Živ'jo.
Moje ime je Slovenija. Kdo si pa ti?
Sem sramežljiva in ponavadi bolj v ozadju. Nerada se hvalim. V bistvu prej vidim svoje pomanjkljivosti kot lepote - no, na tem moram še malo delati ...
Sicer moram reči, da me zadnje čase kar opazijo in me radi pridejo pogledat. Pravijo, da sem skriti biser. Kaj pa vem ... Morda pa res.
Rada razvajam vse, ki pridejo k meni. Lahko jih ohladim v morski vodi, ali dajem izzive z visokimi gorovji. Pijejo lahko iz mojih potokov, ali se razvajajo v naravnih vrelcih vode. Večini je zelenje všeč, zato sem se obdala z ogromno gozdovi in nasploh bujnem zelenju. Ponujam tudi dobro zemljo in super podnebje, da si lahko ustvarijo slastno hrano in sladko vince. Edino dam pri moji sprednji nogi ne vem, kaj delajo, da je vince tako kislo ... Cviček mu pravijo. Kaj pa vem, zakaj jim je všeč ...
Veste, kaj je pa najlepše? Pri meni so res čudoviti ljudje. Dobri po srcu. Pridni. Ne vem ali imajo to po meni, ampak - premalo se cenijo. V svetu blestijo, doma jih pa kar nekako spregledajo. No, saj skromnost je lepa čednost, sem jih vedno učila. Morda malo preveč?
Edino ne vem, kaj sem storila napak, da se tako kregajo. Ob petkih se nezadovoljni vozijo na kolesih, nasploh pa se med seboj grdo gledajo. Ne razumem zakaj, pa tako se trudim, da bi jim dala čimlepše okolje in vse dobrine za lepo življenje.
No, saj vem, marsikaj moram še poštimati. Pa saj sem še mlada. Se učim. V zadovoljstvo mi pa je, da imam veliko prijateljev in podpornikov, ki se skupaj z mano trudijo, da bi ustvarili čimlepši prostor. Včasih nam gre bolje, drugič slabše, a nikoli ne bomo obupali. Saj ne bomo, a ne?
Aja, pa še to - pravijo, da moja govorica izumira. Temu ne verjemite. Imam tooooliko pisateljev, ki znajo takoooo lepo pisati v mojem jeziku, da se ne bojim zanj. Jih ne poznaš? Poglej, tukajle se zbirajo >>
Tvoja,
Slovenija
(ob 30-letnici Slovenije)
