Moj najbolj iskren članek. V razmislek vsem nam, ki se tako mučimo priučiti marketinga, prodaje, pisanja prodajnih pisem ...

V petek  se mi je vse obrnilo na glavo. Bila sem v totem Mariboru, na zagotovo najboljšem seminarju v mojem življenju! Resno. Ob koncu sem se počutila nekako super (zaradi pridobljenega znanja), a na drugi strani GROZNO SLABO.  Zakaj slabo? Ker me je bilo dobesedno sram, da sem vsa ta leta dajala verjetno napačno (in zato negativno) sliko poslovne Petre vsem okoli mene. Zakaj tako mislim? Bom razložila.

Ves čas berem knjige o prodaji, hodim na seminarje, poslušam avdiobooke ... kako prodajati, kako pisati prodajna pisma in vabila, kakšne naslove , kako obračati besede ... pozabljam pa (in to mi je kliknilo na tem seminarju) na to, kdo sem jaz, kaj iskreno mislim in čutim v tistem trenutku, pozabljam na iskrene besede, ki v danem trenutku letijo na papir. Zakaj bi jih spreminjala, če pa tako mislim in čutim v tistem trenutku? Ja, enkrat so pozitivne, drugič negativne ... ampak vse to sem jaz!

In v vsem tem poslovnem svetu, marketingu, učenju nekih zelo "hladnih" zadev, pozabljamo na to, kdo smo in kakšno sliko s tem dajemo ljudem okoli sebe.

"Words come easy, when they're true ..." poje Robbie Williams (iz petkovega seminarja). Res je. In zakaj nam je potem tako težko napisati prodajno pismo, vabilo na seminar ...?

Vem, da nekateri razmišljate tako kot sem jaz do cca četrtine seminarja: "Ja, ampak to je pač prodaja. Tako se dobi več ljudi na seminar in to je bistvo." Morda res. Ampak v petek me je malo zadelo ob vprašanju: "Ali so tvoji najbližji, ki imajo TEBE osebno seveda radi, tudi tvoje stranke? Če ne, zakaj ne, kakšno "poslovno" sliko dajemo?" In če gradimo svojo sliko na dolgi rok, ja, sem pristaš tega, da povemo kakor mislimo, brez prodajnih for, zadnjih akcij, ekskluzivnih popustov ...

In, evo, tokrat prvič, res iskreno povedano o mojih seminarjih:

Morda bom zato izgubila svoje bralce spletne strani, a trenutno mi ni mar. Ostali bodo tisti, katerim sem všeč jaz, to kar sem, to kar mislim in ne to, kar se UČIM biti ter seveda tisti, ki jih res iskreno zanima točno no, kar na določenem seminarju predavam.

Skrajni čas, da si priznam, da NISEM tipična podjetnica, da nisem tako zelo odločna in strogo ciljno usmerjena, kar se ves čas trudim biti.

Sem le punca, ki želi imeti svoje podjetje zaradi časovne prostosti in preživljanja časa z družino ter z  željo po ustvarjanju, realiziranju idej in predvsem z željo po delanju takih stvari, ki jo srčno veselijo.

Če tole berete, verjetno veste, da prirejam seminarje na temo "Kako do dodatnega zaslužka s pomočjo interneta." Verjetno ste tudi že brali moje hladno, brezčustveno prodajno pismo. Beda. Saj bo kmalu spremenjeno ...

In veste kaj - ni mi všeč, da ljudje ob mojem imenu pomislijo: "Aja, to je pa tista punca, ki dela spletne strani". Ne maram računalnikov, kolikor se le da, se jih izogibam, ker jih preprosto ne razumem :). Ne računalnikov, ne celotne te tehnologije ... In ker nimam formalne izobrazbe, nisem strokovnjak nekega področja, niti ne morem reči, da imam življenjske izkušnje, sem se odločila, da predavam nekaj, kar pač znam in kar ljudi zanima. In to je ta sistem postavitve spletne strani in kako z njimi kaj zaslužiti. Tega sem se sama naučila zgolj za nek za ziher stranski dohodek, nikakor pa ne želim postati strokovnjak na tem področju in se s tem baviti celo življenje. Bog ne daj ...

Želim le PREDAVATI! To je edini razlog. Želim, da ljudje ob Petra Škarja pomislijo na: "To je pa tista skravžlana punca, super predavateljica, katero smo z veseljem poslušali in bi jo z veseljem spet."

In od petka naprej se bom vsak dan trudila, da ustvarim tako sliko pri ljudeh o sebi. To je to!

Samo zato, da PREDAVAM. Vso otroštvo sem govorila, da bom tovar'šica, morda je to še najbližji način temu, kar sem kot otrok čutila, da želim postati. 

Ker se na predavateljskem mestu počutim bolj samozavestno, bolj sproščeno in bolj srečno in nasplošno boljša kot izven tega predavateljskega mesta. Preprosto UŽIVAM tam gor ...

Ker mi je tako veselje gledati ljudi, ki kar čakajo, da jih nekaj novega, uporabnega naučiš in kar požirajo podano znanje.

Ker mi je všeč tisti pogled po predavanju, ko v očeh poslušalcev vidiš tisto iskrico zadovoljstva, motivacije in energije, katero komaj čakajo, da izkoristijo takoj, ko pridejo domov in naredijo še nekaj več iz sebe, še malo osebnostno zrastejo. In da sem jim to iskrico dala prav jaz - neverjetno dober občutek!

In ZATO vem, da je to TISTO, tisto nekaj, kar nekateri iščejo celo življenje, tisto nekaj, kar veliko ljudi sploh nikoli ne najde - delo, katero te srčno neizmerno osrečuje.

Evo, to je to. To je zdaj moj najbolj iskren članek, kar sem jih kdaj napisala. In zdaj, ko sem bolj pozorna na to, kateri ljudje dajo v svoja pisma, vabila, članke tudi del sebe in svoje iskrenosti ter čustvenosti (in niso zgolj prodajno naučeni), spoznavam, da so ti ljudje začuda tudi najbolj uspešni v svojem delu ...