Po vseh pravilih bloganja je tole predolg prispevek. Po pravilih mojega osebnega dnevnika občutno prekratek, da bi lahko resnično zapisala, kar čutim. Pa sem ubrala srednjo pot v upanju, da se vsaj približno uspem dotakniti prave sporočilnosti …

»Ne vem kakšni bedaki plačajo 70 evrov, da lahko tečejo po asfaltu, v gneči, v smogu, na koncu pa se slikajo v zelenih majicah in mislijo, da so ne vem kaj … Moraš biti res bedak, da greš v to.« 35 evrov sem dala, ne 70. 

No, to je bil en milejših negativnih komentarjev na včerajšnji Ljubljanski maraton. Ponavadi res ne dam veliko na mnenja množic, a priznam, da me je toliko negativno nastrojenih komentarjev na tek pa vseeno malce užalostilo.

Nespametno je prepričevati prepričanega, še bolj nespametno je poskušati podati drugo plat zgodbe in drugačnih mnenj tistim, ki tega niti ne želijo slišati.

A ker mi je tek res močno ljub, Ljubljanski maraton pa nosim v posebnem kotičku srca, obrobljenim z zlatom, čuvaje z močno hvaležnostjo, si tokrat želim podati še svoj pogled na to "neumno gonjo po Ljubljanskih ulicah". Zakaj imam tak poseben odnos do tega dogodka, morda vsaj malce približam prispevek, ki sem ga spisala že leta 2012 >>. Leto, ko sem se prvič udeležila Ljubljanskega maraton. Leto, ko smo tekli v snegu. Za nekatere norci, za druge bedaki, za tretje junaki … Zame pa to en največjih ali kar največji osebni mi uspeh.

Prav leta 2012 so se mi prenehale težave z nogo, ki je bila močno poškodovana v prometni nesreči pet let pred tem. In prav Ljubljanski maraton mi je pomagal narediti ta miselni premik, da sem spremenila ob zdravnikov utrjeno mi prepričanje, da "moja noga nikoli ne bo več zmogla večjih naporov". Zato še zdaj vsako leto v znak globoke hvaležnosti do tega pretečem Ljubljanski maraton.

In ker vem, osebno tudi poznam, še mnogo tekačev, ki imajo podoben odnos močne hvaležnosti do teka, ki jim je tako ali drugače spremenil življenje in prinesel nekaj, kar ne more kupiti noben denar, ne more podariti noben dobrotnik sveta, mi je bilo malce hudo brati vse te ostro naperjene komentarje do včerajšnjih tekačev.

Ne sodi, čigar zgodb ne poznaš. Ne sodi, čigar vzrokov, namenov, vzvodov ne veš. Ne sodi, česar sam ne razumeš.

Ko sem včeraj po teku že spila dobro kavico z riževim mlekom, že pojedla pregrešno porcijo tortilje, se že počasi vračala po Ljubljani, ki je le še tu in tam kazala zeleno barvo tekaških majic in medalj za vratom posameznikov, sem se zagledala v zaslon pri Tivoliju, ki je v živo prenašal dogajanje na ciljni črti Ljubljanskega maratona. V cilj so po več kot 5 urah in pol prihajali zadnji zmagovalci pretečenega maratona. Bil je gospod verjetno blizu 60-ih let, komaj je še hodil, vidno izmučen, a ko je tekel proti cilju je vzdignil roke v zrak, bolj sam sebi, ker gledalcev ni bilo več, v vsej utrujenosti pa izražal izjemen ponos, srečo, zadovoljstvo. Sebi. Ne za slavo, ne za denar, ne za množice, ne za medalje ... Le zase. Uspelo mu je! Zmore! Boksal je v zrak vznak uspeha kot bi ravnokar zmagal na olimpijskih igrah. Saj je – na svojih igrah. Take izjemne sreče, pristnega zadovoljstva, močnih iskrenih občutij ne vidim pogosto.  Če kdo reče, da je on tekel zgolj za "neumno gonjo za eno sliko za na FB" sem prepričana, da ni videl njegovega izraza na obrazu. Ko to gledaš, se skoraj nalezeš ponosa in ne bi se čudila, če ob tem še sam potočiš solzico ponosa – zanj. Ko ploskaš in rečeš bravo sebi v brado, a to čutiš brez kakršnekoli zavisti ali tipične slovenske "ah pa kaj ima od tega …". Samo BRAVO lahko rečeš. Če bi bila poleg, bi mu z veseljem še močno stisnila roko, ga pogledala v oči in samo pokimala v znak spoštovanja.

A niso to občutki, ki si jih na nek način vsi močno in vedno bolj želimo, morda celo po njih že hrepenimo v sicer vedno bolj plehkem svetu instant rešitev in plehkosti kvantitete na račun kvalitete na vsakem koraku? V teku najdem te občutke. To najdem tudi v gorah. To najdem tudi drugod, a največ prav tu – v teku in v gorah. Morda me tudi zato malce zaboli, ko kdo to dvoje popljuva brez kredibilnosti v besedah in brez vprašanj po iskreno željenih odgovorih.

Ne sodi, česar ne poznaš. Če ne razumeš - vprašaj. Če še vedno ne razumeš, sprejmi, da vsakdo hodi svojo edinstveno pot, ki je ni moč povsem razumeti, če nisi v tistih čevljih. 

Seveda ni vse tako čarobno pravljično kot rada razlagam (malce pravljičnosti pa tudi ne škodi, kaj ne?). Kot povsod, tudi v gorah in v teku najdeš ljudi, ki to počno iz drugih razlogov. Tudi tu najdeš plehkost, pretirano in že škodljivo tekmovalnost, pretirano hvalo in goljufije, vidiš tudi to, kar je prebrati v teh negativno nastrojenih komentarjih. Mnogo je tudi tistih, ki verjetno že pretiravajo v teku in s tem delajo škodo sebi in drugim, verjetno res. Verjetno je tudi tako, da kar iščeš, to najdeš, vprašanje je le kaj ŽELIŠ videti in najti. 

A ne posplošujmo preveč, prosim. Ne sodimo vsega. Ne uničujmo tistega, kar je še pristnega in lepega. Tistega, kjer je še čutiti te močne občutke Življenja. Ko daješ življenje Življenju, česar ni moč opisati v omejenosti besed, lahko le občutiš in takrat besede sploh niso več potrebne. 

Pa četudi gredo teči samo zato, da dobijo sliko za na FB, kot je bilo mnogo očitkov – lahko bi slikal ležanje na kavču in se pohvalil z litri piva pred seboj, a se ni – šel je in odtekel! Tudi to nekaj šteje, kaj ne? Pa čeprav je "bedak tekel po asfaltu mesta namesto po travnikih" (mimogrede – večina vse leto trenira sama v naravi, le enkrat stopi na ta asfalt). Pa čeprav je "Jankoviču dal 40 evrov, da lahko teče, kot da ne zna zastonj" (mimogrede, za ta denar res veliko dobiš – majico, torbo, hrano, pijačo, vso organizacijo itd.), pa čeprav gre "v gužvo ovčk brez pameti samo zato, da se pohvali na slikah, važič". Že samo misel, koliko ur je pred tem tekal naokoli, kolikokrat se dvignil z udobnega fotelja, kolikokrat presegel svojo cono udobja ... da je tam lahko odtekel 42, 21 ali pa že 10 km, je dovolj, da mu jaz z veseljem rečem - bravo! A resno kdo verjame, da bi se kdorkoli podal v to ZGOLJ za tisto medaljo in eno sliko za na FB?

In Ljubljanski maraton? Sem ena tistih, ki ne mara gneče, še več, celo fobijo imam pred množicami. Sem tudi ena tistih, ki ne razume marsičesa v mestih in v tem hecnem potrošniškem svetu, zato stalno iščem kotičke nedotaknjene narave. Sem tudi ena tistih, ki ne maram biti vodena v stvareh za dušo, med drugim tudi tek – kdaj začeti, kje teči …

A kljub temu mi je Ljubljanski maraton kot nek dan, ki ga čutim kot nekakšen praznik teka. Dan, ko se na enem mestu zberemo ljubitelji teka in se počutimo del skupnosti podobno mislečih – nekaj, kar že po naravnem vzgibu nekako iščemo. Dan, ko pozabimo na dosežke in tekmo en do drugega (le redki gredo na maraton v želji po zmagi in posegajo po najvišjih mestih). Je pa med tekom slišati veliko smeha, zabav, hecanja, podpore en drugemu, spodbud med neznanci, iskrene želje, da uspe meni in tebi … Veliko je čudovite podpore tudi s strani navijačev, premnogo zabavnih in spodbudnih napisov, celo glasba, vzkliki, ploskanja …

Prijeten je občutek, ko nekako stopimo skupaj, da naredimo lep dan, v katerem vsi "zmagamo". A ni to bistvo Ljubljanskega maraton? Da se še počutimo povezani, del nečesa prijetnega in naravnega, nečesa, kjer se moraš malo potruditi, prešvicati, da rečeš – sem, zmorem. Tako jaz, kot ti, dragi neznanec, s katerim se ne počutiva več taka neznanca, ko sva tekla en ob drugem kar 2 uri … S katerim si na koncu pogledava v oči, si čestitava, se nasmehneva in rečeva: "Uspelo nama je. Obema. Bravo!"

Ne rečem, da vsi v Ljubljanskem maratonu (oziroma v kateremkoli maratonu ali teku nasploh) čutijo tako globino, tako globoko spoštovanje in … ne vem sploh kako to ubesediti … kot jaz zaradi te svoje izkušnje >>. Verjetno ne. Verjetno pa eni še bolj, drugi manj, nekateri nič.

Morda je moje bistveno sporočilo predvsem to:

Se sodi, v čigar čevlje nisi stopil. Sploh pa ne sodi, če niti po podobni poti nisi stopal, kajti po isti v njegovih čevljih ne boš nikoli. Prav tako ne posplošuj, če poznaš le en primer – pa naj bo pozitiven, negativen, ali nevtralen.

Niso vsi tekači in niso vsi hribolazci "dobri ljudje" (hecen izraz, a verjamem, da boste razumeli bistvo). A zagotovo sem med tekači in hribolazci spoznala več takih kot kjerkoli drugje ... Pa ne glede na vzgibe, zakaj se podajajo v to. Verjamem, da bi bil svet lepši, če bi večkrat zahajali v gore, večkrat tekli in večkrat dopustili en drugemu, da imamo vsak svojo pot, ter ob tem opustili težke sodbe. 

No, kdo je spet za en tek? 🙂