Knjiga JAZ SI UPAM. KAJ PA TI? Modrosti osemletnice
Avtorica: Osemletna Luri Urankar
Ravnokar sem prebrala najbolj srčkano knjigo do sedaj! Luri Urankar je osemletnica, ki je spobudila svojo mamico, da uresniči svojo otroško željo - napiše knjigo. Tako je Luri zapisala:
"Mami, se ti ne zdi, da bi se lahko vsaj malo potrudila in končno postala, kar si vedno želela? Nikoli ni prepozno. Saj praviš, da lahko dosežemo vse, kar si res želimo. Jaz ti bom pomagala … saj je čisto preprosto … skupaj bova sedeli in pisali knjigo. Določili bova ceno – vendar, kako se to naredi? In jaz bom vse prodala." V trenutku sem naredila načrt. "Mami, lahko se zaneseš name!" Od takrat je minilo nekaj mesecev. Mami je medtem spoznala gospo, ki je potrdila, da ji res lahko pomagam izpolniti sanje.
Toda, tudi jaz sem želela svojo knjigo. Tako sva skupaj ustvarili dve knjigi – mojo in mamino. Mojo ravno berete, mami pa je napisala knjigo SPEČA DEKLICA, ki je jaz še ne razumem povsem. Rekla mi je, da jo bom razumela, ko bom odrasla.
NAJRAJE IMEJ SEBE. In to čisto zares.
Kadar me kdo vpraša: »Ja, koga pa imaš ti najraje? Mamico ali očka ali bratca?« jim vedno odgovorim: »Sebe.« Takrat me vsi čudno pogledajo. Takšnega odgovora gotovo ne pričakujejo. »Kaj pa mamica in očka pravita na to?« vpraša kdo. »Vesela sta. Vesta namreč, da ju imam rada. Mami me je naučila, da moram imeti najraje sebe. Najprej je potrebno poskrbeti zase. Če sem jaz dobro, lahko pomagam tudi drugim. Mamice tega niso naučili."
Vidim, da mamice veliko naredite za nas, zase pa bistveno manj. Utrujene ste. In ko ste utrujene, se zgodi, da ste sitne. Otroci si želimo veselih mamic. In vesela mama je prijazna mama. Zato menim, da bi tudi mamice morale postaviti sebe na prvo mesto.
Naši ljubi starši, imejte radi sami sebe in drug drugega. Za nas, otroke, je največja sreča videti svoje starše srečne."
Najraje se igram. Bodisi sama, z bratom, s prijatelji, starši; doma ali v šoli; s peskom, papirjem, kamenčki, kockami ali punčkami. Tudi pomivanje posode, sesanje stanovanja, pospravljanje sobe, pobiranje krompirja, okopavanje vrta ali košnja trave so zame igra. Ko sem nekoč skoraj célo popoldne gledala televizijo, sem ugotovila, da mi je za igro zmanjkalo časa.
Odrasli ste pozabili, kako super se je igrati. Vi vse jemljete tako resno. Ves čas samo hitite, delate in se vedno manj zabavate ter smejite. Pomislite, kako se počutite, ko vam uspe zmagati v igri »Človek, ne jezi se«, kako se nasmejite, ko prejmete »črnega Petra« ali postanete opica, ko se igrate pantomimo. Otroci smo navdušeni, ko vidimo takšne starše.
"Starši, prosim, pokažite nam, da so sanje uresničljive. Izpolnite svoje in nas vzgajajte z vzgledom."- "Starši, ne zahtevajte od nas, da smo takšni, kot ste si vi zamislil, da moramo biti. Smo Mi in vi ste Vi. Oboji smo lahko vedno boljši!"
- "Ne bojte se nikogar. Ni boljših in slabših. Vsi smo ljudje."
- "Dragi odrasli, poiščite te speče deklice in dečke v sebi. Zberite pogum in izpolnite svoje otroške sanje. Nam pa pomagajte, da imamo in živimo SVOJE sanje."
Zares čudovita knjigica! Kakšne modrosti se skrivajo v otroških mislih, pogumnem srcu in radovednih očeh osemletnice! Le prisluhniti jim moramo in jim zasluženo pripisati "odraslo" pomembnost.
