Je res kriza?

Mehika, Jukatan, 2010

Z vodnikom, ki je sicer profesor angleščine (znanje angleščine je tam res redkost), sva se pogovarjala o življenju pri njih, na Jukatanu, in ga primerjala z življenjem pri nas, v Sloveniji … Razložila sem mu, da je Slovenija v nekakšni neprijetni situaciji. Gospodarska kriza, pravijo.

Profesor je bolj vljudnostno kot zares sočustvoval z mano. Pogovor je z najprej površinskih debat o vremenu prehajal na vedno bolj osebnega – o življenju, družinah, domu. Pokazal mi je fotografijo svoje družine. Jaz pa njemu fotografije iz svojega življenja, ki sem jih imela pri sebi na telefonu. Med drugim tudi fotografijo hiše mojih staršev, v kateri sem preživela otroštvo. Hiša, kakršne so se gradile v 80. letih prejšnjega stoletja, oziroma malo večja (oče je zidar, po poklicni deformaciji je nekajkrat še prizidal kakšen prostor). Torej razmeroma klasična hiša, morda le malenkost večja od povprečne.

»In koliko ljudi živi sedaj v tej hiši?« me je vprašal profesor.

»Trenutno v srednjem nadstropju še trije – starša in moj brat. V spodnjem pa še stari starši in prizadeti stric, za katerega skrbijo.«

»Kaj pa v celotni hiši?«

»Saj to je to – to je v celotni hiši.«

»Aha …« Po izrazu na njegovem obrazu je bilo več kot očitno, da intenzivno razmišlja. Nato postavi naslednje vprašanje: »Kako to, da so pred hišo štirje avtomobili?«

»Oče, mama in brat imajo vsak svojega. Ta pa je moj – bila sem ravno na obisku. Dedkov je sicer v garaži, ni viden na sliki.« Dolga tišina.

Sprememba pogleda in poučen ton: »Petra, ja, razumem in verjamem, da trenutno v državi verjetno niso najboljše razmere, kakor razlagaš. Verjetno je res kriza. Toda – ali se sploh zavedaš, na kako visoki ravni življenja?«

Razložil mi je, da sam ni med najpremožnejšimi, a nikakor ne med najrevnejšimi v svojem okolju. Srednji sloj torej. In v hiši, kakršno imamo mi, bi po njegovih besedah pri njih živelo vsaj 50 ne ravno revnih ljudi, če ne več. V njihovi vasi imajo vsi skupaj dva avtomobila. Dogovorijo se, kdaj ga kdo potrebuje oziroma kdaj se skupaj peljejo v mesto. Ni mogel verjeti, da moja družina ni med najbogatejšimi glede na to, da imamo tolikšno hišo in vsak svoj avtomobil.

»Kriza, ja, ampak kriza na izjemno visoki ravni življenja.« Tako nas vidijo tujci, če se ne primerjamo zgolj z najbogatejšimi državami sveta.  Celo v Kaliforniji me je presenetilo, kako ljudje srednjega sloja tam živijo v primerjavi s Slovenci. Bistveno slabše.

Skoraj vsakdo izmed nas ima udoben bivalni prostor, avtomobil, svoj računalnik, svoj telefon, kupuje si nove obleke, gre vsaj enkrat v letu na morje, v gore ali toplice in si vsaj dvakrat letno privošči kosilo ali večerjo v restavraciji, gre vsaj enkrat mesečno v gostilno na kavo …

Kamor koli sem do sedaj potovala (res je, da grem ponavadi raje v manj bogate države, vendar ne v najbolj revne na svetu), so bili ljudje presenečeni, kako premožni smo ljudje v Sloveniji oziroma v Evropi, da imamo vse to. Z njihovega zornega kota smo tu sami bogataši.

Ni moj namen, da bi se ob tem spoznanju mirno sprijaznila s trenutnimi razmerami in postala (še bolj) pasivna. Želim se le večkrat spomniti stvari, za katere sem lahko hvaležna.

Pred nekaj leti sem bila pred res velikim življenjskim izzivom. Takrat sem v trgovini v desni roki držala vilice in v levi žlico ter razmišljala, kaj bolj potrebujem, saj nisem imela denarja za oboje (na koncu ugotoviš, da preprosto živiš brez obojega – tolažila sem se, da na Šrilanki tako ali tako jedo z rokami in se jim to zdi normalno).

Ko sem se takrat usedla v avtomobil in je kazalnik za gorivo kazal poln tank, kar je danes samoumevno, sem bila neizmerno hvaležna! Kako močno sem takrat čutila hvaležnost ob malenkostih, ki nikakor niso malenkosti, le morala sem jih za neko obdobje izgubiti, da sem se lahko ozdravila samoumevnosti.

To je bilo obdobje, ko sem se naučila biti hvaležnejša za stvari, ki so večini samoumevne … Z zaznavanjem teh malenkosti živim polnejše življenje. Bogatejše življenje.

Ni bogat tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki se zaveda, kaj vse ima, in je za to hvaležen.


Že poznate knjigo ZATE - Velike resnice malih doživetij? >>


Ustavimo se včasih in poglejmo okoli sebe. Spomnimo se, da vsaka malenkost, ki nas trenutno obdaja, večini ljudi na svetu ni dana. In da vse stvari, ki nas obdajajo, niso samoumevne. Zato bodimo hvaležni za računalnik, telefon, kemični svinčnik, posteljo, odejo, hrano, streho nad glavo, knjigo … In za noge, ki nas nosijo, glavo, ki razmišlja, srce, ki čuti. Mnogi bi se zjokali, če bi jim eno od teh stvari podarili …

A dostopnost materialnih dobrin ni tisto, kar me kljub mnogim potovanjem še vedno močno in vedno bolj drži v Sloveniji. Kar je res neprecenljivega pomena, je naša narava, ki nas obdaja, varnost mest, čistoča okolja, svežina zraka …

  • Imamo izrazite letne čase. Kako lepo je spremljati to magičnost nenehnega spreminjanja narave.
  • Poglejte vse zelenje, gore in doline, morje in jame, jezera in slapove, ki jih imamo na dosegu roke …
  • Imamo čist zrak. To sem zares opazila šele ob prvem koraku na slovenska tla po kratkem bivanju v Šanghaju, kjer sem zaradi nevajenosti vsega smoga težko dihala sredi tega sicer izjemnega mesta.
  • Sredi noči se lahko brez strahu sprehajamo po ulicah glavnega mesta. Le redko kje v svetu si to lahko privoščijo. Naše okolje je zelo varno – to ceniš šele takrat, ko nekaj časa bivaš v okolju, kjer je strah na ulicah vsakdanjost.
  • Slovenci imamo kar nekako v krvi čistočo in urejenost. Zato ni smradu v mestih, ne smeti na poteh, ni bolezni zaradi umazanije, ni od smeti iznakaženih lepih območij.
  • Imamo slastno in zdravo hrano! Vsakdo ima dostop do sveže solate z vrta. Tega sem se najbolj zavedala, ko sem v Kaliforniji bolestno pogrešala navadno solato, ki ne bi imela okusa po plastiki. Pogrešala sem kakršnokoli hrano, ki ne bi bila kot plastika, vsa zakrita z umetnimi prelivi.
  • Še vedno imamo ljudje v krvi to socialnost, pomoč drug drugemu. Morda manj kot nekoč, a še vedno znamo pomagati sosedu pri gradnji, na vrtu zakuriti ogenj in speči čevapčiče ter se poveseliti. Znamo pomagati pomoči potrebnim, porodniške so dolge, socialna pomoč dosegljiva, zdravstvo urejeno, zaposleni so zelo zavarovani (tu res trdno zagovarjam, da imajo v Sloveniji zaposleni še vedno mnogo pravic, katerim se v tujini čudijo ali smejejo).
  • Šolanje je dostopno vsem. Reven ali bogat, vsakdo ima možnost postati, kar si želi, konec koncev tudi poročiti se, s komer se želi.
  • Smo prilagodljivi, kar je smiselna posledica naše zgodovine in je danes sploh v poslovnem svetu velika prednost.
  • Slovenci v povprečju govorimo 2,9 jezika, kar nam omogoča povezovanje in sporazumevanje s celim svetom.
  • Imamo čudovit strateški položaj (kdor ima globalno podjetje, se zelo dobro zaveda prednosti tega) in odprte meje.
  • Imamo mnogo kreativnih, inovativnih ljudi, odličnih športnikov … Ljudi, na katere smo lahko ponosni, a jih mnogokrat spregledamo. Samo poglejte vse dosežke naših športnikov, zmage na tekmovanjih o inovacijah in start-up idejah ter dosežke naših podjetnikov.

Morda najpomembnejše in prevečkrat spregledano – imamo pitno vodo na vsakem koraku, z omembo česar sem v svetu že mnogokrat požela val začudenja med domačini. In nenazadnje – Slovenija je naš dom. Verjamem, da smo se z razlogom rodili in odraščali tu. Da bo tu vedno del našega srca, ne glede na to, kje v svetu iščemo srečo. Preko puščav Afrike, gorovja Azije, pustinj Amerike, zmrzali Antarktike, širjav Avstralije … bomo srečo na koncu našli – doma. A srečen ne more biti človek, ki živi v okolju, katerega vrednosti se ne zaveda, do katerega hvaležnosti ne občuti in lepot ne zazna.

Če obstaja raj na Zemlji, je to zagotovo naša dežela.

Bilo bi lepo, da se včasih ustavimo, pogledamo okoli sebe, prisluhnemo zvokom in začutimo naravo ter ozavestimo, da vse to, kar imamo, ni samoumevno. In da vsega tega, kar imamo, večina ljudi na svetu nima.

»I cried because I had no shoes. Then I met a man who had no feet.« Wally Lamb (Prevod: »Včasih sem jokal, ker nisem imel čevljev. Potem sem spoznal človeka, ki je bil brez nog.«)

Včasih razmišljam, kdo je res slep človek – tisti, ki ima poškodovane oči in je uradno slep, ali mi z zdravimi očmi, ki gledamo, a ne vidimo, kar nam je pred nosom ves čas in tako očitno.

Obožujem potovanja. A več ko potujem, bolj sem zaljubljena v Slovenijo. Včasih moram na druge konce sveta, da razumem, kaj imam tukaj. Pogoltnila sem cmok razvajenosti, ko sem profesorju angleščine nehala stokati o nekakšni krizi v naši državi. Raje sem mu začela kazati slike lepot narave, ki nas obdaja.

Iz knjige ZATE - Velike resnice malih doživetij >>

zate velike resnice malih dozivetij petra skarja

2019-09-16T11:44:58+00:00

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link