Vsak Dolenjec reče, da v življenju moraš zgraditi zidanico, moj dedek je vedno govoril, da v življenju moraš napisati vsaj eno knjigo, jaz pa pravim, da v življenju moraš vsaj enkrat preteči maraton.
V nedeljo sem ga. Pol. 🙂 Ko/če bom celega, vam sporočim.
Naj vam povem malo ozadja tega mojega uspeha, da me boste lahko vsaj približno razumeli, koliko mi to pomeni.
Včasih sem trenirala odbojko. In motilo me je, da med poletjem ni bilo tekem! Zato sem si zelo želela teči na dolge proge (skregano z odbojko) in se udeleževati teh tekov vsepovsod, med drugimi seveda Ljubljanskega maratona.
A da se udeležiš prvega teka, sam (ne vem kako nisem našla nikogar, ki bi šel z mano tečt), rabiš kar nekaj poguma. Nisem vedela kako hitro tečejo, kako vse skupaj poteka, kaj lahko pričakujem … nič.
Leta 2007 sem se končno opogumila. Bil je petek. Splavarjev tek v Radečah. Vem, da je bil tek zvečer. Proga dolga 7,5 km (kar je bilo takrat zame kar veliko). Sem pretekla? Sem. Sem bila dobro uvrščena? Ne. Bila sem na cca 10. mestu iz zadnjega konca. A presrečna, ker sem končno premagala ta strah in šla na prvi tek! Vedela sem, da je to začetek tega, kar si že tako dolgo želim! Aja, mimogrede, se še pohvalim – dobila sem tudi medaljo za 2. mesto v moji konkurenci (samo dve sva bili, a pustimo podrobnosti).
Prišel je naslednji dan, sobota in potem nedelja. Šli smo v hribe in na poti nazaj imeli hudo prometno nesrečo na avtocesti. Glede na resnost nesreče, smo jo še prav dobro odnesli, a nekaj posledic je kljub temu ostalo. Med drugim moja takrat močno poškodovana desna noga, katera me še vedno kdaj neprijetno spomni nase.
"Na odbojko in podobna treniranja kar pozabi," so mi takoj rekli zdravniki. Bom pa tekla, sem trmasto odgovorila. "Žal ne bo šlo, s to nogo ne," so mi nič kar sočutno pripomnili. V tolažbo mi je bil le en mlad zdravnik, ki je videl strah, grozo in razočaranje na mojem obrazu, ter diagnozo omilil z besedami: "Če nogo počasi natreniraš, boš z leti lahko šla na kakšen tek. Le več kot 10 km se raje ne lotevaj, noga ne bo vzdržala."
Minilo je pol leta, minilo leto … preden sem spet začela redno teči. Tokrat pa ni bil več problem motivacija (ojej, koliko se je najde, ko pride drug problem). Ampak noga. Najprej sem pretekla kilometer. Potem dva. Potem tri … Še danes, če kakšen mesec ne tečem redno, spet začnem s kratkimi teki in počasi napredujem, ker drugače preprosto ne gre. Noga in ne vztrajnost mi narekuje koliko. Torej si ne morem dovoliti »dopusta« za tek, če želim priti na daljše relacije.
In prvo leto seveda da nisem šla na organizirane teke. Pa potem tudi ne. Pa naslednje leto tudi ne. A prav vsako leto sem si med letne cilje zapisala tudi: PRETEČEM POLMARATON – 21 km na Ljubljanskem maratonu.
In vsako leto do zdaj je bil to en izmed ciljev, ki so napisani, za katere veliko naredim, a niso doseženi. Letos sem se na ta maraton aktivno pripravljala 5 mesecev, če ne upoštevam vseh let prej, ko sem nekako navajala nogo na večje obremenitve.
In pride THE DAY. 28. oktober 2012. V nedeljo se zbudim, pogledam skozi okno in – sneg! A vi veste, v kakšnih hribih sem doma?? Težko bi prišla že v dolino, kaj šele do avtoceste! VSE je bilo belo (sicer čudovito za pogledati, ampak ...)! Začutila sem nabiranje solzic v očeh ... Po toliko letih, ko sem končno se res prijavila, zbrala pogum in natenirala nogo, mi sneg prekriža načrte. Takoj sem prižgala radio in upala, da povedo, da je maraton prestavljen (ah, saj sem vedela da ni, a ljudje radi iščemo neko upanje).
Ni bila želja po pretečenem polmaratonu tako velika, ampak bolečina pred nepretečenem tako grozna, da sem vseeno šla. Ja, šla sem! Najprej po lopato, da odmečem sneg na dovozu do ceste, nato se grozno sankala z avtom v dolino, na avtocesti vozila v koloni 40km/h na avtocesti … Bližje ko sem bila Ljubljani, lepša je bila cesta in manj snega, na srečo.
In hop, po številko, po majico, malo ogrevanja (tako ZELO mrzlo je bilo!), v garderobo, na štart (zamudila 20 min, a nič ne de), mimo štarta … ta del se je tako hitro odvil, da sem se po kakšnem pretečenem kilometru vprašala – a to je to, dejansko tečem, zdaj gre zares?
Ja. Zares. Vse pohvale in 100-krat hvala vsem gledalcem za spodbudo! Kako je to čudovito, ko te skoraj na celotni poti spremljajo ljudje, spodbujajo, ploskajo, navijajo … poleg tega zaigra še godba, potem zapoje pevka … VAU, noro dobro vzdušje! Nekajkrat sem se med potjo nasmehnila, tako prijetno je biti del nečesa tako velikega.
A ni bilo še konec.
Po pretečenih 10 km se je oglasila moja noga. Ja, bilo je mrzlo, bila sem na začetku zelo slabo ogreta, poleg tega je bila proga speljana ves čas po asfaltu – največji sovražnik moje noge. A sem šla dalje … Spet – bilo bi mi prehudo, da mi ne bi uspelo, da spet ne bi obljukala tega zapisanega cilja.
Od 16 do 21 km se je zdelo tako zelo dolgo, da vam kar ne znam povedati kako. Zdaj sem že kar malo šepala in ves čas preizkušala načine, kako naj stopam na nogo, da bo čim manj bolelo. In upala, da se ne bo enkrat samo ustavila. Zadnja 2 km sploh ne vem kako sem pretekla, verjetno je bil moj tek prav hecen, saj sem kar vlekla to nogo za sabo …
A pretekla sem!!! 😀 Prvi mi je na cilju podal roko Jankovič in kako fino se mi je zdelo!
Prav tam, tisti trenutek bi morala opisati te občutke, ker zdajle jih ni možno niti približno obrazložiti. To mi je bil zagotovo najbolj zmagoslaven trenutek v življenju! Noro dobro! Ko bi kar skakala od veselja, ko sem se kar smejala in smejala ne glede na vse … To so trenutki, ki delajo življenje neverjetno ČUDOVITO!
Takoj ko sem se ustavila, je noga imela dovolj in nisem mogla več stopiti na njo. A v tistem trenutku to ni bilo pomembno! Pretekla sem, do tu me je pripeljala in to je vse, kar sem zahtevala od nje. Pustimo podrobnosti, da sem potem ves mesec hodila z berglami (moja trma gre včasih malce preko meje, priznam).
Ne gre se za obljukan cilj, ne gre se za medalijo, ne gre se za hvalo pred drugimi ... Bistvo je bilo v tem, da sem si s tem pretečenim maratonom razbila od zdravnikov dobljeno prepričanje, da moja noga ne bo nikoli več zmogla težjih športnih obremenitev. Kar je pri tem najbolj zanimivo - od spremembe tega prepričanja nimam nobenih težav več z nogo (potrkam, a vseeno).
Na splošno sem v življenju najbolj ponosna na trenutke, ko si razbijem močno vgrajena prepričanja. Vse ostalo potem kar "steče" ...
