te bogati. Kar zadržiš zase, te siromaši. Tisti, ki v samoti motri votlino, do stropa polno zlata, ki nikoli ne bo nikomur kotistilo, je najrevnejši človek na svetu.
Če se ljudje ne zavedajo, kaj so, ne morejo biti srečni! Če 'nisem', tudi ne morem vedeti. In če ničesar ne 'vem', potem hodim naokoli kot slepec! Če hodim naokoli kot slepec, se na koncu izgubim. Če se izgubim, postanem nesrečen ...
Nič ne ostane; vse odide in vse se spreminja, nato pa se vrne in znova odide. Vse se izsuši in zgnije, tudi najlepše stvari …
S srečnejšimi obdobji je vedno tako: nikoli ne opazimo, kako minevajo, zato mora nastopiti velika nesreča, ob kateri se ozremo nazaj in zavemo, da so bila.
Zaradi materialnih dobrin se tisti, ki jih posedujejo, odtujijo med seboj. Neskončne količine časa namenjajo poskusom, da bi obvarovali svojo lastnino ali pa si pridobili še več, ob tem pa se jim Resnica izmuzne …
Ko hodim, mirno razmišljam: ko hodim, pronicljivo razpletam niti sveta; ko hodim, vse bolje razumem osnovne obrise tistega, kar se bo pokazalo za Resnico. Zato moram hoditi. Moram napredovati po cestah, pa tudi v glavi.
Ob zbranosti in razčlembi svojega življenja sem postopoma spoznal, da meditiranje pomeni vzpenjanje po stopnišču, sestavljenem iz štirih stopnic. Prvo stopnjo meditiranja predstavljajo razmišljanje, radost in sreča. Drugo stopnjo meditiranja sestavljata notranja vedrina in radost, vendar v njej ni umovanja. Tretjo stopnjo meditiranja sestavljajo brezbrižnost, nepozornost in nenavezanost. Četrto in zadnjo stopnjo meditacije pa sestavljajo popolna čistost, predanost in nerazločevanje. Ta stopnja ni niti boleča niti prijetna, ker so vsa občutja, dobra ali slaba, izbrisana.
Včasih za to, da bi lahko ušli neumnostim in zmotam, potrebujemo uporniškega in prevratniškega duha.
Ne da bi se zavedali, smo vsi povezani med seboj, prav tako kot bivamo drug ob drugem, ne da bi se videli.
Sreči vselej sledi nesreča, saj sta ti dve občutji zgolj dela celote, tako kot lahko mraz dojamemo samo v razmerju s toploto, dan pa kot nasprotje noči!
Človekove želje niso nikoli potešene, tako kot voda nikoli ne napolni vodnjaka brez dna. Več ko imaš, več si želiš. Želje so verige, v katere smo vklenjeni, kot bi bili ujetniki ali sužnji. Če torej nočemo trpeti, je najbolje, da v sebi odpravimo vsako željo. Želja je namreč vzrok za človeško bolečino.
Prebudite se! In zagotavljam vam: ne čaka vas razočaranje.
Prebujeni ni bog: zgolj človek je, ki je malce bolj kot drugi dojel, kaj je treba storiti, da se izkoplješ iz žalostnega položaja.
Navezanost na tisto, kar je po svoji naravi nestalno, neizogibno vodi v trpljenje, ker verjameš, da imaš nekaj, kar nikoli ne bo v tvoji lasti.
Blažen je tisti, ki živi brez želje sredi željnih ljudi, ki mu nič ne pripada in ki se hrani z radostjo, tako kot sijoči bogovi! Blažen je tisti, ki biva brez občutja sovraštva sredi sovražnih ljudi, ki je pomirjen sredi tistih, ki se navežejo na predmete čutov! Človek je sam svoja luč in zatočišče! Strasti v tvojem srcu se bodo postopoma razblinile tako kot jutranje meglice v toploti sončnih žarkov!
Noben ritual, nobena žrtev, nobeno obredje, nobena molitev ne bo nadomestila osebnega truda. Nobeno prekletstvo, noben atavizem, nobena prerokovana usoda, noben izvirni greh ne bo nikomur preprečil, da bi se odrešil, če se tako odloči! Noben bog ne bo odrešil človeka, če se ne odrešil sam!
Življenje je zgolj bolečina, od rojstva pa vse do smrti. Lakomnost in želja po posedovanju sta izvor bolečine. Samo nenavezanost, opustitev te lakomnosti in želje lahko povzroči prenehanje bolečine.
Brez strahu sprejemati stvari take, kot so – to je začetek resnične modrosti.
Obstaja območje, kjer ni niti prsti niti vode niti ognja niti vetra niti prostora niti zavesti niti niča niti zaznav niti odsotnosti zaznav niti tu niti tam niti sonca niti lune. V to območje niti ne prihajamo niti ne odhajamo iz njega, ne umiramo in se ne rojevamo. To območje nima temeljev, napredka in podpore. To območje imenujem 'konec bolečine', pravim mu 'nirvana'. In vabim vas, da sledite vanj.
Iz knjige Jaz, Buda; Jose Freches
