Povzetek knjige KLIC GORA, avtor Tine Mihelič

Gore imam rad. Iz tega preprostega dejstva je razbrati ves smisel mojega gorništva, alpinizma, andizma ... in seveda v prvi vrsti ljubezni do narave, predvsem gorske. 

Miha Potočnik je na vprašanje, zakaj hodi v gore, odgovoril: "Nič ne razmišljam, zakaj; raje kar grem." 

To pisanje je poklon večno lepim goram. Privlačijo me s skrivnostno silo, ki se ji preprosto ne morem upreti. To silo imenujem KLIC GORA. 

Osrečuje me slast, ki jo občutim na vrhu gora, potem ko sem moral dati vse od sebe ali pa še več. 

Ko se povsem zbližam z goro najdem tisto, kar sem iskal: svet večne lepote. 

Ljudje, ki pripisujejo plezalcem samomorilska nagnjenja, o alpinizmu nimajo pojma. Osebno mislim, da znamo alpinisti celo močneje ceniti življenje kot "normalni" ljudje, saj se včasih znajdemo v položaju, ko je življenje ogroženo in si ga moramo dobesedno reševati ali celo pridobiti. 

Ta knjiga je namenjena ljudem, ki slišijo klic gora. Drugi z njo ne bi imeli kaj početi, saj je tako ali tako ne bi razumeli. Tega skrivnostnega glasu ni mogoče zaznati s sluhom, temveč le s srcem. Zato moraš biti z gorami na isti valovni dolžini, sicer te bo njihov klic pustil neprizadetega. Če pa si ga slišal, se klicu gora nima smisla upirati, saj pusti v človekovi duši trajno sled, nekakšno infekcijo, zoper katere še niso našli zdravila. 

Gore so mi neizmerno obogatile življenje. Nisem premožen v materialnem smislu, pa vendar se imam za bogatina. 

Današnji kult materializma me pušča hladnega in vedno bolj cenim vrednote, ki so bile življenjsko vodilo mojih staršev, vzgojenim v duhu nekega pozabljenega idealizma. Nekatere od teh vrednot so čvrsto vgrajene v idejno shemo gorništva in alpinizma, kakršno si predstavljam tudi sam. 

Sončno zmagoslavje na vrhu Srednjega Rokava je oče zabeležil v objektiv svojega starega kodaka in mislim, da na nobenem drugem mojem portretu ni mogoče zaznati izraz tako popolne blaženosti. Slika kaže mladeniča, ki mu je na obrazu zapisano, kako je po dolgem iskanju našel to, kar je zapisano v zvezdah, da ga bo osrečevalo vse življenje. 

Pojem, ki ga pri alpinistični (pa še pri kakšni drugačni) dejavnosti najbolj cenim, je navdušenje. Prav to je osnovni energetski naboj moje dolgoletne gorniške kariere. 

Nikoli, ampak res nikoli, si nisem mogel predstavljati, da bi lahko bili užitki, ki so jih nudile gore, plačljivi in na kakršen koli način povezani s svetom materializma. Danes, ko se tudi v alpinizem, tako kot v večino človekovih dejavnosti, vedno bolj vriva denar kot prevladujoča motivacija za vrhunska dejanja, ostajam pač ostareli nergač, ki ga je povozil čas. 

Tovarištvo, brezmejni pogum in nesebičnost so lastnosti, ki naj bi - vsaj tako nas uči teorija alpinizma - krasile vzvišeno podobo te dejavnosti. 

V gorah bolj malo govorim, saj neznansko rad poslušam šepet tišine. 

Tja gor nas vedno znova žene nepojasnjeno hrepenenje. Kot da bi iskali nekaj, česar nam vsa naša na videz popolna civilizacija ne more nuditi. Vedno znova bomo v odljudnih prostranstvih iskali to, kar smo si odvzeli sami. 

Znano je, da napor, ki rodi žlahtne sadeže, človeka obogati in osrečuje. 

Klic gora mi še vedno odzvanja v srcu in skoraj prepričan sem, da se mu bom odzval zadnjega jutra svojega življenja. S katerimi besedami sem že začel to knjigo? Aha, se že spomnim. Tudi končal jo bom enako, saj je v tem stavku zajeto vse: gore imam rad. 

Pričujoče pisanje je seveda pripoved o nekem čas, ki je nepreklicno minil. Moja navzočnost v gorah je v njihovem "življenju" pomenila le bežen, nepomemben trenutek. Meni pa je izpolnila življenje. Gore so mi vedno žarele v posebnem, čarobnem blesku; še danes čutim globoko v srcu, da mi pojejo pesem o večni lepoti. 

Iz knjige KLIC GORA, Tine Mihelič