Oprah Winfrey, knjiga Kar zagotovo vem
Vsak dan prinese novo priložnost, da zajamemo sapo, zbrcamo čevlje z nog in zaplešemo – brez kančka obžalovanja, tako zvrhani veselja, radosti in smeha, kot ga le prenesemo.
Ko lahko izbiraš, ali boš zaplesala ali obsedela ob strani, upam, da plešeš.
Zagotovo vem, da je zadovoljstvo energija, ki se nam vedno povrne: prejemamo to, kar dajemo. V izhodišču pa vse izvira iz tega, kako gledamo na svoje življenje.
Kdor je bil kdaj na pragu smrti, nam lahko pove, da se v poslednjih trenutkih najbrž ne bomo spominjali, kako smo cele dneve garali v službi in koliko denarja imamo v pokojninskem skladu. Človeka takrat obletavajo vprašanja v smislu ko bi vsaj, če bi. Recimo, kaj bi naredil iz sebe, če bi počel tisto, kar sem zmeraj hotel.
Vsi vsak dan dobimo priložnost za nove čudeže, vendar smo se uspavali in otopeli. Hočem, da je vsak dan nov začetek za širjenje čustvenih in duhovnih obzorij. Za velike in majhne radosti.
Spoznala sem, da branje poživlja duha in bistri um. Razgali nas in nam ponudi dostop do vsega, kar lahko dojamemo. Kar pa mi je pri branju najbolj všeč: omogoča nam, da se povzpnemo v višje svetove. In da se vzpenjamo vedno višje.
Moj temeljni in ključni cilj v življenju je, da ostanem povezana z duhovnim svetom. Vse drugo se bo uredilo samo od sebe – to zagotovo vem. Moja najpomembnejša duhovna vaja je, da se trudim živeti v zdajšnjem trenutku ... da ne predvidevam, kaj se lahko zgodi v prihodnosti, in ne obžalujem preteklih napak ... da občutim resnično moč sedanjosti. To, prijatelji, je skrivnost radostnega življenja.
Zagotovo vem, da je celjenje ran iz preteklosti eden največjih življenjskih izzivov, ki pa se tudi najbolj izplača. Pomembno je vedeti, kdaj in kako so nas programirali, da lahko zamenjamo program. In za to ni zadolžen nihče drug kot mi.
Vsakdanjim potresnim sunkom se ne moremo izogniti, ker so del življenja. Najboljšo oporo najdemo v sedanjosti, tu in zdaj. Kakršen koli pretres se bo morda zgodil prihodnji trenutek, se bomo z njim spoprijeli, ko pride. V tem trenutku še vedno dihamo. V tem trenutku smo še vedno živi. V tem trenutku odkrivamo način, kako se vzdigniti na višjo raven.
Primež strahu je najtežje breme od vseh. Ko se nimamo česa sramovati, ko vemo, kdo smo in kaj predstavljamo, smo dosegli modrost.
Na platno življenja se zarisujejo vsakdanji dogodki, ravnanje, odzivi in čustva, toda čopič je v naših rokah.
Kadar življenje postane pretežko, se je najbolje vprašati: kaj se lahko iz tega naučim.
Kadar se nam v prizadevanju za uspeh zgodi, da obtičimo na mestu, je to znak, da nam vesolje kaže novo smer. Kadar vidimo v ovirah spodbudo, ne bomo nikoli izgubili zaupanja, da nas pot vodi prav tja, kamor smo namenjeni.
Kaj lahko storiš, ko si storil vse, kar si mogel, pa še ni dovolj? Kaj lahko daš, ko si se ves razdal, pa je vse zaman? Samo vztrajaj.
Ni res, da neomajni ljudje niso nikdar v dvomih, prestrašeni in izčpani. So. Vendar se lahko tudi v najtežjih trenutkih zanesemo na to resnico: če bomo naredili le en sam korak več, kot se nam zdi, da smo ga zmožni, če črpamo iz neverjetne odločnosti, ki jo premore vsako človeško bitje, se bomo naučili nekaj najglobljih življenjskih naukov.
Zagotovo vem, da ni moči brez izzivov, nadlog, odpora in pogosto tudi trpljenja.
Zagotovo vem, da za pomanjkanje bližine niso krivi naši bližnji, pač pa mi, ker se ne upoštevamo in ne cenimo.
Ljubezen je tema, ki so jo obdelali do onemoglosti, do plehkosti in solzavosti, in nas pognali v skupinsko zablodo o tem, kaj ljubezen je in kaj ni. Večinoma je ne opazimo več, ker imamo vnaprejšnje predstave o tem, kakšna bi morala biti in v kakšni obliki bi se morala pojaviti. Vendar zagotovo vem, da je ljubezen povsod okoli nas. Lahko ljubimo in smo ljubljeni, kjer koli smo.
Zdaj vem, da se v odnosu, ki temelji na resnični ljubezni, počutimo dobro. Razmerje nam mora biti v veselje – ne samo tu in tam, pač pa ves čas. Nikoli ne sme priti tako daleč, da izgubimo svoj glas, samospoštovanje in dostojanstvo. Vseeno je ali imamo 25 ali 65 let. Naj bo to gostija, na kateri smo dobrodošle takšne, kot smo, in kjer smo deležne vsega, kar nam poželi srce.
Zatrdno vem, da ljubljenčki v našem življenju predstavljajo prav to: bližino in predanost, ki je brezpogojna. In vzajemna. Ljubezen do kužkov. Ni ji enake.
Če znamo ceniti, kar nam prinaša življenje, to spreminja ves naš svet. Utrgajmo si vsak dan čas za nekaj hvaležnosti, in zatrdno vem, da bomo osupli nad izidom.
Ni lahko biti ves čas hvaležen. Toda ravno takrat, ko nam hvaležnosti najbolj manjka, najbolj potrebujemo prav to, kar nam hvaležnost daje – pogled naprej.
Hvaležnost lahko izboljša vsak položaj. Namesto negativne energije začnemo izražati pozitivno. To je najhitrejši, najlažji, najučinkovitejši način, da vplivamo na svoje življenje in ga spremenimo na bolje – to zagotovo vem.
To je telo, ki ti je bilo dano – imej rada, kar imaš.
»Prepričanja, ki jih hranimo v zavesti, so v 95% lažna, mi pa trpimo, ker tem lažem verjamemo.« Don Miguel
Zagotovo vem, da samo z odkrito besedo o tem, kdo in kaj smo, okusimo vso polnost življenja.
Življenje je dar v najboljših in najslabših časih. O tem sem prepričana. Ne glede na to, kje živimo, kakšni smo na pogled in s čim se preživljamo, sem prepričana, da smo pri resnično pomembnih rečeh – kaj nas spravlja v jok in smeh, nas žalosti in navdaja s hrepenenjem, razveseljuje in radosti – po srcu vsi enaki. Le napolnimo si ga z različnimi stvarmi.
Včasih me je bilo spremembe groza. Vendar me je izučilo, da si resnično pogumen le takrat, kadar te je strah – kolena se ti šibijo, pa kljub temu zakorakaš na novo pot. Samo z drznimi premiki se lahko približamo najveličastnejši viziji, ki nam jo je namenilo stvarstvo. Če podležemo strahu, nas bo povsem ohromil.
»Dokler nas še vedno skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, smo njihova lastnina. Šele ko ne potrebujemo več odobravanja od zunaj, smo sami svoji.« Neale Donald Walsch
Ljudje se včasih razburijo, če dosežemo več, kot so nam pripisovali v svojih omejenih pričakovanjih.
Ne merimo svojega poguma po tem, ali smo dosegli cilje, ki smo si jih zadali – pomembna je volja, da se ne glede na to, kolikokrat nam je spodletelo, vedno znova postavimo na noge. Vem, da ni lahko.
Čemerneži, ki nas obkrožajo, ne bodo nikoli povsem zadovoljni. Lahko se skrivamo ali blestimo, zmeraj se bodo počutili ogrožene, ker niso zadovoljni sami s seboj. Zato se nehajmo ozirati nanje.
Nismo prišli na svet, da bi usihali in veneli, temveč da se razcvetimo do polnega sijaja.
Če delamo tisto, kar nas osrečuje in nam za to celo plačajo, je vsako plačilo dodatno darilo. Podarimo si darilo za vse življenje: delajmo, kar nas strastno veseli. Odkrijmo, kaj nas osrečuje. Potem pa zavihajmo rokave!
Nič posebnega ne dosežeš, če si že vnaprej postavljaš omejitve.
Z vsakim dejanjem in besedo kažemo svetu, kdo smo. Kažimo mu resnico.
Izučilo me je, da je bogastvo pripomoček, ki nam omogoča izbire, vendar ne more nadomestiti življenja, ki ga živimo samo na pol, in prav gotovo nam ne prinese notranjega miru.
Obstanimo in prisluhnimo šepetu, ki smo ga morda udušili – notranjemu glasu, ki kliče k našemu poslanstvu. Takrat se soočimo z največjim izzivom, kar jih je: zbrati moramo pogum, da se podamo za svojimi sanjami, ne glede na to, kar drugi govorijo ali mislijo. Edini smo, ki se lahko vidimo v velikem planu – in celo mi ne vidimo celote. Ne glede na svoje načrte in sanje pa si moramo zapomniti, da vedno delujemo v povezavi s tokom in energijo stvarstva.
Prosite, in dano vam bo ... Iščite, in našli boste.
Trdno verjamem v čudeže. Zame je čudež, če gledaš na svet z iskrivimi očmi. Če veš, da vedno obstajajo upanje in možnosti, čeprav se zdi, da jih ni nikjer.
Če kaj vem, potem zagotovo vem nekaj: veliki čudeži, ki jih čakamo, se dogajajo pred našimi očmi, vsak trenutek, z vsakim vdihom. Odprimo oči in srce, pa jih bomo začeli opažati.
Obstaja bogastvo, ki nima nič opraviti z denarjem, temveč izvira iz širine in modrosti polnega življenja. Življenje je največji učitelj, užitek ob učenju pa največja nagrada.
