Kdo smo mi, da sodimo?

Včasih me na potovanju navdahne nam nevsakdanja pokrajina, drugič me impresionirajo eksotične živali. Včasih pridem domov bogatejša za čudovito doživetje, drugič spremenjena v svoji notranjosti. A vedno, na vsakem potovanju, najdem vsaj eno osebo, ki me fascinira.

Tokrat sem ga srečala že kar na poti tja, v Oman (država na jugu Arabskega polotoka). A tokrat ni bil domačin države, ki jo želim obiskati, ampak kar naš vodič, Slovenec. Matjaž Intihar, popotnik in fotograf. Njegov seznam držav, ki jih je že obiskal, je dolg skoraj tako kot število njegovih fotografskih dosežkov.

Oman potovanje, Matjaž Intihar

Ob pogovoru z njim mi je postavil ogledalo, v katerega se rada pogledam, kadar padem v kalup omejene »normalnosti«. Kar je normalno za Slovence, je skrajno nenavadno za kakšen narod na drugem koncu sveta. In kar je normalno njim, je morda popolnoma čudaško nam.

Le s potovanji ali s pogovori z ljudmi kot je Matjaž, zaznam, v kakšnih miselnih omejitvah živim.

»Slovenci bi morali večkrat v svet,« je začel. Zakaj? »Če si samo doma, vidiš zgolj to, kar je doma. Zdi se ti, da vse veš, ob tem pa ostale prepričuješ v svoj prav. Če vidiš zgolj svojo resnico, kaj hitro ustvarjaš prepire, sodbe, kritiziraš druge ...«

Se kar strinjam s tem. Menim, da bi rešili mnogo nesoglasij na svetu, če bi nehali soditi en drugega. Določati, kaj je prav in kaj narobe. Oboje je lahko prav, saj je vedno več pogledov, več resnic. Nismo boljši ali slabši, smo zgolj različni.

V Omanu je naprimer normalno, da ima lahko moški tudi po štiri žena. Toliko, za kolikor lahko poskrbi. To je za njih normalno, za nas čudno. Kdo smo mi, da sodimo, kaj je prav in kaj napak. Pri nas je naprimer normalno, da se lahko ženska oblači v izjemno kratke hlače in kaže globok dekolte. Za Oman je to skrajno nedopustno, saj so pri njih ženske zelo zakrite. Kdo so oni, da sodijo, kaj je prav in kaj ne. Smo le – različni.

Ko vidim toliko različnosti v svetu, se večkrat vprašam – kaj sploh je zares normalno?

A od kod toliko strasti do potovanj, kot je ima Matjaž?

»Včasih mi je kar težko biti v Sloveniji.«

»Zakaj? Pa tako lepa je!«

»Lepa že ... Kaj lepa, čudovita je! Vendar ljudje ... Večina Slovencev je zelo omejenih v nekih kalupih. V kolikor si v Sloveniji malo drugačen, te kaj hitro radi potlačijo.«

Matjaževo delo je potovati po svetu, sproti fotografirati in preko tega kreativno ustvarjati vsebine s slikami ter izobraževati ljudi o fotografiranju. Pravi, da mnogo ljudi ne razume, ne sprejme, morda celo sodi tovrsten način dela, kot ga ima. Pri nas je pravo delo delati v tovarni in štemplati tistih osem ur dnevno.

»Pa tako radi jambrajo,« je nadaljeval. »V Sloveniji poveš kakšno idejo, predlog, na kar večina odgovori – 'ah to se ne splača'. V Sloveniji se kar nič ne izplača, če vprašaš ljudi. Ah dajte no, poglejte malo v svet, kako znajo ljudje najti delo, kako se še v najbolj nemogočih razmerah in okoljih vedno da kaj narediti, ustvariti.«

Prav nasmehnila sem se o tem, saj ravno o tem virusu to se ne izplača govorim v svoji knjigi Virusi Slovenije.

»Pa saj po svoje jih razumem,« je obrazložil. »Samo poglej novice. Poglej današnji časopis in kakšnega izpred desetih let. Saj so skoraj enaki naslovi! Samo katastrofe, tragedije, goljufije ... Filajo nas predvsem s slabimi novicami. Ljudje pa to berejo. Daj človek božji včasih ugasni poročila in raje primi v roke kakšno knjigo ...

Ljudje gredo premalo naokrog, da bi videli kaj sveta. Zares videli, ne zgolj poslušali o njem na TV.«

oman potovanje, Matjaž Intihar

Ko mi je še nadaljnji teden razlagal o res zanimivih dogodivščinah s potovanj (neverjetno, kaj vse je že doživel), sem si eno še posebej zapomnila. V Namibiji je med ljudmi plemena, katero je sicer še nedostopno turistom, na ognju pekel večerjo. Ob tem mu je majhen fantek domačin, morda mu je bilo pet let, kazal na ponev. Ja, peče se, kmalu bo, je prigovarjal, a sta se sporazumevala zgolj z gibi. A fantek je še vedno kazal na ponev. Nakar Matjaž ob pomoči ostalih ugotovi, da mu kaže, kako olje kaplja čez rob. Naj pazi na olje, ker gre v nič!

Malo sem se zamislila, koliko stvari mi nehvaležno mečemo stran. Svet mi je pokazal, koliko imamo nepotrebnih predmetov, a premalo hvaležnosti do njih. Kako imamo preveč razvajenosti in premalo sodelovanja z ljudmi. Imamo preveč stvari, a premalo doživetij.

In še ena lekcija o spoštovanju - vodil je skupino ljudi v Afriko med domačine. Ko so skozi okna džipov zagledali črnsko ljudstvo, nam nadvse zanimivo, so začeli že od daleč takoj fotografirati. V tistem jih poglavar ljudstva ustavi, jim kar glasno in pošteno napne nekaj vzgojnih v stilu: "Najprej normalno stopite iz avta. Pozdravite, kot se spodobi, da se spoznamo, rečemo kakšno besedo, potem se lahko slikamo. Ne morete pa kar tako navaliti s fotografi med nas!" In so res. Lepo pozdravili, se spoznali, domačini so jih nato celo povabili medse, k večernem tabornem ognju ... Želijo si le osnovnega spoštovanja. 

"Mi jih imamo za primitivna ljudstva," je rekel Matjaž, "a se velikokrat na teh potovanjih sprašujem, kdo je zares primitiven in kdo bolj moder. 

Včasih mi kakšen turist reče, da bi jim pustil kaj denarja, ker so tako revni. Kaj bodo oni z denarjem - saj ga ne potrebujejo. Oni sploh niso revni, samo mi jih tako vidimo, ker mislimo, da je bogastvo v kopičenju materialnih stvari. Takega pogleda oni nimajo. Imajo več kot dovolj za srečno in bogato življenje."

Ko sva sedela na letališču in se tako ure in ure pogovarjala, so mimo hodili Arabci v dolgih belih haljah in čepicami na glavi; črnci tako črni, da take črnine kože še nisem videla; svetli in visoki Skandinavci; glasni Američani ... Midva pa dva Slovenčka, verjetno prav tako zanimiva njim kot oni nama.

Oh kako zares popolnoma nepomembno je to, kar vidimo na človeku (obleka in barva kože). Vedno bolj se zavedam pomembnosti tega, kar človek nosi v sebi. Tisto, kar veter ne odpihne, ogenj ne zogleni in družba ne odvzame. Tisto, kar je z njim, kamorkoli gre in karkoli že počne.

Prav Oman mi je bil na koncu najboljše potovanje, kar sem ga do sedaj imela ... Bi šli tudi vi v Oman? Lahko greste prav z Matjažem v januarju - več si preberite na tej povezavi >>

 

Brezplačna E-knjiga:  NEUSPEHI USPEŠNIH
Česa se lahko naučimo iz neuspehov vseh tistih, ki so danes resnično uspešni in kako lahko to pomaga uspeti nam?

KLIKNITE ZA PRENOS
Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link

 

2018-12-04T13:08:04+00:00

8 komentarjev

  1. Brigita 10/11/2018 at 3:33 dop - Reply

    Kaj naj rečem Petra,čudovita vsebina in še kako se strinjam z njo. Še posebej sedaj vidim,ko živim v popolnoma drugi državi,kot je Slovenija. Živim v Mehiki.
    Ljudje,ki potujejo si širijo obzorja. Pa ne samo to, imam občutek,da si širim tudi hvaležnost. Npr. V Sloveniji je samoumevno,da se pije voda iz pipe,vsepovsod. Tukaj v Mehiki je voda iz pipe nepitna. Včasih grem na sprehod do trgovine,da si kupim vodo,ker je pač zmanjka ….in tako sem hvaležna da si lahko kupim vodo,pa hvaleža sem,da srečam kakšega slovenca tukaj,pa tako sem hvaležna,da lahko spoznam različne ljudi in da govorijo angleško,ker Špansko še ne obvladam…itd 🙂
    Lep pozdrav
    Brigita

    • Tadej 16/11/2018 at 5:30 dop - Reply

      Podobno je na Kitajskem

  2. Uroš Ritonja 15/11/2018 at 4:23 pop - Reply

    Ne ga no lomit. S slovenceljni pa res ni tako kot piše tule zgoraj… definitivno je še slabše…
    Z zapisanim se strinjam do zadnje pike. Nekateri, ki se imajo za popotnike to niso niti približno, ker se nosijo kot opice in bi morali definitivno biti na drugi strani mreže. Prepustiš se lahko šele, ko osvojiš kulturo in navade in predvsem pridobiš spoštovanje do ljudi pri katerih si. Moje, (pravzaprav najine s partnerko) poti temeljijo vedno na tem. Najina železna destinacija je Indija in vedno prideva od tam z lepimi vtisi in novimi trajnimi prijateljstvi. Povsem enake stvari, le da držijo za Indijo sem opisal v svojem blogu. Če spištovanja ne daš, ga niti ne moreš prejeti…
    Vse je opisano na

    fotkanje.splet.arnes.si

  3. Zdravc 16/11/2018 at 8:36 dop - Reply

    Petra, komaj čakam še kak širši zapis in vtise s potovanja.
    Želel pa bi si, da vsi tisti, ki imamo te izkušnje in možnosti spoznavanja različnosti izven Slovenije, najdemo način, kako to uspešno prenesti tudi na ostale, ki te možnosti nimajo, ali je pač ne iščejo.
    Urošev način, ko se v enem stavku popolnoma strinja s tabo, v naslednjem pa ne najde razumevanja za popotnike drugega kova, kot je on, se mi ne zdi najprimernejši…

    Prelep konec tedna vsem,

    Zdravc

  4. Andreja 16/11/2018 at 9:58 dop - Reply

    Ne vem, če so Slovenci ravno tako omejeni, kot jih opisuje, da se nič ne izplača in da je njihov smisel življenja “štemplanje” od sedmih do treh. Vsak teden v oddaji Prava ideja gledam in spoznam precej podjetnih, razgledanih in inovativnih podjetij ter posameznikov. Da ne govorim o oddaji Štartaj Slovenija. Prav tako je ogromno člankov o podjetnih Slovencih v reviji Kapital in drugih spletnih portalih. Tudi osebno poznam precej iznajdljivih posameznikov, ki jim tovrstna recimo socialistična miselnost oz. vdanost v usodo nikoli ni bila blizu. Jaz Slovence vidim kot zelo sposobne in inovativne kot tudi podjetne.
    Mislim, da si je potrebno najprej tudi v domačem okolju malce razširiti obzorja in potem soditi.

  5. Jania 18/11/2018 at 9:14 pop - Reply

    Se popolnoma strinjam in želim veliko novoh spoznanj na potovanju 😁

  6. Janko 19/11/2018 at 10:12 dop - Reply

    Kot siromak v Afriki ne potrebuje denarja, mogoče Slovenec ne potrebuje potovanja in sveta! Ker je srečen v tem, kar ima. In ker je srečen v tem, da nerga! (to smo spet dokazali v večini občin na včerajšnjih volitvah). Prepotoval sem velik del sveta. Uživam v tem, kar opisuješ, kar doživljaš, kar doživlja g. Matjaž. In vesel sem, da nas je kar nekaj podobno mislečih. Da se tu in tam preberemo, mogoče na kakšne potovanju srečamo. In delimo – ne zato, da bi dokazovali svojo drugačnost, temveč ker bi radi to privoščili tudi drugim! Vesel sem, da sem te našel in da širiš svoja razmišljanja, izkušnje, dogodivščine! Le tako naprej!

  7. lojzk 22/11/2018 at 8:33 dop - Reply

    Oh kr neki, – predsotki in posploševanje

Vesela bom komentarjev!

Neuspehi uspešnih
Brezplačna E-knjiga - česa se lahko naučimo iz neuspehov (tudi drugih).

close-link
Kako napisati knjigo... in z njo zaslužiti?
Brezplačen 20-stranski E-priročnik

close-link