...
Vsebina je vzeta iz knjige Kako premagaš zaskrbljenost in začneš živeti, avtor Dale Carnegie
Naša glavna naloga ni v tem, da naj bi poskušali ugotoviti, kaj nas čaka v megleni oddaljenosti, temveč v tem, da opravimo tisto, kar nam v vsej jasnosti leži neposredno pri roki.
Zdravo razmišljanje ima opraviti z vzroki in učinki in vodi do logičnega, konstruktivnega načrtovanja, nezdravo razmišljanje pogosto vodi do napetosti in živčnih zlomov.
Slehrni med nami lahko opravi svoje enodnevno, še tako težko delo. Vsakdo lahko živi sladko, potrpežljivo, čisto in ljubeče do sončnega zatona. In to je vse, kar življenje tudi pomeni.
Ena največjih tragedij človeške narave je, da se vsi nagibamo k "odlaganju" svojega življenja. Vsi sanjarimo o nekakšnem čudežnem rožnem vrtu onkraj obzorja - namesto da bi uživali v vrtnicah, ki nam danes cvetijo pred domačim oknom.
Kako čudna je naša mala procesija življenja. Otrok pravi: "Ko bom velik fant." Velik fant se postavlja z besedami: "Ko bom odrasel." In ko odrase, pravi: "Ko se bom poročil." Kaj pa navsezadnje sploh pomeni biti poročen? Pozneje v življenju ga obhaja misel: "Ko se bom lahko upokojil." In ko ta pokoj dočaka, se ustavi in zre po pokrajini, ki jo je bil prehodil. Zdi se mu, da prek nje veje mrzel veter; vse je nakako zamudil, vsega je konec. Prepozno se zavemo, da je življenje v bivanju, v tkivu slehernega dne in ure.
Heraklit: "Vse se spreminja - razen zakona o spremenljivosti. V isto reko ne morete stopiti dvakrat." Reka se spreminja iz sekunde v sekundo, in spreminja se tudi človek, ki je stopil vanjo.
Čudežna formula za premagovanje zaskrbljenosti:
- Pogumno in pošteno sem razčlenil svoj položaj in predvidel najboljše možne posledice te polomije.
- Ko sem predvidel najhujše možne posledice, sem se sprijaznil s tem, da bom posledice sprejel, če bo treba.
- Od takrat sem ves svoj čas in energijo mirno posvečal prizadevanju, da bi ublažil najhujše, pa čeprav sem to najhujše v duhu že sprejel.
Ena najhujših značilnosti zaskrbljenosti je ta, da nam uničuje sposobnost miselne zbranosti. Kadar smo zaskrbljeni, nam misli uhajajo v vse mogoče smeri, posledica pa je, da izgubimo sposobnost odločanja.
Sile, ki najbolj sproščajo in krepijo telo, so zdrav pogled na svet, spanje, glasba in smeh.
Še nikdar nisem slišal za bolj spodbudno dejstvo kot to, da je človek brez vsakršnega dvoma zmožen oplemenititi lastno življenje z zavestnim trudom ...
Devetdeset odstotkov skrbi preženem z naslednjimi štirimi ukrepi:
- Zapišem si natančno, zakaj sem v skrbeh.
- Zapišem si, kaj lahko storim v zvezi s tem.
- Odločim se, kaj bom storil.
- Sklep začnem nemudoma uresničevati.
Ugotovil sem, da pretirano razmišljanje o problemih povzroča zmedenost in zaskrbljenost. Pride namreč čas, ko nam nadaljna premišljanja škodijo. Nastopi trenutek, ko moramo napraviti sklep in odločno ukrepati.
Vsakdo, ki me hoče seznaniti s kakim novim problemom, mi mora najprej izročiti kratek zapis, pripravljen na osnovi naslednjih štirih vprašanj:
- S kakšnim problemom imam opraviti?
- Zakaj in kako je nastal ta problem?
- Kakšne so možnosti, da rešim ta problem?
- Kakšno možnost predlagam?
Danes veliko manj časa porabimo za beljenje glave zaradi problemov in pogovora o njih. Zato pa porabimo toliko več časa za dejanja, s katerimi spravimo stvari v red.
Človek je v času, ko se ukvarja z nečim, kar zahteva miselno zbranost, težko zaskrbljen.
Mnogim izmed nas se ni težko "izgubiti v dejanjih", ko opravljamo vsakdanje delo. Toda zapomnimo si, da nam prava nevarnost grozi pravzaprav v urah po delu. Zaskrbljenost nas namreč zagrabi v prostem času, se pravi tedaj, ko naj bi se zabavali in bili najsrečnejši. Tako pa se sprašujemo, ali nam življenje res daje tisto, kar smo pričakovali; ali se nismo znašli na poti, ki ne vodi nikamor več, ali postajamo plešasti; in kaj je naš šef danes zjutraj mislil s tisto pripombo.
Skrivnost zagrenjenih ljudi je v tem, da imajo prosti čas, v katerem se grizejo z vprašanjem, ali so srečni ali ne.
Že poznate knjigo UČBENIK USPEHA? >>
Resnica je, da velike nesreče, ki nas doletijo v žviljenju, prenašamo prav pogumno, potem pa si dovolimo, da nas pobijejo majhne, zoprne zadevice.
De minimis non curat lex - zakon se ne ubada z malenkostmi. In z njimi bi se tudi mi ne smeli ubadati, če želimo ohraniti dušni mir. Teh nadležnih malenkosti se največkrat otresemo tako, da se odločimo, kaj je pomembno in kaj ni - da gledamo na stvari z novega, prijetnejšega zornega kota.
Pogosto si dovolimo, da nas spravljajo v nejevoljo majhne stvari, ki bi jih morali prezirati in pozabiti nanje ... Zavedamo se, da bomo živeli le še nekaj desetletij, pa vendar izgubljamo veliko nenadomestljivih ur s tuhtanjem o težavah, ki bodo čez leto dni pozabljene. Življenje posvetimo dejanjem, ki so vredna truda, velikim mislim in resnični ljubezni. Kajti življenje je prekratko, da bi bilo malenkostno.
Kadar razmišljam o svojih izkušnjah iz preteklih desetletij, se zavem, da je bila tudi moja zaskrbljenost večinoma plod domišljije.
Ko vi in jaz takole korakamo skozi desetletja, se srečujemo z mnogo neprijetnimi situacijami, ki takšne pač so. Drugačne ne morejo biti. Možnosti seveda imamo: bodisi da jih sprejmemo kot nekaj neogibnega in se jih prilagodimo, bodisi da se jim upiramo in si uničujemo življenje z živčnimi zlomi.
Srečni ali nesrečni kajpak nismo zaradi okoliščin samih. Naše občutke določa način reagiranja na okoliščine. Kristus je govoril, da je kraljestvo nebes v nas samih. Toda v nas samih je tudi kraljestvo pekla. Mi vsi lahko prenesemo največje nesreče v življenju, mi vsi lahko slavimo zmago nad njimi - če moramo. Morebiti si mislimo, da česa takega ne zmoremo, toda mi vsi imamo presenetljivo bogate notranje rezerve, ki nam pomagajo preboleti marsikaj - če jih le znamo uporabiti. Močnejši smo, kot mislimo.
Ni hudo biti slep, hudo je, če se s slepoto ne moreš sprijazniti.
Živali se z nočjo, nevihtami in lakoto spogledujejo mirno; zato nimajo živčnih zlomov ali želodčnih razjed; in tudi ne obolevajo za duševnimi boleznimi.
Dokler imamo možnost, da rešimo svoj položaj, ne izgubljajmo bojnega duha! Toda kadar nam zdrava pamet govori, da smo se znašli pred stvarjo, ki takšna ni - in drugačna ne more biti - potem se v imenu zdravega duha nehajmo obračati v vse mogoče smeri in doseči nekaj, česar ni.
Za vsako bolezen, saj veste, kajne, zdravilo imamo - ali pa ne; če ga imamo, ga najdi in zgrabi, če ga pa ni, pa stvar kar pozabi.
J. C. Penny: "Tudi če bi izgubil ves denar, ki ga imam, bi si ne delal skrbi, saj dobro vem, da zaskrbljenost ne vodi nikamor. Svoje delo opravljam po svojih najboljših močeh; izide svojega dela pa prepuščam bogovom."
K. T. Keller: "Kadar se znajdem v težavnem položaju, ukrepam - če morem. Če pa ne morem, nanj kratko malo pozabim. Zaradi prihodnosti si nikoli ne delam skrbi, saj sem prepričan, da ni človeka na tem svetu, ki bi mogel vnaprej izračunati, kaj se bo zgodilo jutri ali čez ne vem koliko let. Na prihodnost vplivajo neštete sile! In nihče ne ve, kaj sploh sproža te sile in kdo jih razume. Zakaj bi si torej belil glavo?"
Kadar se nehamo bojevati z neogibnim, se iz nas sprosti energija, ki nam omogoča, da si začnemo ustvarjati bogatejše življenje.
dr. Reinhold Niebuhr: "Naj mi življenje podari jasnost, da bom sprejel stvari, ki jih ne morem spremeniti; pogum, da bom spremenil stvari, ki jih lahko spremenim; in modrost, da bom znal prepoznati razliko."
Res je, da lahko nekako ukrepamo, da ublažimo posledice tistega, kar se je zgodilo pred sto osemdesetimi sekundami; prav gotovo pa ne moremo storiti ničesar, da bi spremenili dogodek, ki se je že zgodil.
Zakaj torej po nepotrebnem točiti solze? Res je, krivi smo marsikaterih spodrsljajev in neumnosti! In kaj potem? Le kdo je popoln? Celo Napoleon je izgubil tretjino svojih najpomembnejših bitk. Nemara ni povprečje našega bojevanja nič slabše od Napoleonovega. Kdo ve?
Človek je tisto, o čemer razmišlja ves dan. Zdaj vem - in o tem ne bi mogel biti trdneje prepričan - da je vaš in moj največji problem, pravzaprav skoraj edini problem, s katerim imamo opraviti, izbira pravih misli. Če premišljujemo o prijetnih rečeh, se bomo prijetno počutili. Če nam po glavi rojijo bedne misli, se bomo bedno počutili. Če premišljamo o strašljivih rečeh, nas bo strah. Če se ne otresemo misli o bolestnih stvareh, bomo nemara zboleli. Če premišljujemo o polomijah, bomo zagotovo dosegli neuspeh. Če se smilimo sami sebi, se nas bo vsakdo izogibal.
Poskrbimo za svoje probleme, ne delajte pa si skrbi zavoljo njih.
Skrbeti pomeni razčleniti problem in nato narediti prvi korak. Delati si skrbi pa pomeni vrteti se v norih, jalovih krogih.
Napoleon je imel vse tisto, po čemer ponavadi hrepenijo možje - slavo, moč, bogastvo - pa vendar je na Sv. Heleni rekel: "V življenju nisem imel šest srečnih dni," medtem ko je Hellen Keller - slapa, gluha, nema - zapisala: "Moje življenje je čudovito!" Če sem se v petdesetih letih življenja sploh kaj naučil, potem sem se zagotovo tega, da ti miru ne more prinesti nihče drug kot ti sam.
Človek, ki ga sovražimo, dobi oblast nad nami: oblast nad našim spanjem, oblast nad željo po hrani, oblast nad krvnim tlakom, oblast nad zdravjem in srečo. Naši sovražniki bi lahko plesali od veselja, ko bi vedeli, kako nam kodrajo živce, nas mučijo in nam plačujejo milo za drago! Naše sovraštvo jih ne boli, pač pa si s tem sovraštvom sami spreminjamo dneve in noči v pekel.
Če že ne moremo ljubiti svojih sovražnikov, pa ljubimo vsaj sebe. Ljubimo se tako, da sovražniki ne bodo mogli imeti oblasti nad našo srečo, zdravjem in zunanjostjo.
Epiktet: "V daljšem obdobju sleherni posameznik plača za svoje zložino. Človek, ki si to zapiše za uho, se ne bo na nikogar jezil, nikogar ne bo žalil, nikogar grajal in nikogar sovražil."
Ne pričakujmo hvaležnosti; če jo bomo kdaj deležni, bomo prijetno presenečeni. Če pa nam je ne bodo izkazovali, vsaj ne bomo zbegani.
Ljudje po svoji naravi pozabljajo izkazovati hvaležnost; in če živimo tako, da jo pričakujemo, bomo zagotovo izkusili še veliko srčnih bolečin.
Če hočemo najti srečo, nehajmo premišljati o hvaležnosti in nehvaležnosti. Bodimo radodarni in občutili bomo notranje zadovoljstvo.
Nekoč sem klel in klel, ker čevljev nisem sam imel, a le do dne, ko jaz, tako ubog, moža sem srečal, ki imel ni nog.
Okrog devetdeset odstotkov reči v našem življenju je pomembnih in deset odstotkov nepomembnih. Če torej hočemo biti srečni, se posvetimo pomembnim rečem in pozabimo na nepomembne. Če pa hočemo biti zaskrbljeni in zagrenjeni ter komaj čakamo, da bomo dobili razjedo na želodcu, se pa kar posvetimo tistim deset odstotkom nepomembnih reči in pozabimo na devetdeset odstotkov reči, ki so čudovite!
Redko premišljamo o tistem, kar imamo, zato pa venomer o tistem, česar nimamo. Da, in nagnjene k takšnemu premišljanju je gotovo največja tragedija na tem svetu.
Navada gledati na najboljšo stran posamičnega dogodka, je vredna več kot tisoč funtov na leto.
Logan Pearsall Smith: "V življenju moramo imeti dva cilja: prvič, da si pridobimo tisto, kar si želimo; in drugič, da v pridobljeni stvari uživamo. Toda to drugo se posreči le najmodrejšim ljudem."
Dva človeka gledala sta ven iz ječe; prvi blato, drugi zvezde videl je bleščeče.
William Bolitho: "Ni najpomembnejše v življenju, da se znaš okoristiti z dobičkom. To zmore vsak bedak. Resnično pomembno je, da znaš napraviti dobiček iz izgube, kajti za to je potreben razum; in ta ločuje pametnega človeka od bedaka."
Če smo še tako obupani, če nimamo nobenega upanja več, imamo dva razloga, da vendarle poskusimo. Prvi razlog: Lahko se nam posreči. Drugi razlog: Tudi če ne bomo imeli uspeha, nas bo že sam poskus, da svoj minus spremenimo v plus, pripeljal do tega, da bomo gledali naprej, ne pa nazaj; zamenjal bo naše negativne misli s pozitivnimi; sprostil bo s nas ustvarjalno energijo in nas spodbodel k tako nenehnemu delu, da ne bomo imeli ne časa ne nagnjenja, da bi objokovali preteklost, ki je odšla za vedno.
Alfred Adler: "Pozdravite se lahko v štirinajstih dneh, če se boste držali naslednjega recepta: Vsak dan poskušajte razmišljati, kako bi lahko koga razveselili." Dobro dejanje je tisto, ki prinese radosten nasmeh na obraz drugega. In kaj je tako osupljivo dobrega v tem, če vsak dan opravimo dobro dejanje? To, da bomo takrat, kadar bomo poskušali razveseliti druge, nehali premišljati o sebi: natančno o tistem, iz česar izvirajo zaskrbljenost, strah in potrtost.
Sreča je nalezljiva. Kadar dajemo, hkrati sprejemamo.
Kadar vas kdo obrca in kritizira, si zapomnite, da to pogosto počne zato, ker mu takšno ravnanje daje občutek pomembnosti. To pa velikokrat pomeni, da obrcani dela nekaj, kaj je vredno pozornosti. Mnogi dobijo občutek divjega zadovoljstva v javnem obtoževanju tistih, ki so uspešnejši in bolj izobraženi kot oni.
Schopenhauer: "Prostaki najdejo neizmerno zadovoljstvo v napakah in spodrsljajih velikih ljudi."
Zapomni si, da je neupravičeno kritiziranje pogosto nehoteno laskanje.
Danes se zavedam, da ljudje ne razmišljajo o vas ali o meni in da jim ni mar, kaj je o nas izrečenega. Mislijo samo nase - pred zajtrkom, po zajtrku in vse do deset minut čez polnoč. Tisočkrat bolj so prizadeti zaradi najmanjšega glavobola kot zaradi novice o vaši ali moji smrti.
Dokler v srcu veš, da imaš prav, naj te nikoli ne obhaja skrb, kaj bodo rekli drugi. Elanor Roosevelt: "Delajte tisto, kar pri srcu čutite, da je prav - kajti kritike boste deležni v vsakem primeru. Preklinjali vas bodo, če boste delali v skladu s tem načelom, in preklinjali vas bodo, če ne boste delali v skladu z njimi."
Če ti glava štrli iz množice, boš grajan. Torej se privadi na to.
Lincoln: "Ko bi poskušal prebrati vsa pisma in članke, v katerih sem bil napaden, bi mi ne bilo ostalo časa za nič drugega. Sleherno reč poskušam narediti najbolje, kot morem; in tako mislim delati do konca. Če bo konec dober, potem bo vse tisto, kar je bilo izrečenega o meni, nepomembno. Če pa bo konec slab, ne bodo zalegle niti prisege desetih angelov, da sem imel prav."
Walt Withman: "Si se česa naučil samo od tistih, ki te občudujejo, ki ti stojijo ob strani in so do tebe dobri? Ali se niti naučil veliko več od tistih, ki so te zavrnili, se obrnili proč od tebe ali ti oporekali?"
Dr. A. A. Brill: "Sto odstotkov utrujenosti zdravega človeka, ki pri delu sedi, povzročajo psihološki dejavniki, pri čemer mislimo na dejavnike čustev." Dolgčas, nerazpoloženje, občutek, da nas ljudje ne cenijo, in občutek jalovosti, zaskrbljenosti in strahu - to so čustveni dejavniki, ki izčrpavajo sedečega delavca.
Dr. Rose Hilferding: "O težavah, ki nas tarejo, se pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo. Čutiti moramo, da je na svetu nekdo, ki nas je pripravljen poslušati in razumeti."
- Imejte zapisnico za navdihujoče branje.
- Nikar predolgo ne premišljajte o hibah drugih.
- Zanimajte se za svoje sosede.
- Preden se zvečer odpravite spat, si napravite urnik za naslednji dan.
- Izogibajte se napetosti in utrujenosti. Sprostite se!
Utrujenost pogosto ni posledica dela, ampak zaskrbljenosti, živčnoti in razburjenosti.
Vsebina je vzeta iz knjige Kako premagaš zaskrbljenost in začneš živeti, avtor Dale Carnegie
