Povzetek knjige Jej in teci, avtor: Scott Jurek
Ni pomembno, kako daleč tečem, vsak korak je odpiranje novih meja - v športu in v življenju.
Vsi smo kdaj pa kdaj v dvomih. Povsem človeško je, da se včasih čudimo, zakaj neki smo se znašli v določenih situacijah in zakaj nam življenje neprestano postavlja nekakšne ovire na pot. Samo najbolj poduhovljeni (ali pa najbolj zmešani) so sposobni prav vsako bolečino sprejeti kot izziv in vsako težavo kot blagoslov.
Ni pomembno kje živiš in koliko zaslužiš, ampak KAKO živiš.
Tekel sem, ker se ob premagovanju ovir ultramaratona zavedam, da sem zmožen premagati tudi ostale ovire v življenju. Da je premagovanje ovir življenje samo.
Čudovit paradoks teka je, da za začetek ni potrebno prav nobeno znanje. Nobeno. Če želiš postati tekač, pojdi, postavi se na pot, gozdno stezo, na pločnik ali cesto, in teci.
"Tudi tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom." LAO-TZU
Štiri sporočila, ki naj vam in vašim najbližjim pomagajo k boljšemu življenju: Najprej vas prosim, bodite drugačni. Kot drugo pomislite, kako bi lahko pomagali drugim, ne le sebi. Tretjič, vsak je sposoben doseči svoj cilj. Ne dopustite, da vas kdo prepriča v nasprotno. In končno, izkoristite mladost. Tudi če se vam zdi, da so vaše sanje in cilji neuresničljivi, naj vas to ne ustavi.
Preprostost in povezanost z naravo je edino, kar te lahko osreči in osvobaja.
Vem za pisatelja, ki pravi, da je bil najsrečnejši takrat, ko je pisal svojo prvo knjigo, čeprav je bila tako slaba, da ni nikomur pokazal rokopisa. Sreča je, ko se ti med delom ustavi čas, je pravil, in ko se med svojim delom toliko naučiš o samem sebi.
Ne morem se vedno še bolj potruditi. Lahko pa tečem pametneje. Živim lahko pametneje.
"Moč ne prihaja iz telesne zmogljivosti. Prihaja iz nezlomljive volje." Mahatma Gandhi
Čutil sem klic gora, neko prvinsko potrebo po teku, nekaj, kar me je neprestano vleklo.
Sem vegan. Tistih nekaj ljudi, ki so vedeli, kako treniram in kaj jem, je bilo prepričanih, da se mi je zmešalo. Oče - ki je bil že nevarno blizu 130 kilogramov - mi je svetoval, naj si za takšne razdalje pripravim velik zrezek. Dedek Ed je pristavil, da "ob sadju in oreščkih" ne more nihče preživeti. A jaz se še nikoli nisem počutil bolje. Od nekdaj sem bil vzdržljiv, po spremembi prehrane na vegansko pa tudi po daljših tekih nisem imel nobenih težav z bolečinami. Premori med napornimi treningi so bili vedno krajši. Počutil sem se lahkega, močnega in hitrega. Pa tudi veliko mlajšega.
Osebnostno se človek lahko razvija samo, če izstopi iz območja ugodja.
V skladu z bušidom je za boj - ali za tekmovanje - najprimernejše tisto stanje duha, ko je glava očiščena in izpraznjena vseh misli.
Henry Thoreau: "Življenje zapravljamo z malenkostmi. Pošten človek se zelo redko ukvarja z višjimi številkami, kot je prstov na roki ... Preprostost, preprostost, preprostost."
Vsak lahko nosi svoje breme lahkotno ali pa z velikim naporom. Lahko te skrbi, kaj bo jutri, ali pa ne. Lahko si zamišljaš grozljivo prihodnost ali pa takšno, ki je posuta s cvetjem. Vseeno je, kaj od tega izbereš, le da ostaneš v gibanju, da nekaj narediš. Z iskanjem pravih odgovorov ni nič narobe, toda to ni gibanje.
Ultramaratonci - tudi tisti najbolj zagrizeni tekmovalci - vzljubijo eden drugega, saj vsi ljubijo isti šport, enako se žrtvujejo in vsi stermijo k nečemu večjemu. Vsi nekaj iščejo - to je tisti prostor, v katerem deluješ na robu svojih sposobnosti, tisti trenutek, ko misliš, da ne zmoreš več, a vseeno nadaljuješ. Vsi poznamo ta občutek, vsi vemo, kako redko ga dosežemo in poznamo bolečino, ki je zanj potrebna. Dlje kot ultraš tekmuje, bolj ljubi, ne le šport in ostale ultraše, ampak tudi ljudi na splošno. Vsak se trudi za nekaj, kar bi mu dalo smisel v tem pogosto krutem svetu.
Tarahumare (skrito pleme, kjer naj bi bili najboljši tekači na svetu; več o njih v knjigi Rojeni za tek >>): Na tekme se sploh niso pripravljali. Tekli niso za zmage in za medalje. Niso jedli zato, da bi lahko tekli. Jedli in tekli so zato, da so lahko preživeli. Noge so uporabljali, da so lahko kam prišli. Da bi lahko uporabljali noge, so morali biti zdravi. Zdrava hrana in tek sta bistveni sestavini njihovih življenj. Ob teku in zelo preprostem načinu življenja so sposobni z nekakšnim šestim čutom vzpostavljati stik s svetom okrog sebe v svoji najčistejši obliki. Veliko, veliko bolj kot mi, so v stiku s svojim telesom in okoljem. Vedo marsikaj, na kar smo mi ob vseh naših sšportnih urah, športni prehrani in modnih športnih copatih že pozabili.
Po zaslugi svoje veganske prehrane sem bolj zdrav in tečem dlje in hiterje. Vendar svojim mesojedim prijateljem nikoli ne pridigam in nikoli ne napadam nikogar, ki si naroči pečen krompir s slanino in sirom. Sem pa prepričan, da se vsak, ki mu ni vseeno, kaj je in kako to vpliva na njegovo telo, pogosteje odloča za rastlinsko hrano - in za zdravje.
Ljudje nismo ustvarjeni za to, da bi vse dneve presedeli. Prav tako nismo narejeni za ponavljajoče drobne gibe, ki so tako pogosto potrebni pri današnjih specializiranih opravilih. Naša telesa si želijo velikih in raznolikih gibov, ki izvirajo iz jedra telesa.
V resnici je prav vseeno, kaj si ljudje mislijo o tebi. Bistveno je, da si pošten do sebe.
Notranji mir in užitek nam prinaša predvsem POT do uspeha in nagrade - ne pa nagrada sama.
Prepričan sem, da cela vrsta ljudi teče ultramaratone iz enakega razloga, kot nekateri jemljejo psihadelične droge. Tekaška proga je prostor, kjer v trenutku zbledijo težave, ki so se zdele nepremagljive, da se povsem jasno pokažeta lepota in brezčasnost univerzuma in vsakega posameznega trenutka.
Teči je treba iz natančno tistega razloga, zaradi katerega smo tekli v otroštvu - za zabavo. Odvrsite torej svojo tekaško uro. Tecite v jeansu. Tecite s svojim psom. Tecite z nekom, ki je mlajši ali starejši od vas, in tek (ter ves svet) boste videli čisto drugače. Vem, ker sem to počel.
Imeli smo svoje poti, svež zrak, nekaj vode in hrane in naša čvrsta telesa, in to je bilo vse, kar smo potrebovali, pravzaprav vse, kar človek sploh kdaj potrebuje.
Sem in tja smo vsi poraženci. Ne dobimo tistega, kar bi si želeli. Prijatelji in naši najdražji odidejo. Sprejmemo odločitev, ki jo obžalujemo. Poskušamo najboljše in naredimo najslabše. Vendar pa ni poraz tisto, kar človeka označi. Označuje nas, kako izgubljamo. In tisto, kar naredimo potem.
Raziskovalci domnevajo, da glasba blokira bolečino, preprosto tako, da se možgani osredotočajo na nekaj drugega - na melodijo. V neki raziskavi so prišli do ugotovitve, da ima glasba podobno močne učinke kot zelo močne protibolečinske tablete.
Vse je zelo preprosto, kot trava. Ampak skoraj sveto. Budistični romarji pričakujejo razsvetljenje, ko sekajo drva in nosijo vodo. Tudi to je nadvse preprosto, toda če se svojega opravila lotiš osredotočeno in skrbno, skromno in z vso pozornostjo do slehernega trenutka, te vsaka aktivnost lahko pripelje do transcendence. Osvetli ti pot, ki te pripelje v nekaj večjega od samega sebe.
Lahko se spremenimo. Ne čez noč, pač pa čez več noči. Življenje ni dirka. Niti ni ultramaraton, nikakor, čeprav je včasih tako videti. Ni ciljne črte. Vsi hitimo proti cilju, pomembno je, ali smo ga dosegli, ni pa to najpomembnejše. Najpomembnejše je, KAKO smo ga dosegli. Odločilen je vsak korak, odločilen je korak, ki ga naredimo ta trenutek.
Vsak hodi po svoji poti. Meni sta na moji pomagala dobra hrana in sproščen tek.
Iz knjige Jej in teci, avtor Scott Jurek
