Kako nama je polepšala dan!

Vsi imamo boljše in slabše dni. Včasih celo brez razloga. No, en teh, slabših, se je začel danes. Da sem čanževa, rečem temu. Neka slaba volja brez razloga, lenobnost in razdražljivost … A vseeno – urnik je pokazal pot in opravila, ki se me povlekla na delo.

Kot bi se kdo smejal tej moji nejevolji, sem še nerodno zapeljala v avtopralnico (no, vsaj nekaj obrazov sem s tem nasmejala), nakar ugotovila, da te neke čudne pike na avtomobilu sploh ne moremo očistiti (tu bom še potrebovala kakšen nasvet), neuspešno iskala kavarno, ki bi se tako zgodaj odprla, potem zavila v napačno ulico … V centru Celja celo parkirala na črto in nekajkrat popravljala, da sem zadela za dva ogromna avtomobila veliko parkirno mesto (ja, sem ena tistih žensk, ki dejansko zelo dobro vozimo!). No, saj poznate to – dan, ko kar vse nekako narobe gre. Dan, ko si rečem – ah, saj bo minil …

Preden sem se dobila z novinarko za regijski časopis, sem malo posedla na jutranjem soncu, da sem vsaj za silo spravim v red. Če mi že ponudijo tako lepo gesto, da objavijo prispevek o mojem delu, je res zadnje, kar si želim, biti težka in zoprna sogovornica. Malo sem zadihala, se pomirila in se prvič dejansko pristno nasmehnila, ko sem zagledala tako nasmejano in prijetno novinarko. O, to bo luštno, super. Peljala me je v kavarno z božansko kavo (okus pistacije)! Super, dva plusa za ta dan, prežetim z minusi.

Le nekaj minut po začetnem pogovoru je do naju stopilo mlado dekle. Verjetno le malo mlajša od naju. Previdno se nama je približala z besedami: »Se opravičujem, ker motim …« Ja? Imela je tako nežne poteze obraza, z neko posebno lepoto, da sem bila prav neučakana, kaj nama bo povedala.

»Želela sem vama samo reči, da – tako sta lepi! Obe. Že ko sta stopili v prostor sem si rekla –vau, kako sta pa ti dve lepi … Samo to sem želela reči. Lepo se imejta.«

Tako sva bili (pozitivno, seveda) presenečeni, da ne jaz, ne novinarka nisva na to odgovorili nič več kot hvala. Presenečenje nama je vzelo vse besede, tudi glas.
Minilo je nekaj trenutkov, da sva nadaljevali pogovor. Tokrat o njej, tej punci. »To je pa res lepo, še nikoli se mi ni kaj takega zgodilo,« je rekla novinarka. Ja, res lepo, noro lepo!

Najin uradni intervju se je začel prav s tem – kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Tako zelo malo.

Kolikokrat nam je nekaj všeč, nam je lepo, smo hvaležni, občudujemo … a vse te občutke ohranimo v notranji tišini, ne da bi jih dali v svet ali vsaj osebi nasproti nas. Premalokrat glasno povemo pozitivne opazke. Kar težko, a z veseljem si predstavljam tako lep svet, v katerem bi glasno povedali stvari, ki so nam všeč, se nas dotaknejo, nas prijetno ganejo …

Poznate kavarno Sonček v Ivančni Gorici? Priporočam. Na steni imajo razstavljene slike slikarke (žal mi je, da si nisem zapolnila imena), ki je pod sliko pustila svoj kontakt. Že nekajkrat sem šla tja na kavo in občudovala slike. Res lepe. Ne le lepe, čudovite so! Ko sem tako počasi srkala njihovo dobro kavo in se sladkala s presno torto, me je nekaj prešinilo, da sem prijel telefon, vnesla številko, ki je bila pod sliko, in poslala sms. »Sedim v kavarni Sonček in občudujem vaše slike! Čudovite so!« Samo to sem ji želela povedati. Samo povedati, kar resnično mislim.

Zelo hitro mi je odpisala. Kako je bila vesela … 🙂 Jaz pa tudi. Tako njej kot tudi sebi sem polepšala dan. Prepričana sem, da vsakdo začuti prijetne občutke, ko nekoga osreči in mu polepša dan. Zakaj torej ne bi počeli več tega?

Sedaj se dostikrat spomnim, da človeku tudi povem, kar mi je všeč. Tudi neznancem. Velikokrat prav neznancem. Povem, da mi je všeč njegovo razmišljanje, da mi je všeč njegovo pisanje, da mi je polepšal dan s čudovito mislijo, da obožujem njegov produkt, da ga občudujem … Torej le - pohvalim.  Tako enostavno in tako hitro narejeno, a pusti močan pečat in prijetnost – v njem in v meni.

No, komu bi danes povedali, kaj vam je na njem / na njej všeč? Komu bi danes povedali, da nam je všeč njegov produkt, storitev, da vam je morda vzor na nekem področju? Dajte. Jaz bom tudi 🙂

Današnja lepa gesta te punce mi je bila kot angelček ob težkih trenutkih. Začuda se od takrat dalje dan prav lepo odvija. Čudovit je! 🙂 Hvala, draga neznanka!

2019-08-11T21:19:54+00:00

2 komentarja

  1. Aleš 11/08/2019 at 10:07 pop - Reply

    Članek si napisala v petek, 9.8., in se je ta dan to srečanje tudi zgodilo? Ker isti dan sem enemu sošolcu s faksa po pošti za darilo poslal knjigo. Z njim se vidim le redko, vem pa, da je super dečko in sem se mu za to njegovo krasno osebnost želel na nek način zahvalit. It just felt right!
    Morda je bila ta dan kaka zanimiva energija hvaležnosti v zraku in smo jo nekateri uspeli začutiti, se je navzeti in se je izrazila skozi nas? Kdo ve 🙂

  2. Laura 26/08/2019 at 10:01 dop - Reply

    Krasen clanek, dal mi je misliti.

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link