Mnogokrat se sprašujem, kaj je v resnici na teh potovanjih, da me tako privlačijo.
»Pa kaj vidiš v tem?« mi retorična vprašanja postavlja oče, kadar pokažem fotografije. »Česar ni tu v Sloveniji, lahko vidiš v tej škatli,« še rad doda in pokaže na računalnik.
Ne gre za fotografije. Ne gre za nova poznanstva. Ne gre za iskanje česa ali za miritev nemirnega duha. Ne gre niti za kljukanje destinacij s seznama krajev, ki jih želim videti v življenju.
Bistvo je drugje …
Besedno sem še prešibka, da bi znala podati dober odgovor, ki bi zajel resnično bistvo. Morda v resnici ni naloga uma, da razloži. Samo vem, da je. Morda tam ne vidim nič tako revolucionarnega, a občutim in zaznavam stvari, ki jih doma ne.
Čutim, da sem zaradi potovanj drugačna. Boljša. Da manj sodim in bolj zaznavam. Da bolje razumem in sprejemam različnost ter lažje razmišljam širše. Lažje spregledam sicer očitno, lažje opazim, kar je v domačem okolju mnogokrat neopaženo, močneje cenim edinstvene malenkosti.
S tem bolj spoznavam sebe in svet. Zunanjega in notranjega. In bolj ko poznaš sebe, kar mislim, da je sicer vseživljenjski proces, več širine ko imaš, bolj in hitreje lahko izražaš svoje potenciale na tem svetu, v tokratnem življenju.
V domačem okolju, prežetem z miselnimi in s čustvenimi povezavami vsega poznanega, mi to prikliče spomine in izkušnje ter premnoge misli, ki jih sploh ne zmorem odmisliti, da bi dosegla globino.
Morda je najbolj bistveno to, da mi potovanja razbijajo priučene norme, kaj je normalno. Kmalu ugotoviš, da ima vsak narod na svetu svoja merila normalnosti. Ko to začutiš, spoznaš, da se je res nesmiselno stiskati v škatlico biti normalen. Ker ta škatlica ne pije vode nikjer drugje kot le tu na vasi - torej v Sloveniji. Bistveno več kot prilagajanje tej škatlici ti v življenju prinese sprejemanje različnosti, spoznavanje različnih kultur in običajev, sporazumevanje v različnih jezikih, poznavanje zgodovine … in s tem širjenje osebnega obličja, kaj vse je v življenju mogoče. Šele ko razbiješ to škatlico, zares lahko začneš graditi sebe iz notranjosti navzven in ne obratno.
Takšna potovanja mi ozavestijo nekaj, kar sicer v nekem delu misli vem, a na to dostikrat pozabim – da so za življenje zares pomembni predvsem voda, hrana in varno okolje. In da življenju dajejo smisel odnosi in ustvarjalnost. Vsemu ostalemu dajemo prevelik pomen in posledično namenjamo preveč časa in skrbi.
A včasih so ta potovanja tudi težka. In prav to jim daje poseben čar, saj s tem povečajo tvojo hvaležnost do vsega. Ko tri dni nikakor ne prideš do hladne pitne vode, začneš ceniti našo pitno vodo na vsakem koraku. Šele ko dva meseca na roke pereš perilo v mrzli vodi, ceniš tako vsakdanji pralni stroj. Šele ko dva meseca ješ plastično hrano tipičnega sveta Kalifornije, ceniš solato z maminega vrta. Šele ko občutiš nevarnosti in grozote sveta, ceniš mir Slovenije in varnost na vsaki ulici.
Tako kot šele ko izgubiš vse svoje imetje, začneš ceniti malenkosti, kot so vilice. In mnogi cenimo zdravje šele takrat, ko smo bolni. Mnogi šele ob izgubi prijatelja cenijo trenutke, ki so jih preživeli z njim.
A to moraš nekako občutiti ali biti s tem v zelo tesnem stiku. Slišati ali videti to po televiziji ni isto. Ni niti približek tega. To moraš občutiti, da zares razumeš.
V resnici gre za to, da ob vsem tem vedno bolj razumem življenje in znam živeti.
»Razbijte hranilnik, poberite iz njega zadnje prihranke in kupite letalsko karto. Pojdite v svet z odprtimi očmi in ušesi. Vsrkajte znanje, različnost, širino, pridobite zglede, naučite se razmišljati drugače – in pridite nazaj polni izkušenj in inovativnosti. To vam bo dalo tisto bistveno prednost – od vas pa je odvisno, da sami sebe prepričate, da s svetovno širino lahko uspete tudi doma. Ves uspeh, vsi dosežki … se začnejo v glavi,« je dejal gospod Ivo Boscarol, lastnik podjetja Pipistrel, ko sem ga vprašala, kakšno sporočilo za življenje bi predal slovenskim srednješolcem, če bi imel na voljo le minuto.
Ubogam.
Iz knjige CAMINO - Od suženjstva do svobode >>
