Povzetek knjige Moj glas za svobodo, avtorica Ani Choying Drolma
Ani Choying Drolma je bila ena od mnogih deklic, ki se v Nepalu in Tibetu zatečejo v samostane in se tako izognejo prisilni poroki s moškimi, ki bi jih pretepali in izkoriščali. Kljub sprejetju v samostan ni nikoli pozabila strahu in besa, ki ju je bila deležna v svojem težkem otroštvu. Kot nuna je želela pomagati deklicam, ki bi jih sicer čakal podoben pekel. Ob pomoči in podpori svojega budističnega učitelja je razvila svoj izjemni dar - čudovit glas. Začela je peti in danes njena glasba sega daleč čez meje Nepala. Zgradila je šolo za deklice, sedaj gradi še bolnišnico ...
V budizmu sočutje pomeni željo odpraviti vse oblike trpljenja, še posebno pa vzrok zanj, nezavedanje, sovraštvo, pohlep, ljubosumje in tako naprej. Ljubezen do bližnjega je torej želja, da bi bila vsa bitja zadovoljna in bi našla razloge za srečo.
Dokler se ukvarjamo le sami s seboj, smo ranljivi in hitro postanemo žrtev zmedenosti, nemoči in strahu. Ko pa smo se zaradi sočutja sposobni vživeti v druge ljudi in začutiti njihovo trpljenje, nemočna vdanost v usodo zamenja pogum, potrtost, ljubezen, omejenost duha pa odprtost za vse, kar nas obdaja.
Gola volja je danes moj največji zaveznik, še včeraj pa bi me lahko vodila v pogubo.
Budisti verjamejo, da imajo vsa dejanja posledice v tem ali v katerem drugem življenju; da vsako naše življenje vpliva na naslednje in da so ta med seboj povezana kot členi v verigi.
Neznano je včasih bolj strašljivo od pekla.
Bes je najbolj smrtonosno orožje, kar jih poznam. Sovraštvo me je preplavilo kot hudournik, ki s svojim tokom nosi kamenčke na dnu reke.
Sovraštvo je kot star prijatelj. Lahko ga mesece ne vidimo, ko pa znova potrka na vrata, se zdi, da smo se srečali pred kratkim.
V svojem življenju se vsi bojujemo, kot muhe, zaprte v kozarcu za marmelado. Res je, da sem se odločila oditi in poiskati novo življenjsko pot, a to mi ne dovoljuje soditi tistih, ki so ostali.
Drugih ne moreš spreminjati, torej začni pri sebi. Pri sebi razvijaj lastnosti, nasprotne od tistih, ki jih ne maraš pri drugih.
Žalili so me, ranili so me, porazili so me, prevarali so me. Če redim take misli, sovraštvo ne bo nikoli izginilo. Če ne redim takih misli, bo sovraštvo izginilo. Zato, ker sovraštvo ni nikoli premagano s sovraštvom. Sovraštvo je premagano z ljubeznijo. To je večni zakon.
Skušaj pomisliti na vse, kar je storil dobrega zate, namesto da si dovoliš, da te preplavljajo slabi spomini. Ko se spominjaš njegovih slabih dejanj, ne pozabi na vsa dobra, ki jih je storil.
Lotus vzklije iz blata, a njegov cvet ostane bel in čist. To je naš največji izziv; da živimo v osrčju problema in zaradi njega ne podvomimo vase. Takšna je radost svobode.
Najpomembnejše osebe v našem življenju so starši. Moraš jih imeti rad, jim vračati, kar so oni dali tebi, ko si bil le mala jokajoča štruca z umazano ritko. Ko si bil majhen, so skrbeli zate, zato je kasneje na tebi, da poskrbiš zanje. Za budista ni nič bolj plemenitega. Dali so ti življenje, najlepše darilo od vseh.
Budist skoraj nikoli ne razmišlja o smrti, saj je to brez dvoma edina gotova stvar v življenju. Poleg tega pa ima smrt neskončno moč, saj prisili človeka, da se zazre globoko v svoje srce in loči pomembne stvari od postranskih. Veliko ljudi bližina smrti prisili, da se začnejo spraševati o življenju in pričnejo dajati prednost duhovnemu življenju. V tem smislu je smrt celo zaveznica.
Nikoli ne moremo preprečiti nesreče ali nezadovoljstva. A vedno lahko izberemo način, kako bomo sprejeli neprijetnosti, ki nas doletijo. Samo ti imaš moč, da o tem odločaš. Imej se rad, spoznaj se in vse ostalo bo prišlo samo po sebi.
Če te nekdo razjezi, se ne prepusti sovraštvu, temveč se raje vprašaj, kaj ti bo bolj koristilo, jeza ali ravnodušnost. Kakšne so dobre plati v obeh primerih? Na svoje življenje glej kot poslovnež, ki želi vstopiti na nov trg. Je v tvojem interesu, da boš šel v ta sektor? Ali lahko iz njega potegneš dobiček, dobiš več sreče, si prihraniš več trpljenja? Če je odgovor ne, potem se tega vzdržiš. Zelo preprosto je.
Ljudi ni mogoče prisiliti v srečo, če se raje brez upiranja prepustijo sili, ki jih vleče navzdol.
Grajajo osebo, ki je tiha; grajajo osebo, ki mnogo govori ... Nikoli ga ni bilo, nikoli ga ne bo, niti ga sedaj ni, nikogar, ki je vedno grajan, niti nikogar, ki je vedno hvaljen.
V drevo, ki daje sladke sadeže, prileti veliko kamenja. Včasih ljudje celo polomijo veje, da bi prišli do sadežev. A drevo kljub temu še vedno obrodi. Zato se ne smemo ustaviti, saj bi tako izgubili svojo identiteto. Nikoli ne smemo odnehati, karkoli se zgodi.
Boj za enakopravnost lahko postane uničevalen, če se ga dojema na tak način, z veliko maščevalnosti. Zavedati se moramo svojih zmožnosti, ki jih imamo kot ženske, naravnega čuta, sposobnosti, da skrbimo za druge, ter naše pameti in nežnosti. Imeti moramo zaupanje v svoje dobre točke in jim povečati vrednost. Mislim, da je to učinkoviteje kot kričati na ljudi, da jim bomo že pokazale, kako smo močne.
Treba je biti resnično radodaren. Ne smemo skrbeti zaradi stvari, ki jih ne moremo dati, toda tisto, kar lahko, moramo dajati s srcem. Svet potrebuje svetnike in tudi vsakdanje ljudi, ki so sposobni razumeti druge.
Da bi bilo moje srce vedno čisto, da bi bile moje besede vedno razsvetljene, da moje noge ne bi nikoli pohodile žuželke ... V čudovitih očeh je svet vedno čudovit. Če so naše misli pozitivne, pričnejo tako razmišljati tudi ljudje okoli nas.
Slava je kot odmev, ki pride z vrha gora, se nenadoma pojavi in nato izgine.
Ponavadi pravimo, da darujemo za druge, kar je res. Vendar pa sem prepričana, da darujemo najprej zase, saj je veselje ob dejstvu, da lahko razveselimo nekoga drugega, neskončno, včasih spominja na zasvojenost. Darovanje koristi obema, tako darovalcu kot darovancu.
Otroci bi morali ob vsaki priložnosti pomagati svojim staršem in jim nuditi vso potrebno oporo. Vsi, ki še vedno imate mame, izkoristite čas z njo. Radi jo imejte, varujte jo in ji dajte občutek, da je res vaša mama. Bodite srečni, da jo lahko pokličete, ne da bi ji morali povedati kaj pomembnega. Vaše spoštovanje do nje naj bo samoumevno, tako kot dihanje. Naj se vam zdi popolnoma normalno, da slišite njen smeh. Mama želi svojemu otroku najboljše, se veseli, ko je srečen, in trpi skupaj z njim, ponavadi še bolj kot on sam. Veliko govorimo o bogu, a so starši več kot to.
Včasih, ko sanjam, se zavedam, da gre za sanje, in jih ne jemljem resno. S trpljenjem je enako. Ko mislimo, da trpimo, lahko najdemo razloge za srečo. Dovolj je, da se tega zavedamo. Do življenja moramo biti vedno pravični in ne videti le tistega, kar nam je vzelo, temveč tudi kar nam je dalo.
Budizem uči, da moramo svojega sovražnika jemati kot učitelja in uporabiti tisto, kar je pri njem slabega, da bi se bojevali proti svoji lastni negativnosti.
Tako kot magnet privlačijo nasprotne sile, sem tudi jaz ustvarjena iz ljubezni in sovraštva, nasilja in brezpogojne naklonjenosti, večnih stvari in tistih z omejenim rokom trajanja. Nekaj časa me privlači eno, nato drugo, vse dokler moja čutila ne najdejo ravnovesja in m nehajo pošiljati nasprotujoča si sporočila.
Sreča je povsod, na dosegu roke, za vsakogar, če jo le želi videti. Skrivnost sreče je v tem, da cenimo in znamo biti zadovoljni s tistim, kar imamo.
Nikoli ne moremo razumeti trpljenje nekoga, če ga prej nismo izkusili sami. Zaradi lastne preteklosti se počutim povezano z bolečino drugih, zato jim lahko pomagam.
Človeška beda je na žalost kot jama brez dna, ki jo je ves čas treba polniti z ljubeznijo in sočutjem, ter tako najbolj šibkim preprečiti, da jih uniči.
Iz knjige Moj glas za svobodo, avtorica Ani Choying Drolma
