Jaz. Tina. – Tina Maze (povzetek knjige)

jaz tina knjiga mazeJAZ. TINA.

Avtorja: Vito Divac, Tina Maze

V vrhunski formi je zmagovita miselnost zelo enostavna; s popolnim nadzorom telesa in uma ter z osredotočenostjo na tekmo prideš na start ter si pogumno, brez zavor in dvomov rečeš: zmagal bom.

Biti na Olimpu je v bistvu svojevrsten davek, ki ga plačujemo vsi, ki živimo pod nenehnim pritiskom vrhunskosti. Živeti tako, kot čutiš, ni enostavno. V soju žarometov ni vedno lepo, ampak je zelo kruto, ker moraš včasih početi tisto, kar ti kvari najbolj pristna notranja doživetja, čustveni svet, ki se ti je v srce in dušo zasidral takrat, ko si bil nihče. Ko si v peskovniku risal krivulje iz srca, katerih pomen ti je kasneje izrisalo življenje.

V življenju imaš vedno izbiro, a v športu, če želiš uspeti, ne. Zavestno sem delovala v nasprotju s svojo naravo. V praksi to pomeni, da utihneš in delaš. V resnici sem bila nekdo, ki ni to, kar je bil videti. Svoji ženskosti zaradi športa nisem dovolila, da me prevzame. Vedno sem jo zavirala, hotela biti gladiatorka v pravem pomenu besede. Po drugi strani pa sem hrepenela po svojemu jazu. Bila sem to bitko z dvema skrajnostma od prvega do zadnjega dne kariere. Resnično zelo kruto je biti gladiator, v sebi pa se počutiti ženska.

Egoizem je v športu najboljša stvar. Če moram biti, sem lahko najbolj sebična na svetu. To, da skrbiš, kot radi rečemo, samo za svojo rit, je nujno za uspeh. Zavedam pa se, da bi zaradi izrazite usmerjenosti vase lahko izgubila tudi najbolj ljubljene osebe in pokvarila odnose z najbližjimi. Žal druge izbire nisem imela, če sem hotela stopiti na Olimp. To je davek vrhunskemu športu.

Sem takšna, da vse, kar delam, poskušam narediti najbolje. Tako da si zdaj, ko ne tekmujem več, včasih rečem: »Daj, dovoli si že, da ti kdaj spodleti. Daj, zmoti se že!«

Moje velike tekmice Lindsay, Maria, Mikaela in Anna so mačji kašelj. Največje bitke imam s svojimi skritimi prijateljicami (znotraj mene).

Včasih se počutim tako depresivno, da v malenkostih iščem tiste majhne delčke dobrega, ki me osrečujejo. Si predstavljate? Jaz, ki imam neizmerno moč v telesu, jaz, ki sem tako suvereno zmagovala in z rekordnim izkupičkom točk osvojila globus … Brr!

Včasih so v moji notranjosti potekale tako velike bitke, da je bilo na trenutke okoli mene vse groteskno in zelo utrujajoče. Ko sem bila v zagati, sem si rekla: »Tina, ne grajaj se, imej se rada, pa bo vse bolje steklo.«

Če te neuspeh ne prizadene, potem si ne zaslužiš niti uspeha.

Kdo sploh želim biti? Tega še danes včasih ne vem, čeprav se vedno bolje počutim v ženskem telesu. Končno se je športni ritem umiril, agresivnost, ki je v športu nujna, se zdaj zmanjšuje, prav tako trenutki športnega napadanja, ki so, prepričana sem, moškim bistveno bolj naravni kot ženskam.

Če bi lahko spremenila eno stvar v karieri, bi si želela mamo ob sebi. Ne kot trenerko in niti serviserko, še manj kot menedžerko, ampak kot mamo, ki razume vse. Ko pa je edina vez med hčerko in družino le telefon ali internet, je vmes velika praznina.

Kot otrok se nisem pustila objemati. Želela sem dokazati, da sem močna in da ne potrebujem nikogar. S tem sem v določenih trenutkih namensko prikrivala svojo nemoč. Prepričana, da zmorem vse, kar pa ni res. Ne zmorem vsega. Topline, ki ti jo dajo starši in kasneje partner, ti ne da nihče drug. Po drugi strani pa lahko toplina postane tudi preveliko udobje, kar pa za šport oziroma uspeh, ki zahteva odrekanje, trdo delo in napor, ni dobro. Meja med enim in drugim me vznemirja še danes.

S športom spoznaš, da stvari niso tako zakomplicirane, kot marsikdo misli. Včasih je dovolj malo poguma, na posameznik izrazi tisto, kar je v njem vredno, a globoko skrito.

Napake so lahko najlepša izkušnja. Seveda, če znaš iz njih splavati.

Ko se soočiš z drugo kulturo življenja, seveda takoj začneš analizirati svojo. Nekatere naše lepe vrline so znanje jezikov, delavnost, natančnost, izobraženost, uspešnost in predanost. Po drugi strani pa je pri nas odločno preveč negativno razpoloženih ljudi. Najprej je opaziti skromnost in kompleks majhnosti, ki sta tako značilna za male kraje. To, da je ljudi izrazito strah izstopati iz povprečja, se je kazalo tudi pri Tini, ki jo je bilo po svoje sram zmagovati.

V vrtincu čudnih občutkov se v človeku vedno kopičijo frustracije. Breme je včasih neznosno, vendar pa je tako: bolj kot se z njim ukvarjaš, večje je.

Lahko je biti velik, ko zmaguješ, ampak pravi športniki so tisti, ki se znajo vrniti iz izgubljenih položajev in poraze dojemajo kot kaljenje za največje predstave.

Vrhunski šport postane škodljiv, ko mlade silijo v prehitro specializacijo in zahtevajo, da za vsako celo osvajajo kolajne.

Če misliš, da so drugi boljši, nikoli ne boš dober.

Glava naredi razliko med vrhunskim in dobrim ter povprečnim in slabim.

Športnik ima v tej nešportni igri na voljo le dve možnosti: pusti, da ga poteptajo, ali pa se postavi po robu, se bori in z rezultati svojega dela pokaže, da mu ne morejo do živega. Zelo hudo pa je, ko osvojiš kolajno, a nimaš s kom podeliti pristnega veselja …

Zavist, ljubosumnost in nevoščljivost, te spremljevalke slovenske miselnosti v določenih smučarskih krogih, niso bile samo takrat, ampak tudi mnogokrat potlej, temna stran vseh njenih kolajn.

Nisem tako močna, da bi znala vedno razumeti ljudi, ki pišejo in govorijo o meni. Vsak članek, ki ga preberem, se me čustveno tako dotakne, da ga dolgo časa premlevam.

Kako grozljivo je gledati ljudi, predvsem otroke, ki se ne zavedajo tega, da bodo zaradi obsedenosti z računalnikom in socialnimi omrežji izgubili stik z realnim svetom.

Prepričana sem, da me je dolgoletno pisanje potegnilo iz depresije. V dnevniku sem namreč našla najboljšega prijatelja, na papirju pa se znebila veliko najglobljih težav. Bil je moj prijatelj, ki me je vedno poslušal, nikoli ugovarjal. Pišem le takrat, ko sem v krizi, ko ne najdem odgovora, izhoda oziroma rešitve in sem nesrečna. Ob tem se večkrat sprašujem, koliko ej sploh pesmi, ki so nastale, ko so bili ljudje v dobrem in veselem razpoloženju.

Skrivnost življenja je razumevanje samega sebe, svojih dejanj, misli, dihanja, strahov, veselja, ljubezni, jeze in nadzora. Šele ko sebe poznamo dovolj, se lahko v določenih človeških, družbenih in tudi športnih okvirih ukvarjamo z drugimi. Razumeti vse spremembe v sebi, vzroke in pojave, zahteva toliko dela, da se včasih vprašam, pa kako za boga se lahko ukvarjamo še z drugimi. Meni je to potovanje vase tako zanimivo, da mi ni bilo nikoli dolgčas.

Skromnost je lepa čednost, poudarjamo v Sloveniji. Pa je res? V športu ni. Požrešnost je boljša. Verjetno je lažje kaj zahtevati od nekoga drugega, kot zbrati pogum in se ukvarjati sam s seboj.

Nočem, da se sliši grdo, ampak v Sloveniji moraš biti žrtev. Moraš pasti v luknjo, da te spoštujejo. Slovencem se moraš smiliti, to pa je v nasprotju z mojo miselnostjo.

Ne vem, zakaj smo Slovenci tako introvertirani oziroma tako zategnjeni. Ves čas samo čakamo, da nas bo nekdo pretental, in to nam ne da dihati. Zame je bila to velikanka ovira. Velikokrat sem razmišljala, kako slovensko tradicijo, zavednost in poštenost uničujeta pohlep in privoščljivost, pa tudi zavist.

Ljudem želim povedati, da je vse mogoče. Verjetno je res, da se vsaka zgodba začne pri posamezniku in pri tem družba, država in sistemi, kakršnikoli že so, nimajo ničesar skupnega. Vse se da! Zakaj se Slovenci ne znamo zadovoljiti z uspehi? Zakaj sta vedno ampak, če … Ne počnite tega! Lepše, boljše, mirnejše in ustvarjalnejše je živeti, če se ustaviš in rečeš: »Ah, kako je lepo!« Pogrešam to!

Pred startom in na startu me je večkrat prijelo, da bi začela moliti. Verjamem, da vera in spokojnost dajeta človeku mir. Verjamem v dobro, verjamem, da je svet v svojem bistvu nekaj božanskega in lepega. Verjamem, da lahko dobro premaga slabo, da smo ljudje dobri. In če verjameš, veruješ.

Spoznanje, da nas samo trpljenje, bolečina in druge težke izkušnje naredijo močne, je kruto. S športu se soočimo z najglobljimi čustvi. Prav zato je ta igra tako čudovita, ker nas v kratkem času večkrat privede do svojega bistva. In za to ni potrebna nobena tragedija, ampak le napori. Kombinacija telesnih in psihičnih naporov je idealna, da postanemo boljši in trdnejši. To je smisel vsega slabega, ki je lahko dobro, če najdeš pravo pot. Pogum pa je v športu vsekakor živeti svoje življenje in ne takšnega, kot ti ga drugi izbirajo.

V življenju, še zlasti pa v športu, velja, da je najpametnejši tisti, ki ve, kje najti tisto, česar ne ve. Z drugimi besedami to pomeni, da je le zavedanje lastne omejenosti gonilo napredka.

Iz knjige JAZ. TINA. - avtorja Vito Divac in Tina Maze

2019-07-25T18:35:38+00:00

2 komentarja

  1. Andreja 27/07/2019 at 8:51 dop - Reply

    Draga Petra,

    najlepša hvala za povzetek. Dober občutek je prebrati besede nekoga, ki je v sebi tako močan in za vsako napisano črko pokončno stoji.

    Hvala.

    Andreja

  2. Aleksandra 01/09/2019 at 11:48 dop - Reply

    Tina Maze je zame zmagovalka ze zato, ker se pogumno in odkrito UPA srecati s svojimi sencami. Pri tem gre globoko in siroko. Hvala Tina, da nas spominjas na naso omejenost in na pot izza vrat svojega Ega.
    Hvala Petra za skrajsano obliko. Zivim v tujini in ni nujno, da bi se srecala s to knjigo❤️

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link