»Poslovno smo videli že precejšen del sveta, a eno potovanje je bilo pa še posebej zanimivo. Mehika.

Poslovno uspešni obiski pri strankah in razstavljanje na ne preveč polnem sejmu so predstavljali le del potovanja. Zvečer smo se družili s strankami in partnerji in tako smo nekega dne uživali v ritmih latino glasbe. Komentiral sem, da sem za ples čisto brezupen primer, trd in neodziven. Ko sem prijetno dekle iz laboratorija našega partnerja vprašal, ali me lahko nauči vsaj nekaj korakov, je to vzelo kot izziv. Dejalo mi je, da je to čisto nepomembno. ‘Jure, zapri oči. Začuti glasbo, ritem, dovoli, da vstopita v tvoje telo in dušo, prepusti se.’ Glede na to, da ona obvlada ples, jaz pa sem v drugi skrajnosti tega, mi ni ostalo drugega, kot da ji sledim. Noro, kako drugačne so ure plesa v Sloveniji. En, dva, tri, štiri, dva, dva, tri, štiri. Nikoli v življenju mi nihče ni dejal česa takšnega.

Prešinilo me je, da počnemo isto v vsakdanjem življenju. Pogovarjamo se, a ne poslušamo. Živimo in delamo skupaj, a ne čutimo drug drugega. Ne poznamo niti samega sebe, kaj šele ljudi, ki jih imamo vsaj načeloma radi in se z njimi vsak dan srečujemo.

Tam, v Mehiki, nisem dobil lekcije iz salse, pač pa lekcijo iz življenja, lekcijo, ki je ne opiše nobena knjiga. Kako lepo in bogato je lahko življenje, samo odpreti je treba srce in oči, poslušati in slišati ter se prepustiti občutku.«

Ko prideš iz mehiškega sveta, se ti včasih zdi, kakor da si na nekem posebnem planetu, kjer ljudje trpijo, a imajo nasmehe na obrazu. Kjer njihove oči jočejo, a besede govorijo o sreči. Pravijo, da občudujejo naravo, a ne vidiš odnosa, s katerim bi to zares počeli. Kjer se ljudje objemajo z največjo mero hladnosti, kar je premorejo. In drugi ljubijo, da je to čutiti na vseh ravneh življenja, a čustvo ostane neizraženo.

Pogovarjala sva se o Mehiki kot o simboliki prave iskrenosti – predvsem do sebe. Ko ti je lepo, pokaži, da ti je lepo. Ko si utrujen, pokaži, da si utrujen. Ko si ganjen, pokaži, da si ganjen. Tvoji občutki naj bodo v skladu s tem, kar pokažeš navzven.

Poskrbimo za to, da nam v življenju ne bo žal za neizrečene besede, neizražena čustva, nepodeljene objeme in za sanje, ki jih nismo upali sanjati.

Iz knjige AKROBATI (Petra Škarja) >>

Jure knez AKROBATI