V življenju sem spoznala že mnogo psevdo-brihtnežev.
Psevdo-brihtnež ve vse. Prebral je stotine knjig o duhovnosti in zna razložiti vsa delovanja energij, duš in razloge za vsak korak usode. A ko se mu zruši svet, obstoji na mestu, zmeden in nebogljen.
Psevdo-brihtnež se udeležuje intelektualnih debat okroglih miz o enakopravnosti žensk v arabskem svetu, njihovih zaničevanjih in podrejanjih. Vendar ni še nikoli dejansko govoril s temi ženskami, kaj one mislijo.
Psevdo-brihtnež pozna vso teorijo kako rešiti svet, v nje potankosti, da še mravlja dobi svoja navodila za vsako nogico posebej kam in kako jo premakniti. A svojega sveta ne zna postaviti v red.
Psevdo-brihtnež je naštudiral astronomijo, postavitve planetov in našteje vsa ozvezdja. A se izgubi sredi puščave ob jasnem nebu, na katerem zvezde kar kričijo svoje znake, da bi mu kazale pot.
Psevdo-brihtnež pozna vse pravice ljudi, vse datume podpisov mirovnih sporazumov in dekleracij neodvisnosti - a pade na testu hipnih odločitev pomoči sočloveku, ko v rokah drži knjigo o etičnosti, s čimer zamoti svoj pogled in pozornost, da niti ne vidi sočloveka v stiski.
Psevdo-brihtnež zna vse, prebere vse, naštudira vse. A če mu odvzameš elektriko, računalnik in telefon, pa trgovine, ne bo znal preživeti v okolju naravnega obilja.
In en tak psevdo-brihtnež sem jaz. Več ko potujem, bolj ponižno sklanjam glavo pred primitivnimi ljudstvi.
Naučeni smo, da smo eni najbolj izobraženih in naprednih narodov na svetu. Saj verjetno smo res. Vsaj po kriterijih, ki jih je določil točno ta isti napreden in razgleden narod. Ljudje kopičimo znanja, ki so uporabna le v razvitem svetu tehnike, elektronike, preobilja informacij. A izgubljamo tista prvinska znanja, ki nam bodo prišla prav, če, bog ne daj, vse to enkrat ugasne.
V svetu sem se znašla v odmaknjenih vasicah, kjer še ne poznajo elektrike. Otroci, še pogumni v izražanju svoje radovednosti, so se dotikali mojih kavbojk, punce mojih naličenih trepalnic. Prvič videli to čudo sveta. Telefona niti nisem pokazala, ker je bil že fotoaparat senzacija leta za vso vas. Ljudje, ki ne znajo nič od naprednega sveta, bi grdo rekli plehki pogledi psevdo-brihtnežev.
A jaz, vsa polna znanja in informacij, ena teh psevdo-brihtnežev, jim nisem bila prav nič v pomoč. Neuporabna. Neučinkovita. Zmedeno so se spogledovali, ko sem se ponujala, da jim kaj pomagam. Kaj neki bi lahko pomagala, če v resnici – ne znam nič. Ne znam splesti košar, ki jih potrebujejo za prenos živeža. Ne znam delati njihovega ličila in krem. Ne znam zakuriti ognja brez vžigalic. Ne znam postaviti kolibe. Ne znam sešiti oblek. Ne znam … Ne znam nič, kar je zares uporabnega za življenje, če te nekdo postavi sredi narave. Narave obilja.
Še bolj genialna so mi ljudstva v puščavi. V puščavi, kjer ni nič – oni znajo preživeti. Iz tistega malo znajo narediti obleke, dobiti in skuhati hrano, postaviti si kolibe, ženske se celo lepotičiti. Iz posušenih buč napravijo posode. Iz mešanja mleka nekakšno maslo in iz njega kremo za obraz. Iz rož barvo za oblačila. Iz nekaj žit vsemogoče jedi. Iz živalskih iztrebkov zakurijo ogenj. Iz pravih kamnin odlična kurišča. Iz rastlin dobijo vrvi, iz vej sestavijo kolibe. Znajo loviti, znajo se pozdraviti, znajo sobivati.
Bolj ko opazujem primitivna ljudstva, bolj se sprašujem – kdo resnično akumulira bolj uporabna življenjska znanja? Kdo je primitiven in kdo razgledan? Katero znanje res šteje? In kdo določa "prave" odgovore na to?
Foto: Matjaž Intihar, e-fotografija.si
Pri Himbah (ljudstvo v Namibiji) velja, da dajo izmed vseh otrok šolati le tiste, ki so najmanj sposobni. Torej je za njih šolanje bolj kazen kot privilegij. Za bolj pomembna znanja se šteje vse drugo kot nabiranje informacij iz učbenikov, čemur mi dajemo tako briljantno visoko vrednost.
Iz leta v leto to manj potrebujem, a hkrati se tega več poslužujem – da se z mamo na vrtu učim vrtnarjenja, z očetom v delavnici učim uporabnih veščin. Babico gledam ob šivanju oblek in kleklanju prtičkov, dedka poslušam v njegovih življenjskih modrostih.
V naravno tako bogatem okolju kot je Slovenija, je skoraj greh, da ne bi znali sami pridelovati hrane, prepoznavati zdravilnih zelišč, sušiti čaje in začimbe, sestaviti kakšno košaro ali sešiti obleko. Zakaj? Zakaj pa ne … Ne vem če mi bodo ta znanja kdaj prav prišla, a nekaj je zagotovo – škoditi mi ne morejo.
Še vedno ostajam razvajeni psevdo-brihtnež, ki bere knjige in nabira znanja, a ob tem vedno bolj cenim in spoštujem ljudi, ki znajo praktična opravila. Praktična za življenje. Četudi ostajajo nepismeni, četudi niso nikoli prebrali nobene knjige. Imajo pa druge kvalitete in znanja, ki so vredne spoštovanja. Zagotovo tudi občudovanja.
Iz knjige ZATE - Velike resnice malih doživetij >>
Se strinjam! V prezivetvenem boju nase razvite “dzungle”, vcasih pozabimo na to. Mene pa se vedno vlece vrtickanje, nabiranje zelisc, sivanje in ko preberem taksen clanek, se z veseljem spomnim na to, da je odlicno da ne zapustim tega dela sebe, ki me povrh še veseli.
Simpatično razmišljanje, vendar, kaj pa bi nam koristala znanja plemen v puščavi, saj vendar živimov drugačnem svetu in nam ni treba vedeti, katere žuželke so užitne…. Strinjam se, da pa tudi nam koristijo vedenja o hrani, njeni pridelavi učinkih ….pa spet – od kod jih pa naj dobimo, če ne iz knjig ?
Hvala za prispevek …tudi jaz to spoznavam .
Upam ,da si srečno prišla v dolino z Dobrče.
lp,
Cirila
Joj … pa res. Vse to drži.
Odlično. Zelo resnično. In zelo lepo povedano. Mislim, da je prav, da prepletamo oboje, za zdravje telesa, uma in duha…da se lahko osvobajamo in napredujemo, ja, narava je prečudovita in nenadomestljiva…
Ja to je to. Saj se še spomniš starega meniha iz Burme kako veliko znanje ti je predal o sončnih očalih.
Hvala da si.
Petra, odličen prispevek oziroma vpogled v samega sebe in vse nas.Govorimo o izobrazbi znanju itd. Napaka. Imamo samo obilico znanja , ki
pa jo redki lahko oziroma znajo uporabiti v praksi. Informacije so eno, če to pretočimo v prakso, delo potem postane znanje lp Boris
Upam, da se kdaj vrnemo nazaj in da bo “staro življenje”, ko je bila vsaka druga hiša kmetija nekoč spet cenjeno in bo samooskrba samoumevna, vsakemu.
Super zapisano, se veselim branja celotne knjige
Petra, super razmisljanje. Isto sem se pocutila sama pred desetimi leti v Indoneziji na enem od otockov, kjer so bili takrat belci se redkost. Kot bi zavrtela cas za nekaj stoletij nazaj, sem razmisljala, ko sem stopila v dzunglo. Vendar me je ugotovitev, da so ti ljudje, ki nimajo nicesar, kar ponuja nas “bogati” svet, bistveno bogatejsi in srecnejsi od nas, mocno zabila v zemljo. Imajo cudovito naravo, rodovitno zemljo, zdravo hrano in ciste potoke, v katerih se kopajo. Spijo v kolibah, brez elektrike, na deskah, brez razkosnih his. Kaj pa mi?? Revni v dusi, pametni, mislec, da vse vemo in znamo, istocasno odmaknjeni od narave, unicujoc se tisto, kar je ostalo. Kdo bi pletel kosaro tri dni, ce lahko kupi plasticno v eni od bliznjih trgovin v dveh minutah? Ne zavedamo se, cesa vse smo oropani danes.
Petra, tisi eden tistih sonckov, ki nas vsake toliko casa spomnis, kdo smo in kaj zamujamo.
Hvala ti. Vse dobro, Irena
Se strinjam z večino, ampak pri enakopravnosti žensk v arabskem svetu si me pa tokrat izgubila.
Bi še pa tudi to dodala, tudi jaz občudujem ljudi, ki znajo v praksi nekaj ustvarit, ampak ni se potrebno “poniževat” če kaj ne znaš, ker če je volja in želja ali pa nuja se vsak lahko vse (ali vsaj večino) nauči.
Sama sem pri 21 ostala brez staršev in te potem življenje marsikaj nauči, ker se pač moreš… danes nam v zahodnem svetu pač marsikaj več ni treba, ampak če bi bla nuja bi tud mi znali postat inovativni.
Lp,
Vesna
Oj Petra, hvala za vse te lepe misli. Se globoko strinjam z vsem, kar si napisala. Strinjam se tudi z mislimi vseh, ki so napisali komentar. Lansko leto sem ti poslala mail, pa na tvoj odovor nisem odgovorila, ker nisem bila več v Kranju, kjer imam ta višek tehnologije. Celo poletje prebijem v Beli Krajini, ki ni daleč od tebe. Tam nimam elektrike, niti tekoče vode in se moram znajti na ta “primitiven” način, ki ga opisuješ. Čez zimo se iz knjig in tudi iz prispevkov, ki jih najdem na YT veliko naučim, poleti pa te stvari z veseljem prakticiram. Kakšna stvar se ob prvem poizkusu sfiži, pa vztrajam, dokler izdelek ni tak, kot ga hočem imeti. Letos bo zanimivo in se mi lahko kdaj, če boš imela čas, pridružiš. Letos je v načrtu letna kuhinja s pečjo za peko kruha in vsaj ena zemljanka. Ker sem se pa končno naučila, da se vedno uštejem v času, ki ga potrebujem za izvedbo posameznega projekta, je možno, da se ne bo zgodilo vse, kar imam v planu. Delam sama, pa je težko uskladiti zidarska, vrtnarska in gospodinjska dela :D. Najdeš me v Suhorju pri Metliki takoj za vaško trgovino, ki je na desni strani ceste pred smerokazom za Dragomljo vas. Prilagam še GSM 031 668 990. Vabljeni ste tudi ostali, samo pokličite prej, da ne bom sredi kakšnega dela, ki ne more čakat.
Pa še kar se tiče žensk na orientu. Niso tako brez vseh pravic kot smo me, je pa njihova kulturna iztočnica drugačna, kot naša, zato je njihov način življenja nam v veliki meri nedojemljiv.
Vsem en lep deževen pozdrav in obilo užitkov. Ewa