Povzetek knjige MODROST STAREGA UČITELJA, Mitch Albom
V knjigi se avtor, Mitch Albom, pogovarja s svojim nekdanjim profesorjem, ki ima le še nekaj mesecev življenja pred seboj.
Ko veš, da boš umrl, se vprašaš: »Ali naj propadem in izginem ali iz življenja, ki mi je ostalo, naredim najboljše, kar lahko?«
Sprejmi, kaj si zmožen storiti in česa nisi zmožen storiti. Sprejmi preteklost kot preteklost, ne da bi jo zanikal ali zavračal. Nauči se odpuščati sebi in odpuščati drugim. Ne domišljaj si, da je prepozno, da bi sodeloval.
Kultura, ki jo imamo, ljudi ne napeljuje, da bi se v lastni koži dobro počutili. Poučujemo napačne stvari. In dovolj močan moraš biti, da si rečeš, da kulture ne boš sprejel, če ne deluje. Ustvari si svojo. Večina ljudi tega ne zmore. Bolj nesrečni so od mene – celo v mojem trenutnem stanju umiranja.
Lahko, da umiram, toda obkrožen sem z ljubečimi dušami, ki jim ni vseeno. Koliko ljudi lahko to reče?
V življenju imamo stalno napetost nasprotij. Kot tekma v rokoborbi. In katera stran zmaga? Ljubezen zmaga. Ljubezen vedno zmaga.
Tako veliko ljudi hodi naokrog z življenjem brez pomena. Zdi se, da napol spijo, celo kadar podjetno delajo stvari, za katere mislijo, da so pomembne. To je zato, ker se ženejo za napačnimi stvarmi. V svoje življenje vneseš smisel tako, da se posvetiš ljubezni do drugih, se posvetiš skupnosti okoli sebe in se posvetiš ustvarjanju nečesa, kar ti daje smisel in pomen.
Najpomembnejša stvar v življenju se je naučiti, kako deliti ljubezen in ji dopustiti, da vstopi k nam. Pusti ji vstopiti. Mislimo si, da si ljubezni ne zaslužimo, mislimo, da bomo, če ji bomo dovolili vstopiti, postali premehki. Toda ljubezen je edino razumno dejanje, je rekel modri mož Levine.
Včasih ne moreš verjeti tistemu, kar vidiš, verjeti moraš tistemu, kar čutiš. Če boš kdaj želel, da ti drugi ljudje zaupajo, moraš čutiti, da jim tudi ti lahko zaupaš – pa čeprav si v temi. Celo kadar padaš.
Tako zelo smo zamotani v egoistične misli, kariero, družino, v to, da bi imeli dovolj denarja, odplačali hipoteke, nabavili nov avtomobil, popravili radiator, ko se pokvari – zapleteni smo v trimilijone majcenih dejanj le zato, da se vse premika dalje. Zato nimamo navade postati, se ozreti na naša življenja in reči: Je to vse? Je to vse, kar hočem? Ali kaj manjka?
"Učitelj vpliva na večnost; nikoli ne more reči, kje se neha njegov vpliv." Henry Adams
Imej na rami ptičko, ki sprašuje: »Je danes ta dan? Počnem vse, kar naj bi? Sem človek, kakršen hočem biti?«
Vsakdo ve, da bo umrl, toda nihče tega ne verjame. Če bi, bi stvari počeli drugače. Ko se naučiš, kako umreti, se naučiš, kako živeti.
Še jaz ne vem, kaj 'duhovni razvoj' v resnici pomeni. Vem pa, da na neki način nisva popolna. Preveč naju imajo v oblasti materialne stvari in naju ne zadovoljujejo. Ljubeč odnos, ki ga imava, vesolje okoli naju, te stvari jemljeva kot same po sebi umevne. Poglej skozi okno. Vidiš? Vsak trenutek lahko greš ven. Lahko tekaš gor in dol po ulici in noriš. Jaz tega ne morem. Jaz ne morem iti niti ven. Ne morem teči. In veš, kaj? To okno cenim bolj kakor ti.
Ni osnove, ni nobene trdne podlage, na kateri bi ljudje danes stali, če nimajo družine. Odkar sem zbolel, mi je to popolnoma jasno. Če nimaš podpore, ljubezni in skrbi, ki jo dobiš od družine, nimaš kaj dosti. Ljubezen je najpomembnejša. »Ljubite drug drugega ali preminite,« je rekel naš veliki pesnik.
'Duhovna varnost' je vedenje, da bo družina pazila name. Tega ti ne da nobena druga stvar. Ne denar. Ne slava. Niti delo.
S tem, da imaš otroke, se ne more primerjati nobeno doživetje.
Veš, kaj pravijo budisti? Ne oklepaj se stvari, ker je vse minljivo.
Staranje sprejemam z odprtimi rokami. Zelo preprosto je. Starejši kot si, več znaš. Če bi ostal pri dvaindvajsetih, bi bil za vedno tako neveden, kot si bil takrat. Staranje ni le propadanje, veš. Je rast. Je več kot negativno dejstvo, da boš umrl, je tudi pozitivno dejstvo, da razumeš, da boš umrl in da zaradi tega živiš boljše življenje.
Kdor reče: »O, ko bi bil še enkrat mlad,« odraža neizpolnjeno življenje. Nezadovoljivo življenje. Življenje, v katerem ni našel pomena. Ker če v življenju najdeš pomen, se nočeš vrniti. Hočeš naprej. Hočeš vedeti več, storiti več.
Če se boriš proti temu, da bi se postaral, boš vedno nesrečen, ker se bo to v vsakem primeru zgodilo.
V naši deželi poteka neka oblika pranja možganov. Nekaj kar naprej ponavljajo. In prav to počnemo v tej deželi. Posedovati stvari je dobro. Več denarja je dobro. Več je dobro. Več je dobro. To ponavljamo vedno znova in znova, dokler ni nikomur več do tega, da bi mislil drugače. Povprečen človek je tako zmeden od tega, da ne ve več tistega, kar je zares pomembno.
Denar ni nadomestek za nežnost in moč ni nadomestek za nežnost. Lahko ti povem, kot sedim tule in umiram, kadar najbolj potrebuješ, ti ne denar ne moč ne dasta občutenja, ki ga iščeš, pa ne glede na to, koliko ju imaš.
V tej deželi vlada velika zmeda glede tega, kaj si želimo, v nasprotju s tem, kaj potrebujemo. Potrebuješ hrano, želiš si pa čokoladni sladoled s smetano.
Kaj ti daje pravo zadovoljstvo? Da ponudiš drugim tisto, kar imaš dati. Ne mislim denarja. V mislih imam tvoj čas. Tvojo skrb. Tvoje pripovedovanje zgodb.
Če se skušaš postavljati za ljudi na vrhu, to kar pozabi. Tako ali tako bodo zrli nate zviška. In če se hočeš postavljati pred ljudmi na dnu, pozabi. Samo zavidali ti bodo. Položaj te ne pripelje nikamor. Samo odprto srce ti bo omogočilo, da boš enako plul med vsemi.
Počni take stvari, ki prihajajo iz srca. Tako ne boš nezadovoljen, ne boš zavidal in ne boš hrepenel po stvareh, ki jih ima kdo drug. Nasprotno, prevzelo te bo tisto, kar se ti bo vrnilo.
Na nagrobniku si želim, da piše: »Učitelj do zadnjega.« Kaj pa ti želiš, da ti piše na nagrobniku?
Bodi prisoten. Moraš biti z osebo, s katero si. Ko se zdajle pogovarjam s teboj, skušam biti osredotočen na to, kar se dogaja med nama. Ne razmišljam o čem, kar sva dejala prejšnji teden. Ne razmišljam o tem, kaj se bo zgodilo v petek. Ne razmišljam o tem, da bom sodeloval v še eni oddaji ... Pogovarjam se s teboj. Razmišljam o tebi.
Težava je, da vsak tako zelo hiti. Ljudje ne najdejo smisla v svojem življenju, zato ves čas tekajo in ga iščejo. Načrtujejo naslednji avto, naslednjo hišo, naslednjo službo. Ko ugotovijo, da so tudi te stvari prazne, tečejo dalje.
Resnično poslušati nekoga – ne da bi mu skušal kaj prodati, od njega kaj izvedeti, ga za kaj pridobiti ali v zameno dobiti nekakšen status -, kako pogosto še naletimo na to?
Za nekaj pravil vem, da v zakonu in ljubezni držijo: Če druge osebe ne spoštuješ, boš imel kup težav. Če ne znaš sklepati kompromisov, boš imel kup težav. Če se ne znaš odprto pogovarjati o tem, kaj se dogaja med vama, boš imel kup težav. In če nimata skupnih življenjskih vrednot, boš imel kup težav. Vajine vrednote morajo biti enake. In največja od teh vrednot? Tvoja vera v pomembnost vajinega zakona.
Ljudje so v svojem bistvu dobri. Ljudje so zlobni, ko so ogroženi. In to počne naša kultura. To počne naše gospodarstvo. Celo ljudje, ki delajo v gospodarstvu, čutijo ogroženost, ker se bojijo, da bodo službo izgubili. In ko si ogrožen, začneš gledati le nase. Iz denarja začneš delati boga. To je vse del naše kulture. Zato je ne maram.
Ne mislim, da naj se ne bi oziral na nobeno pravilo tvoje skupnosti. Ne hodim naokrog nag, na primer. Ne tekam skozi rdečo luč. V majhnih stvareh sem lahko ubogljiv. Toda v velikih – kako razmišljamo, kaj cenimo -, tiste pa moraš izbrati sam. Nikomur ne smeš dovoliti – ali nobeni družbi -, da jih določa namesto tebe.
Vsaka družba ima svoje probleme. Ne rešiš jih tako da zbežiš stran in se preseliš drugam. Da bi ustvaril svojo kulturo, moraš kaj storiti.
Vsi imamo enak začetek – rojstvo. In vsi imamo enak konec – smrt. Kako različni torej sploh lahko smo?
Investiraj v človeško družino. Vlagaj v ljudi. Ustvari majhno skupnost ljudi, ki jih imaš rad, in ki imajo radi tebe.
Na začetku življenja, ko smo dojenčki, potrebujemo druge, da bi preživeli, ali ne? In na koncu življenja, ko postaneš nepokreten, kot sem jaz, potrebuješ druge, da bi preživeli, ali ne? Toda tu je še skrivnost: vmes prav tako potrebujemo druge.
