Vprašanje, ki piše knjige; vprašanje, ki poganja verstva; vprašanje, ki bega filozofe; in vprašanje, ki nas kaj hitro povleče na rob norosti, ko se ujamemo v njegov primež brezkončnega iskanja.
Najprej sem ga iskala v uporništvu. V povsem zdravem najstniškem oteževanju življenja staršem. Če mi iz oči nevednega otroka, ki se nevednosti v vsej svoji iluziji najstniškega vseznalstva ne more zavedati, življenje mojih staršev ni imelo smisla, potem bom smisel našla v nasprotju tega. Ko so rekli levo, sem šla desno; ko so rekli stoj, sem se zaletavo pognala dalje; ko niso rekli nič, sem bila glasna; ko so bili glasni oni, sem trmasto molčala. Bilo je vsega dovolj – od prepirov do objemov, od joka do smeha, od spotikanj ob lastne noge, do uspehov lastnih zaslug … a o smislu življenja ne duha ne sluha.
In iskala sem dalje.
Morda je misel življenja v bogastvu. Če tako kažejo filmi, govorijo mediji, se za to do nepredstavljivih meja grebejo ljudi – potem že mora biti smisel v tem. V lepih oblekah, hitrih avtomobilih, bleščečih hotelih in vzvišenih pogledih finančno neomejenih ljudi, ki lahko na tem fizičnem svetu poizkusijo karkoli želijo, doživijo karkoli želijo, izgledajo kakorkoli želijo, posedujejo po čemerkoli oči hrepenijo. Evri so se vrteli, hoteli lesketali, avtomobili drveli, letala pa mi dajala občutek neomejenosti in vsezmožnosti. Od glamurja Hollywooda in blišča Vegasa, do razvajanja Maldivov in podobnih biserov sveta … ni bilo na tej poti o smislu življenja ne duha ne sluha.
In iskala sem dalje.
Če ni na Zahodu in v vsem, kar Zahod simbolizira, mora zagotovo biti na Vzhodu, o čemer so mi pričali mnogi samooklicani guruji duhovnosti. In v duhovnost sem se zatekla. V komercializirano verzijo duhovnosti, ne da bi to takrat vedela. Nisem le tipala z enim prstkom, ampak brezglavo vrgla v to vsako celico svojega telesa in manj duha, vsak nevron v možganih in manj delčke srca. Od dolgih meditacij z otečenimi nogami kot posledico nevajenosti tovrstnega sedenja med menihi Burme, do energijskih čiščenj čaker, avre, bio polja, zapisov, lovljenja prane in še mnogo ostalega. Od regresij do hipnoz, od meditiranja do medijstva, od reconnectiona do barsov, od akašinih zapisov do ne-vem-kakšnih-še-vse-mogočih načinov stika psevdohudovnosti … a pravega odgovora o smislu življenja še vedno nisem našla. Bili so odgovori, mnogo njih, ob čemer se je za bolj pravega štel tisti, ki je prišel iz ust besedno in vplivno močnejšega, a moje srce še ni zaigralo v vednosti res pravega …
V popolni predanosti večinsko komercialne duhovnosti in nenehnih vprašanj brez trdnih odgovorov o znakih življenja in pomenih vsakega najmanjšega kamenčka na moji poti, so mi mimo uhajali neopaženi vsakič unikatni sončni zahodi, mistične zvezdice na nebu, čarobno zelenenje dreves, božajoče petje ptic, božanski dotiki narave in topli objemi prijateljev … A o res pravem odgovoru smisla življenja še vedno ne duha ne sluha …
In nehala sem iskati.
Ko sem nehala posesivno iskati, sem morda našla še najboljši odgovor.
Kaj pa, če je vse skupaj dosti bolj preprosto? Malo zapleši, malo zapoj, malo se nasmej in se preprosto le potrudi, da si vsak trenutek dneva narediš čim lepši ter ob tem pomisli še na druge. In jutri spet. Pojutrišnjem spet. In vse dni nadalje tako …
Ne vem, če je to smisel življenja. Vem pa, da tako življenje zagotovo ne more biti nesmiselno.
...
A ljudje smo pač taki – zakaj bi sprejeli preprostost, če lahko zakompliciramo … 🙂
Brezplačna E-knjiga: NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?
