Povzetek knjige OSHO, Knjiga o ženski
Žensko je treba ljubiti, ne razumeti.
Stvarstvu ni mogoče ukazovati, saj ne sledi človekovi logiki. Logika je človekov izum.
Psihiater je človek, ki vam drago zaračuna postavljanje vprašanj, ki vam jih žena postavi zastonj.
Ženske na začetku zavračajo dvorjenje moškega, na koncu mu onemogočajo odhod. Če želite spremeniti prepričanje ženske, se z njo strinjajte. Če želite izvedeti, kaj ženska v resnici misli, je ne poslušajte, ampak jo glejte.
Vse je skrivnostno, zato v življenju raje uživajte in se ne trudite, da bi ga razumeli. Največ razume tisti, ki se zaveda, da ničesar ni moč razumeti in da je vse skrivnostno in čudežno.
Sam menim, da je ženska bolj sposobna ljubiti kot moški. Ljubezen moškega je – za razliko od ženske ljubezni – več ali manj telesna potreba.
Žensko lahko popolnoma zadovolji ena ljubezen, kajti ona ne gleda telesa moškega, ampak jo zanimajo njegove najgloblje lastnosti. Ne zaljubi se v moškega, ki ima čudovito mišičasto telo, ampak se zaljubi v moškega, ki ima karizmo – nekaj neopisljivega, a neskončno privlačnega.
Ljubezni ne smemo nikoli siliti ali si prizadevati zanjo. Ko se porodi ljubezen, jo prežema lepota. Kadar jo izsilimo, je grda.
Moški in ženska sta dve struni ene harfe in kadar sta ločena, trpita. In ker trpita, pa ne vesta zakaj, se drug drugemu maščujeta.
Ženska, s katero ste se poročili, v vašo hišo ni prišla zato, da bi bila vaša mati, pač pa želi biti vaša žena, ljubica.
Moški in ženska pripadata enemu človeštvu in s svojimi lastnostmi drug drugega dopolnjujeta. Drug drugega potrebujeta in samo kadar sta skupaj, sta celovita ... Življenje je treba jemati zlahka. Razlike niso nasprotja. Ženska, ki vas ljubi, lahko spodbudi vašo ustvarjalnost in vas navdihne, da dosežete višine, o katerih se vam še sanjalo ni. In ničesar vas ne sprašuje. Preprosto želi vašo ljubezen, kar je njena osnovna pravica.
Duhovniki in politiki že od nekdaj – tolažijo. Za lepimi besedami ni nič drugega kot tolažba. In tolažba ne more biti nadomestek za resnico.
Znanje je samo sredstvo, ki nam pomaga, da se nehamo čuditi. Preprosto dejstvo je tudi, da več ko veste, manj se čudite ... Z leti se vse manj čudite in postajate čedalje bolj otopeli, saj zdaj že vse veste. Ne veste ničesar, vendar je vaš um zdaj poln sposojenega znanja. Nikoli niste pomislili, da se za njim skrivata samo tema in nevednost.
»Vse to vem – izvedel nisem ničesar novega.« To je ukrep, s katerim zaščitite svoj ego.
Vse, kar je naravno, opazujte s spokojnostjo. In upirajte se vsemu trpljenju, ne glede na to, kdo ga skuša vsiliti. Kdor nima uporniškega duha, ni živ v pravem pomenu besede.
Kar je naravno, temu se ni moč upirati ... Zato ne obupajte, pač pa stvari hvaležno sprejmite.
Če pristanete na kakršno koli obliko suženjstva, uničite svojo dušo. Bolje je umreti kot živeti v suženjstvu.
Ženska v današnjem svetu ni pristna, saj jo že stoletja 'kvarijo'. Ženska vsekakor potrebuje popolno osvoboditev, a kar se dogaja v imenu osvobajanja, je neumno. Gre za posnemanje, ne osvoboditev.
Prava osvoboditev poskrbi, da ženska postane pristna, prava ženska, ne približek moškega. To se dogaja prav zdaj: ženske skušajo biti takšne kot moški.
Če ženski ni omogočeno, da bi v resnici bila ženska, tudi moškemu ni omogočeno, da bi v resnici bil moški. Svoboda ženske je pogoj za svobodo moškega. In če je ženska suženj – kar je že več stoletij – zasužnji tudi moškega. To stori zelo prefinjeno.
Nesmiselno se je maščevati zaradi preteklosti. Naučiti se morate odpustiti in pozabiti.
Ženske zaupajo. Zaupajo zlahka, saj se jim zdi ljubezen preprostejša od razuma. In zelo pomembna se jim zdi sedanjost.
Edino upanje za človeštvo je mehkoba ženske, ne brezčutnost moškega.
Ženska je ženska, moški je moški. In tako naj tudi ostaneta.
Civilizacija je zlagana, civilizacija se oddaljuje od narave. Bolj ko je človek civiliziran, bolj tesnoben in zavrt je. Izgubi stik s srcem.
Ko rečem 'moški', imam v mislih človeka, pri katerem prevladujejo moške lastnosti, kadar pa rečem 'ženska', govorim o človeku, pri katerem prevladujejo ženske lastnosti. Ne govorim o biološki razliki med moškim in žensko, ampak o psihološki. Če imate telo moškega in um ženske, je konflikt neizogiben.
Gibanje za osvoboditev žensk ustvarja nepotrebne težave. Ženske spreminja v volkove in jih uči, kako se boriti. Moški je sovražnik – le kako bi lahko ljubili sovražnika? Kako bi lahko bili v intimnem odnosu s sovražnikom? Moški ni sovražnik! Če hoče ženska resnično biti ženska, mora biti čedalje bolj ženstvena. Postati mora kar najbolj prežeta z mehkobo in ranljiva.
Samo skrajnosti omogočajo, da se dva zaljubita, in samo skrajnosti omogočajo, da zmoreta uživati v intimnosti. Samo skrajnosti privlačijo.
Kar se dogaja sedaj, spominja na enospolnost: moški postajajo vse bolj ženstveni, ženske pa čedalje bolj možate. Prej ali slej bodo vse razlike med spoloma zbrisane. Takšna družba bo brezbarvna in dolgočasna.
Žensk ne zanimajo vojne, žensk ne zanima jedrsko orožje, žensk ne zanimata komunizem in kapitalizem. Vsi ti 'izumi' izvirajo iz glave. Ženske zanimajo radost in majhne stvari v življenju – lepa hiša, vrt, bazen.
Nobenih težav ne bi bilo, če človeku ne bi bila vsiljena zakon in monogamija – zdi se, da to ni skladno z naravo.
Vedno znova se sprašujejo, zakaj tako malo žensk doseže razsvetljenje. Najpomembnejši izmed številnih razlogov je ta, da nikoli niso izkusile orgazma. Okno do prostranega neba se ni nikoli odprlo. Živele so, rojevale otroke in umrle. Izrabljene so bile s strani biologije in moškega, kot tovarne, v katerih nastajajo otroci.
Moški in ženske ne potrebujejo sporazumov, kakršen je zakonska skupnost. Ljubijo naj se, obenem pa ohranijo svobodo. Drug drugemu ničesar ne dolgujejo.
Ker je bila ženska odvisna od moškega, je morala trpeti najrazličnejše žalitve – moški je bil namreč gospodar, lastnik, in imel ves denar. Da bi zadovoljil svojo poligamno naravo, si je moški izmislil prostitutke. Prostitutke so stranski produkt zakonske skupnosti.
Zagrenjeni sta lahko samo, če ste nekaj izkusili, potem pa vam je to odvzeto.
Želim, da bi bile ženske svobodne, ne želim pa, da bi zašle v drugo skrajnost. Ženske, ki se maščujejo, v resnici uničujejo sebe. Maščevanje vas vedno uniči, reakcija vas vedno uniči. Raje bi jih videl v vlogi upornic.
Prepričani ste lahko samo v ta trenutek, ki ga imate v rokah. Vse obljube, povezane s prihodnostjo, so laži – in zakon je zaobljuba, da bosta vse življenje ostala skupaj, se ljubila in spoštovala do poslednjega diha.
Če prisluhnete naravi, bodo vaše težave in vprašanja preprosto izpuhteli.
Privlači vas tisto, kar se vam zdi izziv osvojiti.
V boljšem, inteligentnejšem svetu bodo ljudje ljubili, vendar ne bodo sklepali nobenih dogovorov. Saj ne gre za posel! Razumeli se bodo in doumeli bodo spreminjajoči se tok življenja.
Prijateljstvo je mogoče med enakovrednimi ljudmi, ki jih niti najmanj ne ovirajo vse spone družbe, kulture, civilizacije in ki živijo skladno s svojo pristno naravo.
Grdo je, da se sodišča, zakoni in država vmešavajo v vaše zasebno življenje – prositi jih morate za dovoljenje. Kdo so? Gre za zadevo med dvema posameznikoma, za njuno zasebno stvar.
A človek je ustvaril družbe, kulture, civilizacije, pravila, predpise, zato je celotno človeštvo nenaravno. Zato moški in ženske ne morejo biti prijatelji. Bodisi postanejo možje in žene, kar je nekaj neznansko grdega, saj se polastijo drug drugega. Ljudje niso stvari in ne morete si jih lastiti. Ljudje so ponižani v lastnino, pojavita se tudi ljubosumje in sovraštvo.
V okoliščinah, ko odnos temelji na denarju, ne more nihče nikogar ljubiti.
Zapomnite si: prijateljstvo je tako dragoceno, da ne glede na posledice ostanite prijatelji celo s svojo ženo ali možem in drug drugemu podarita absolutno in popolno svobodo.
Vaš ego je tisti, ki vam povzroča bolečine: našla je nekoga, ki je boljši od vas.
Svoboda je najdragocenejša vrednota človekovega življenja. Vsi pari naj bodo svobodni in presenečeni boste, kako bo ta svet postal raj.
Ne hitite v zakon, naučite se ljubiti. Najprej postanite izvrsten ljubimec. Izvrsten ljubimec je vedno pripravljen dajati ljubezen. Ne obremenjuje se s tem, ali jo bo prejel nazaj ali ne. Ljubezen se vam vedno vrne – tako se namreč vrti ta svet. Če nekam usmerite ljubezen, boste deležni odziva.
Prvi nauk ljubezni: ne prosite zanjo, ampak jo samo razdajajte. Začnite dajati. Ljudje počnejo ravno nasprotno. Tudi kadar dajejo, razmišljajo samo o tem, da se jim mora ljubezen vrniti. Zanje je to kupčija. Ne dajejo brez pričakovanj. Delijo jo pod pogoji. S kotičkom očesa spremljajo, ali se jim vrača ali ne. Zelo ubogi ljudje ... Ne vedo, kaj je ljubezen. Preprosto jo izlivajte, pa bo prišla.
In če ne pride, naj vas nič ne skrbi – kajti ljubimec ve, da ljubiti pomeni biti srečen. Če pride, prav – takrat se sreča pomnoži. A četudi se nikoli ne vrne, človek že ob samem razdajanju ljubezni postane tako srečen in vznesen, zakaj bi se torej obremenjeval s tem, ali jo bo dobil nazaj ali ne.
Dva nesrečna človeka sta skupaj še nesrečnejša.
Zrelost pomeni, da človek ni več romantičen bedak. Razume življenje, razume, kakšno odgovornost prinaša življenje, in razume, kakšne težave se pojavijo, če živi skupaj z nekom. Vse te tegobe sprejema in se navkljub temu odloči, da bo živel s to osebo.
Ljubezen ne more nič uničiti. Če obstaja, raste.
Ljubezen ni strast, ljubezen ni čustvo. Ljubezen je izjemno poglobljeno razumevanje, da vas nekdo na določen način izpopolnjuje. Nekdo poskrbi, da se počutite celostno. Navzočnost drugega krepi vašo navzočnost. Ljubezen vam daje svobodo, da ste, kar ste – ničesar si ne prisvaja.
Ko govorim o ljubezni, imam v mislih ljubezen kot stanje. Je 'nenaslovljena': ne ljubite tega ali onega človeka, preprosto ljubite. Ste ljubezen. Ne rečete, da nekoga ljubite, ampak raje poveste, da ste ljubezen.
Če ne opustite ega, ne morete izkusiti resnične individualnosti in ne morete izkusiti ljubezni.
Ljudje hrepenijo po ljubezni, obenem pa se oklepajo svojega ega, zato ljubezen nikoli ne postane resničnost. Živijo in umrejo, ne da bi okusili nektar ljubezni. In če ne izkusite ljubezni, sploh niste izkusili življenja. Zgrešite bistvo.
Razmišljati bi morali, ali je človek ljubeč ali ne. Vprašanje koga ali kaj ljubite, ni pomembno. Ko ste z ženo, ljubite ženo; ko ste z otroki, ljubite otroke; ko ste s služabniki, ljubite služabnike; ko ste s prijatelji, ljubite prijatelje; ko vas obdajajo drevesa, ljubite drevesa; ko vas obdaja ocean, ljubite ocean.
Samost je naša narava, a se je ne zavedamo. Ker se je ne zavedamo, ostajamo tujci samim sebi. Namesto da bi v lastni samosti prepoznali neizmerno lepoto in blaženost, mir in tišino, spokojnost in spravljenost s stvarstvom, jo napačno tolmačimo kot osamljenost.
Ljudje kartajo, igrajo šah, več ur gledajo televizijo, poslušajo radio ... Povprečni Američan gleda televizijo pet ur na dan. Vse to samo zato, da bi se izognili sebi. Vse našteto počnejo iz enega samega vzroka – da ne bi ostali sami. Tega jih je namreč nadvse strah.
Kdor je izkusil samost, je popolnoma drugačnega mnenja. Takšni ljudje pravijo, da ni nič lepšega, spokojnejšega in bolj radostnega od samosti.
Ko ozavestite svojo samost, imate lahko stik z drugimi – takrat vam bo odnos prinašal obilo radosti, saj ne bo temeljil na strahu. Ko odkrijete svojo samost, lahko ustvarjate. Lahko ste vpleteni v toliko stvari, kot želite, saj tega ne boste počeli zato, ker bi hoteli bežati od sebe.
Osamljenost je vsekakor bolna, samost pa pomeni popolno zdravje.
Ko vzpostavite stik z najglobljim bistvom svoje biti, kar ne morete verjeti svojim očem: v vas je toliko radosti, toliko blagoslovov, toliko ljubezni ... Vi pa ste bežali pred lastnimi zakladi.
Predvsem pa morate biti ljubeči do sebe. Ne bodite grobi, ampak nežni. Naučite se, kako si odpustiti – vedno znova in znova – sedemkrat, sedeminsedemdesetkrat, sedemsko sedeminsedemdesetkrat.
Biti v odnosu z nekom pomeni ljubiti, biti v odnosu z nekom pomeni deliti. A preden lahko delite, morate imeti. In preden lahko ljubite, morate biti polni ljubezni. Od ljubezni morate kar prekipevati.
Milijoni ljudi se odločijo, da ne bodo rasli. Ostanejo semena, ostanejo priložnosti, ki se nikoli ne uresničijo. Zakaj? Zakaj se odločijo ostati semena, ko pa bi lahko postali cvetlice, plesali v vetru, na soncu in v soju lune? Njihova odločitev je utemeljena: seme je varnejše od cvetlice. A kdor ostane seme, ostane mrtev, kajti ostati seme pomeni sploh ne živeti.
Pri navezovanju stikov se izpostavite – svojo goloto, svojo grdost, svojo praznost. Varneje se zdi ohranjati razdaljo.
Mnogi imajo odnos, vendar ni prežet s povezanostjo, ampak s prilaščanjem. Mož si lasti ženo, žena si lasti moža, starši si lastijo otroke in tako naprej. A lastiti si ni enako kot imeti odnos. Prilaščanje pravzaprav uniči sleherno možnost ustvarjanja odnosov.
Če vzpostavljate stike in odnose, spoštujte.
Khalil Gibran pravi: »Bodita kot stebra, ki podpirata isto streho, a ne lastita si drug drugega, pač pa si dopustita samostojnost. Podpirajta isto streho – tej strehi pravimo ljubezen.«
Kdor resnično želi živeti, mora živeti v nevarnosti, v nenehni nevarnosti. Kdor želi doseči vrhove, mora tvegati, da se lahko izgubi. Kdor se želi povzpeti na najvišje vrhove, mora tvegati, da mu lahko zdrsne in pade.
Močnejše ko je hrepenenje po rasti, več nevarnosti je treba sprejeti.
Dokončano je mrtvo. Življenje ne pozna pik. Vejice so vredu, pike pa ne. Počivališča so vredu, niso pa cilj.
Preden lahko vzpostavite stik s komer koli, bodite v stiku s seboj. To je temeljni pogoj, ki mora biti izpolnjen.
Ko se srečata središči, temu rečemo ljubezen. Ko se srečata obrobji, temu rečemo znanstvo. Tvegano je. Tvegano je nekoga pripustiti v svoje središče.
Življenje, prežeto s strahom, nikoli ne omogoča globokega odnosa.
Oseba, osredotočena na ljubezen, je religiozna. Človek, osredotočen na ljubezen, se ne boji prihodnosti. Ne boji se rezultatov in posledic. Živi zdaj in tukaj. Ne obremenjujte se z rezultatom. Tako deluje um, osredotočen na strah. Ne tuhtajte, kaj se bo izcimilo. Zgolj bodite navzoči in delujte celostno. Ne preračunavajte. Človek, osredotočen na strah, stalno preračunava, načrtuje, ureja in ščiti. Tako zapravi vse življenje.
Kaj lahko izgubite? Nič. To telo bo vzela smrt. Preden ga bo vzela smrt, da predajte ljubezni. Kar koli imate, vam bo odvzeto. Preden vam bo odvzeto, lahko zadeve delite z drugimi. Le tako jih lahko dejansko imate.
Zakaj vas je tako strah? Vse to so samo zmotne predstave, vzorci in načini razmišljanja, ki jih je v vas vsadila družba. Zaradi njih ste prepričani, da se morate skrivati, se ščititi in biti nenehno pripravljeni na boj. Obenem ste prepričani tudi, da je vsakdo sovražnik in da so vsi proti vam. Nihče ni proti vam! Četudi se vam zdi, da je nekdo proti vam, v resnici ni – kajti vsakdo se ubada s seboj, ne z vami.
Morda vas bo presenetilo, če vam povem, da zaradi ljubezni izginejo želje. Kadar niste zadovoljni, so želje navzoče. Nekaj si želite, ker tega nimate. Nekaj si želite zato, ker mislite, da vas bo to zadovoljilo. Želja vznikne iz nezadovoljstva.
Ker ne moremo ljubiti, potrebujemo toliko verskih obredov. To so nadomestki in to zelo slabi.
...
