.
Povzeto iz knjige Kaj si drugi mislijo o tebi, ni tvoj problem; avtorja: Ičiro Kišimi in Fumitake Koga
(Mnogo ljubši mi je angleški naslov: The Courage to be Disliked)
Sigmund Freud, Carl Jung in Alfred Adler so trije velikani sveta psihologije. Knjiga predstavlja bistvo Adlerjevih filozofskih idej ter naukov, podanih v obliki pripovednega dialoga med filozofom in mladeničem. Ponuja preproste in neposredne odgovore na večno filozosko vprašanje: Kako smo lahko srečni?
Svet je osupljivo preprost in življenje samo po sebi prav tako.
Nihče izmed nas ne živi v objektivnem svetu. Svet vsakogar izmed nas je popolnoma subjektiven, saj smo mi sami tisti, ki mu pripisujemo pomen.
Zdaj se vam svet zdi zapleten in skrivnosten, toda če se premenite, se vam bo zdel preprostejši. Vprašanje ni, kakšen je svet, ampak kakšni ste vi.
V adlerjanski psihologiji ne razmišljamo o razlogih v preteklosti, temveč bolj o ciljih v sedanjosti.
Nobena izkušnja ni sama po sebi razlog za uspeh ali poraz. Ne trpimo zaradi šoka ob naših izkušnjah - tako imenovane travme -, temveč iz njih naredimo, kar koli služi našim namenom. Nismo določeni s svojimi izkušnjami, vendar je pomen, ki jim ga pripisujemo, samodoločujoč.
Pri tem ne pravi, da izkušnje grozljivih katastrof in zlorab v otroštvu in drugi podobni dogodki nimajo nobenega vpliva na oblikovanje naše osebnosti; njihov vpliv je vsekakor močan. Pomembno pa je to, da omenjeni vplivi sami po sebi ničesar zares ne določajo. Svoja življenja določamo v povezavi s pomenom, ki ga dajemo izkušnjam v preteklosti. Vaše življenje ni nekaj, kar vam nekdo da, temveč nekaj, kar si sami izberete, in vi ste tisti, ki odloča, kako boste živeli.
Adlerjanska psihologija je oblika misli - filozofija -, ki je diametralno nasprotna nihilizmu. Čustva nas NE nadzorujejo. V luči navedenega pa adlerjanska psihlogija ne trdi le tega, da nas ljudi ne nadzorujejo čustva, temveč pravi tudi, da nismo pod nadzorom preteklosti.
Ne glede na to, kaj se je morda zgodilo v preteklosti, je pomen, ki ga temu dogodku pripišemo, tisti, ki bo določil, kakšna bo naša sedanjost.
Vprašanje torej ni: Kaj se je zgodilo?, temveč: Kaj smo s tem storili?
Če bi preteklost določala vse in je ne bi mogli spremeniti, potem se mi, ki živimo danes, v svojih življenjih ne bi bili zmožni učinkovito premakniti naprej. Kaj bi bila posledica tega? Predali bi se nihilizmu in pesimizmu, ki izgubljata upanje v svet in obupujeta nad življenjem.
Življenjski slog kaže, kam se v našem življenju nagibajo naše misli in dejanja.
Seveda nihče ne more izbrati svojega lastnega rojstva. Biti rojen v tej državi, v tem obdobju in tem staršem, to so stvari, ki jih niste izbrali. In prav vsaka izmed njih ima močan vpliv. Verjetno se boste soočali z razočaranjem in začeli na druge ljudi gledali v občutkom "ko bi se vsaj rodil v njihovih okoliščinah". Ampak ne morete dopustiti, da se tu konča. Težava ni v preteklosti, ampak tukaj, v sedanjosti. Zdaj ste se seznanili z življenjskim slogom. Kaj boste z njim storili od tukaj naprej, je vaša odgovornost. ne glede na to, ali boste še naprej izbirali življenjski slog, ki ste ga živeli doslej, ali pa boste izbrali povsem novega, v vsakem primeru je vse odvisno od vas.
Ljudje se lahko spremenimo kadar koli, ne glede na okolje, v katerem živimo. Nezmožni ste se spremeniti, ker izbirate, da tega ne boste storili.
Ljudje se radi pritožujemo, vendar je nazadnje lažje in varneje ostati takšni, kot smo.
Adlerjanska psihologija je psihologija poguma. Za svojo nesrečo ne morete kriviti preteklosti ali svojega okolja. In ne gre za to, da vam primanjkuje sposobnosti. Samo poguma vam manjka. Lahko bi rekli, da vam manjka poguma za srečo.
Nemogoče je, da vas odnosi z ljudmi ne bi prizadeli. Ko vstopamo v medčloveške odnose, se je nemogoče izogniti temu, da smo bolj ali manj prizadeti, in tudi mi pri tem prizadanemo druge. Adler pravi: "Vse, kar moramo storiti, da se znebimo vseh težav, je to, da v vesolju zaživimo čisto sami." Ampak tega seveda ne moremo storiti.
Vse težave izhajajo iz medčloveških odnosov. To je koncept, ki sega prav do korenin adlerjanske psihologije.
Občutki manjvrednosti, za katerimi trpimo, so bolj subjektivne interpretacije kot pa objektivna dejstva.
Subjektivnost ima eno dobro plat: dovoli vam, da izberete sami. Objektivnih dejstev ne moremo spreminjati, medtem ko lahko subjektivne interpretacije prilagajamo, kolikor nas je volja.
Vsi ljudje v ta svet vstopimo kot nebogljena bitja. In v vsakem izmed nas je univerzalna želja, da bi ubežali temu nebogljenemu stanju. Adler je to imenoval "težnja po večji vrednosti".
Vsakdo si želi postati boljši, torej teži k večji vrednosti. Povzdigne različne ideale in cilje ter se pomika proti njim. Vendar ko človek ne more doseči svojih idealov, v sebi začne gojiti občutek, da je nekaj manj.
Človek se poskuša znebiti svojega občutka manjvrednosti tako, da se pomika naprej. Nikoli ni zadovoljen s svojo trenutno situacijo in si nenehno želi napredovati, pa čeprav po korakih. Želi si biti srečnejši. S tovrstnim občutkom manjvrednosti ni nič narobe.
Že poznate knjigo AKROBATI? >>
Večvrednostni kompleks: Oseba trpi za močnimi občutki manjvrednosti in povrhu vsega nima poguma, da bi to kompenzirala z zdravimi načini delovanja, kot je prizadevanje za napredek in rast. Ob tem tudi ne more sprejeti manjvrednostnega kompleksa, ni zmožna sprejeti "nesposobnega sebe". Na tej točki se oseba domisli drugega način kompenziranja in poišče lažjo pot iz tega stanja. Začne se pretvarjati, da je vredna več, in se vdaja umetno ustvarjenemu občutku večvrednosti. Naprimer: Nekdo ustvari predstavo o tem, da se dobro razume z vplivno osebo (široko gledano je to lahko kdor koli, od vodje razreda do slavne osebnosti), in s tem da ljudem vedeti, da je nekaj posebnega. Ravnanja, kot je napačno predstavljanje svojih delovnih izkušenj in pretirana zvestoba določenim znamkam oblačil, so oblike podeljevanja avtoritete in zelo pogosto vsebujejo tudi vidike kompleksa večvrednosti.
Tisti, ki gredo tako daleč, da se glasno bahajo s svojimi dosežki, pravzaprav nimajo nobenega zaupanja vase. Kot Adler jasno nakaže, tisti, ki se hvali, to lahko počne samo iz občutka manjvrednsoti.
Če nekdo zares zaupa zase, ne čuti potrebe po bahanju. Baha se, ker je njegov občutek manjvrednosti močan. Zaradi tega čuti vse večjo potrebo po postavljanju s svojo superiornostjo.
Mnogi poskušajo "biti posebni" s privzemanjem takega stališča, kadar so bolni ali poškodovani ali trpijo duševne muke zaradi zlomljenega srca. Svojo nesrečo obrnejo sebi v prid in poskušajo z njo nadzirati druge.
Dokler se nekdo še okorišča z lastno nesrečo z namenom, da bi "bil poseben", bo to nesrečo vedno potreboval.
Življenje ni tekma. Dovolj je, da se premikamo naprej, ne da bi pri tem tekmovali s komer koli. In seveda pri tem ni nobene potrebe po primerjanju z drugimi.
Zdrav občutek manjvrednosti ni nekaj, kar bi izviralo iz primerjanja z drugimi, ampak izvira iz primerjanja s svojim idealnim jazom.
Vrednost najdemo v tem, da poskušamo preseči tisto, kar smo zdaj.
Če je jedro medčloveških odnosov neke osebe tekmovalnost, potem ta oseba ne bo mogla ubežati težavam v medčloveških odnosih in prav tako ne nesreči. Ker na koncu tekmovanja imamo vedno le zmagovalca in poraženca. Manjvrednostni in večvrednostni kompleks sta podaljška tovrstnega razmišljanja. Še preden se zaveste, začenjate ob takem razmišljanju v vsaki osebi, v vsakomur na svetu videti svojega sovražnika.
Razlog, zaradi katerega toliko ljudi ne občuti sreče, ko gradijo svoj uspeh v očeh družbe, je ta, da je njihovo življenje tekmovanje. Kajti zanje je svet nevaren kraj, kjer kar mrgoli sovražnikov.
Ko si dovolite izstopiti iz okvirov tekmovanja, potreba po tem, da bi nekoga premagali, izgine. Prav tako se osvobodite strahu, ki vas vodi v razmišljanje: Mogoče bom izgubil.
Ko boste zares občutili, da so ljudje vaši zavezniki, se bo vaš pogled na svet opazno spremenil.
Ko ste izzvani na dvoboj in čutite, da gre za igro moči, se čim prej umaknite iz konflikta. Ne odgovarjajte na akcijo z reakcijo. To je vse, kar lahko naredite.
Verjemite v moč jezika in v jezik logike.
Priznati napake, na glas izraziti obžalovanje in sestopiti z vrtiljaka iger moči - nič od tega ni enako porazu.
Ko smo obsedeni z zmago oziroma porazom, izgubimo zmožnost pravilnih odločitev.
Samo takrat, ko nehamo gledati skozi prizmo tekmovanja, zmag in porazov, lahko začnemo izboljševati in spreminjati sami sebe.
V adlerjanski psihologiji ima človeško vedenje jasno zastavljen cilj: biti samostojni in živeti v harmoniji z družbo. Cilja psihologije, ki podpirata takšno vedenje, pa sta zavedanje, da smo sposobni, in zavedanje, da so ljudje naši zavezniki.
Življenjske naloge so: naloge dela, naloge prijateljstva in naloge ljubezni.
Adlerjanska psihologija je psihologija spreminjanja samega sebe, ne psihologija spreminjanja drugih. Namesto da čakamo na to, da se spremenijo drugi, ali na to, da se spremeni sutacija, morate prvi korak najprej narediti sami.
Če se oseba, ki jo ljubimo, zdi srečna, bi se morali iskreno veseliti z njo. To je ljubezen. Odnosi, v katerih se ljudje medsebojno omejujejo, prej ali slej razpadejo.
Ko nekdo razmišlja takole: Kadar koli sem s to osebo, se lahko obnašam zelo svobodno, takrat lahko zares čuti ljubezen. Oseba je pomirjena in se vede precej naravno, ne da bi se počutila manjvredno ali da bi čutila potrebo postavljati se z lastno večvrednostjo. Takšna je prava ljubezen.
V odnosih med ljubimci in poročenimi pari pride do določene točke, ko človeka ujezi čisto vse, kar njegov partner reče ali stori. Ženi na primer ni všeč, kako njen mož je, prezira njegovo umazano pojavo, ko je doma, jo navdaja z gnusom, še celo njegovo smrčanje jo odvrača. In vendar je še nekaj mesecev nazaj nič od tega ni motilo. Tako se počuti, ker je na neki točki sklenila, da želi odnos končati. Zato išče razloge, zaradi katerih bi to lahko storila. Ni se spremenil njen partner, spremenil se je njen cilj. Poglejte, ljudje smo zelo sebična bitja, zmožni najti neskončno število napak in pomanjkljivosti drugih, kadar koli nas piči. Mimo lahko pride človek popolnega značaja, pa bomo še vedno z lahkoto poiskali razlog, zakaj ga ne maram. Prav zaradi tega lahko svet za nas kadar koli postane nevaren kraj in vedno lahko iz vsakogar ustvarimo svojega sovražnika.
Prav nobene potrebe ni po tem, da bi nam drugi dali priznanje. Pravzaprav sploh ne smemo iskati priznanja. Priznanje od drugih je zagotovo nekaj, česar se lahko veselite. Bilo pa bi narobe, če bi rekli, da je takšno priznanje za vas nujno potrebno. Ko iščemo priznanje drugih in se obremenjujemo samo s tem, kako nas sodijo drugi, na koncu živimo njihova žviljenja.
Na splošno vse težave medčloveških odnosov izvirajo iz vmešavanja v naloge drugih ljudi ali iz vmešavanja drugih ljudi v naše naloge. Njihovo dosledno ločevanje je dovolj, da se naši medčloveški odnosi močno spremenijo.
Povsem preprosto je določiti, za čigavo nalogo gre. Pomagajte si z vprašanjem: Kdo bo nazadnje užival v končnem rezultatu odločitve, ki jo hočemo sprejeti?
Obstaja rek, ki pravi: Konja lahko odpeljemo k vodi, ne moremo pa ga prisiliti, da pije.
Dejanje vere v ljudi prav tako vključujemo med naloge, ki jih moramo ločevati. Verjamete v svojega partnerja, to je vaša naloga. Ampak to, kako oseba ravna glede na vaša pričakovanja in zaupanje, pa je njena naloga.
Če torej živite življenje skrbi in trpljenja - kar izhaja iz medčloveških odnosov - se najprej naučite, kje je meja, torej od kod naprej zadeva ni več vaša naloga. Potem pa zavrzite vse naloge, ki niso vaše. To je prvi korak k zmanjševanju tovora in poenostavljanju življenja.
Usoda ni nekaj, kar nam porodi legenda, usoda je tisto, kar razrešimo samo s svojim lastnim mečem.
Po potrebi bi morali biti pripravljeni ponuditi roko v pomoč, pa vendar ne posegati na območje durge osebe. Pomembno je, da pri tem ohranimo zmerno razdaljo.
Če živimo tako, da vedno poskušamo zadovoljiti pričakovanja drugih in svoje lastno življenje polagamo v njihove roke, potem lažemo sami sebi, laži pa se neizogibno širijo tudi na ljudi, ki nas obdajajo.
Odrasel človek, ki je izbral način življenja brez svobode, bo kritiziral mladega človeka, ki živi svobodno tukaj in zdaj, češ da se vede hedonistično; seveda je to življenjska laž, ki pride na plano zato, da odrasli lažje sprejme svojo lastno nesvobodno življenje. Odrasel človek, ki je sam izbral resnično svobodo, ne bo dajal takih komentarjev in bo namesto tega proslavljal svojo voljo do svobode.
Ne glede na ves trud, pa obstajajo ljudje, ki me ne marajo, prav tako obstajajo ljudje, ki ne marajo vas. To je dejstvo.
Svoboda je biti nepriljubljen pri drugih ljudeh. To pomeni, da vas vsaj nekdo ne mara. Gre za dokaz, da uveljavljate svojo svobodo in da ste izbrali svobodno življenje, hkrati pa tudi znamenje, da se ravnate po svojih lastnih načelih.
Zagotovo je pretresljivo, ko vas ljudje ne marajo. Če bi bilo mogoče, bi z veseljem živeli tako, da bi nas imeli vsi radi. Ljudje hočemo zadovoljiti svojo željo po priznanju. Ampak delovati tako, da bi nas imeli vsi radi, je izjemno nesvoboden način življenja, ki ga je hkrati tudi nemogoče doseči. Če si želite živeti svobodno, morate za to plačati. Cena svobode v medčloveških odnosih pa je ta, da včasih drugim ljudem tudi nismo všeč. Torej - naj vas ne bo strah biti nepriljubljeni.
Ni nam treba biti vase zaverovani niti uporni. Samo loečvati moramo naloge. Že mogoče, da obstaja oseba, ki o vas nima drobrega mnenja, ampak to ni vaša naloga.
Treba je pogumno stopati po svoji poti, brez strahu, da bi postali nepriljubljeni.
Pogum za srečo vključuje tudi pogum za nepriljubljenost. Ko si pridobite ta pogum, se vaši medčloveški odnosi nenadoma spremenijo v nekaj lahkotnega.
Cilj medčloveških odnosov je: občutek skupnosti. Ta občutek, da so ljudje naši zavezniki, in z njim zavedanje obstoja našega lastnega pribežališča, se imenuje občutek skupnosti.
Medčloveški odnosi so vir nesreče. In prav tako lahko rečemo tudi obratno - medčloveški odnosi so vir sreče.
Občutek skupnosti je najpomembnejši dejavnik, ki ga morajo medosebni odnosi izpolnjevati, da jih lahko označujemo za srečne.
Ljudje, ki so obsedeni z željo po priznanju, bodo dajali vtis, da se obremenjujejo z drugimi, čeprav se v resnici obremenjujejo zgolj sami s seboj. Premalo jih skrbi za druge, nenehno se ukvarjajo zgolj s svojim lastnim jazom. Preprosto povedano - ekocentrični so.
Občutek, da "je v redu, če smo tukaj", in občutek, da nekam pripadamo - to so osnovne človeške želje.
Ljudje, ki verjamejo, da so središče sveta, vedno prej ali slej izgubijo svoje zaveznike.
Adlerjanska psihologija občutek pripadnosti opisuje kot nekaj, kar lahko pridobimo samo z aktivno in prostovoljno predanostjo skupnosti, in ne zgolj s svojo prisotnostjo. Ne smemo razmišljati o tem, kaj nam bo določena oseba dala, temveč raje razmišljajmo o tem, kaj mi lahko damo njej. To pomeni predanost skupnosti. Občutek pripadnosti je nekaj, kar pridobimo s svojim lastnim trudom, in ne nekaj, s čimer smo obdarjeni ob rojstvu.
Ne smemo niti hvaliti niti grajati. Takšno je stališče adlerjanske psihologije. Ko ena oseba pohvali drugo, je njen cilj pri tem manipulirati z nekom, ki ima manj sposobnosti kot ona sama. To ni dejanje hvaležnosti niti spoštovanja. Najpomembnejše je, da drugih ne obsojate. Uporabljajmo besede iskrene hvaležnosti, spoštovanja in veselja.
Kako čutiti lastno vrednost? Takrat, ko čutimo, da smo koristni družbi. To pomeni, da lahko aktivno prispevamo k družbi, oziroma drugim ljudem, ter da se počutimo za nekoga koristni.
Osredotočimo se na tisto, kar lahko spremenimo, namesto na tisto, česar ne moremo. Temu pravimo sprejemanje sebe.
Če se bojite zares verjeti v druge, vam na dolgi rok ne bo uspelo zgraditi nobenega globokega odnosa. Pomembno je imeti vero v ljudi.
Najprej sprejmemo svoj nezamenljivi jaz, natanko takšnega, kakršen je. To je sprejemanje sebe. Potem brezpogojno zaupajmo v druge ljudi. To je vera v druge.
Rezultat vere v druge se povezuje s tem, da v ljudeh vidite svoje zaveznike. To se povezuje s tem, da najdemo varno zavetje v druži, ki ji pripadamo. Torej si lahko pridobimo občutek pripadnosti, ki pravi, da "je v redu, če smo tukaj".
Obstajajo ljudje, ki imajo toliko denarja, da ga nikoli ne bi mogli v celoti porabiti. In mnogi med njimi so nenehno zaposleni s svojim delom. Zakaj delajo? Ali jih vodi brezmejni pohlep? Ne. Delajo, da lahko prispevajo durgim in hkrati potrjujejo svoj občutek pripadnosti, svoj občutek, da "je v redu, če so tukaj".
Bodiva si na jasnem, ni vsaka oseba na tem sveteu dobra in polna vrlin. Vsakdo se v medčloveških odnosih sooči z brezštevilnimi neprijetnimi izkušnjami. Vendar obstaja nekaj, pri čemer na tej točki ne smemo narediti napake: dejstvo, da je v vsakem primeru posebej problem zgolj v tisti določeni osebi, ki nas je napadla, in zagotovo iz tega ne moremo izpeljati, da so vsi ljudje slabi.
Če obstaja deset ljudi, vas bo eden izmed njih kritiziral, ne glede na to, kaj storite. Ta oseba vas ne bo marala in vi ne boste marali nje. Potem bosta tukaj še dve drugi osebi, ki bosta sprejeli vse na vas in ki ju boste tudi vi popolnoma sprejemali; z njima boste postali bližnji prijatelj. Ostalih sedem ljudi ne bo spadalo v nobeno izmed navedenih dveh tipov. Torej, se boste osredotočili na tisto eno osebo, ki vas ne mara? Boste več pozornosti posvetili tistima dvema, ki vas imata rada? Ali se boste raje ukvarjali z množico, z ostalimi sedmimi? Oseba s pomanjkanjem življenjske harmonije bo videla samo tisto eno osebo, ki je ne mara, in bo ves svet sodila po njej.
Sreča je občutek prispevanja. To je definicija sreče.
Če zares čutimo občutek prispevanja, ne bomo imeli več nobene potrebe, da od drugih dobimo priznanje. Kajti tako bomo že imeli resnično zavedanje o tem, da smo nekomu koristni, ne da bi se morali na vse pretege truditi, da bi nas drugi priznali. Oseba, ki je obsedena z željo po priznanju, še nima nobenega občutka skupnosti, prav tako pa tudi še ni usvojila sprejemanja sebe, vere v druge ali prispevanja k drugim.
Življenje na splošno nima smisla. Smisel, ki ga vendarle ima, ne glede na to, kakršen ta je, pa mora življenju pripisati posameznik sam.
Če se spremenim, se bo svet spremenil.
Povzeto iz knjige Kaj si drugi mislijo o tebi, ni tvoj problem; avtorja: Ičiro Kišimi in Fumitake Koga
