Je-je-je-jecljam

Živčno sem postopala po predavalnici gor in dol, levo in desno ter globoko dihala, da umirim svojo živčnost pred predavanjem. Vedno ista zgodba – metuljčki v trebuhu, tresoče noge in potne roke ter pretirano bitje srca, kar vedno spremlja zadnje minute preden stopim na oder. Sredi neuspešnega umirjanja je stopil do mene suh gospod umirjenega koraka in mi podal roko. »Po-po-pozdravljeni.« Močno mi je stisnil roko. »S-s-sem Brane Ju-ju-jurgec.« Rahlo sem pokimala v pozdrav in pogledala preko debelih očal v njegove oči. »Pozdravljeni. Sem Petra Škarja,« sem ponovila pozdrav.

Želel se je pogovarjati z mano. Hitro sem izmenjala šopek vljudnostnih besed in z nekim povsem nesmiselnim izgovorom odšla na hodnik. Nisem imela časa za pogovor. Nisem imela potrpljenja za pozorno poslušanje besed, ki so bile izražene malce bolj počasi od tega, kar sem vajena. Jecljanje je verjetno neprijetna zadeva, je bilo vse, kar sem pomislila.

Po seminarju je ponovno pristopil do mene. Vztrajen. Nevsiljiv. V bistvu izjemno prijeten. »Ra-ra-rad bi vam po-po-povedal, da …« Kar je govoril, sem mu pomagala zaključevati stavke in misli. Včasih sem zadela bistvo, drugič ne. A v navalu ljudi, vprašanj, nakupov knjig, podpisovanja le-teh ponovno – nisem imela časa za pogovor z njim.

Usoda ali čas ali le naključje je naneslo, da sva se po nekaj mesecih ponovno srečala na seminarju Kako izdati knjigo in z njo zaslužiti. Šele ko sva se dogovorila za srečanje ob kavi, sem mu prvič zares iskreno in pozorno – prisluhnila.

Piše knjigo. O čem? O jecljanju. O tem, kako je živeti s hibo, zaradi katere se ljudje kar odmaknejo od tebe. O tem, kako je neprijetno, ko ti drugi zaključujejo stavke, misli. O tem, kako v splošnem ni potrpljenja za njih, ki potrebujejo malo več časa, da povedo, kar želijo …

Torej o tem, kako neprijetno je doživljati stvari, ki sem jih prav jaz počela njemu: dokončevala stavke, ne vzela časa zanj, ne našla potrpljenja. Vse to in še več.

V resnici ni knjiga čisto samo o tem (Brane želi s knjigo jecljavcem dati upanje, da je možno to hibo rešiti za vse večne čase, kot je to že skoraj v popolnosti dosegel sam), to sem bolj jaz izluščila zaradi lastne slabe vesti, da sem zaradi kolesja hitrosti neučakanosti spregledala človeka nasproti sebe.

Ko sem ga res poslušala in slišala, sem za trenutek vstopila v svet ljudi, ki jecljajo - noro, še nikoli nisem zares globoko razmislila, kako se počutijo, kakšni odzivi so jim všeč, kakšni ne. Še enkrat (ni prvič, ne zadnjič) sem sama sebe izprašala - koliko zares dam možnost drugim, drugačnim, da jih SLIŠIM, VIDIM, da se poskušam postaviti v njihovo kožo.

Naš svet je tako hecen … Na eni strani si želimo biti »posebni, drugačni, samosvoji«, a hkrati neumorno iščemo varnost »biti normalen« (karkoli že to pomeni). Govorimo o drugačnosti, a ko do nas pristopi malenkost drugačen človek (naprimer da zgolj jeclja), kar nekako pozabimo najdi čas in potrpljenje za njih, da jih slišimo in zares spoznamo. Da si dovolimo razumeti njih in njihov svet. Da opazimo – človeka in ne njegove hibe.

Ganila me je misel, ki jo je podal na naslovnico knjige. Ne vem natančnega zapisa, a po spominu je bil nekako tak: »Nekega novinarja so vprašali, s čim je težje živeti – biti slep ali jecljati. Jecljati, brez dvoma, je odgovoril.«

Svet bi bil lepši, če bi se manjkrat ujela v kolesje hitenja tega hitrega sveta in si vzela čas, da vidim in slišim človeka nasproti sebe.

Brane, mnogo uspehov ti želim s to knjigo! Še preden je izdana, si se s svojo zgodbo dotaknil vsaj ene osebe, da je zaradi tebe malenkost boljša. Vsaj malenkost.

2019-06-06T15:57:59+00:00

Komentar

  1. Mojca 19/06/2019 at 7:04 pop - Reply

    Kaj bi lahko dobila knjigo jecljanje brezplačno na gmail? Sama imam to težavo že od 15 leta zato bi bila zelo vesela, če bi jo lahko prebrala. V naprej hvala.

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link