Povzetek knjige Moji IVF otroci, avtorica Marija Martinčič Bauman; Za vse, ki si v življenju želijo slišati besedo »mama«

»Imeti otroka?« Seveda. Saj to je nekako naravno, normalno, kaj ne? Saj jih ima skoraj vsakdo.  Ja, skoraj …  A sama ne sodim med tiste srečnice, ki jim je to povsem preprosto.

Ko prehodiš tako pot, se v globini duše zaveš, kakšen čudež je rojstvo. Pot, na kateri sem morala poiskati ravnotežje med željami in možnostmi; se naučiti ne prepuščati strahovom in si zastavljati realnejše cilje. Vse to je od mene zahtevalo krepitev potrpežljivosti in strpnosti. Naučiti sem se morala ljubiti ter odpustiti sebi in drugim.

»Veliki izziv življenja je premagati meje znotraj sebe, jih odriniti tja, kamor še v sanjah ne bi pomislili, da je mogoče.« – Sergio Bambaren

Najin partnerski odnos je zaradi tega doživljal vzpone in padce. Namesto da bi se osredotočala drug na drugega, poglabljala vez in gradila trdnost zakona, sva že na začetku le-tega trčila v pomembno preizkušnjo. Marsikatero partnerstvo se ob takih izzivih prekine ali pa se partnerja toliko oddaljita, da za svoje telesne potrebe poskrbita drugje.  Namesto da bi se brezskrbno sprehajala in se držala za roke, izbirala priljubljene restavracije in se pogovarjala o lepotah dneva, se večina dogajanja, pogovorov, misli in čustev vrti okoli boja za otroka. Ja, ni lahko.  Le redki sprejemajo neplodnost kot DAR. Dar zase, kot življenjsko priložnost za rast, in dar za drugega.

»Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.« – Nelson Mandela

Težko je razumeti soočanje z neplodnostjo, če tega ne doživiš sam. Težko je najti prave besede, ko ti to težavo zaupa prijateljica. Morda je nekaterim tudi težko govoriti o tako intimnih tematikah. Vse to razumem. Malo težje pa je razumeti komentarje, ki zares ne sodijo v uho osebe, ki potrebuje vsak kanček notranje moči, da se sooči z neplodnostjo. Takrat potrebuje podporo, razumevanje. Potrebuje ramo, na katero se lahko nasloni, in uho, ki posluša, medtem ko usta molčijo. Potrebuje varen prostor, kjer se lahko zaupa in se besede ne širijo v svet. Potrebuje spodbudo, vero, upanje.

Nisem potrebovala pomilovanja, ne vloge žrtve. Nehajte s prigovarjanjem saj bo, saj bo. Ne prigovarjaj, če nimaš pojma. Mene je to jezilo. Ljudje v takih in podobnih situacijah so brez dvoma že preučili tisoč in eno knjigo ter strokovnjake, preučili vse možne stvari, ki obstajajo na vsem svetu. Zato ne dajaj nasvetov, če ne razumeš. Sploh pa ne takih res že kar neumnih: »Pa posvojite otroke.« Res ne, ne na tak način!

Pogrešala pa sem tisto pristno, zgovorno, ljubečo tišino. Pogrešala sem iskrenost. Besede, kot so: »Hvala Bogu nimam pojma, kaj se ti dogaja. Ampak vidim in čutim, da je to, kar se ti dogaja, zelo stresno in naporno. Rada bi ti pomagala, vendar ne vem, kako … ne znam. Ker ne razumem čisto. Želim povedati to, da čutim s teboj. Če veš, da lahko kako pomagam, mi to povej, z veseljem bom. Če misliš, da ne morem, ti vseeno povem: tu sem. Kadarkoli me potrebuješ. Mislim nate in sem s teboj v mislih, v srcu. Iskreno ti privoščim, da postaneš mama. Upala bom s teboj in se iskreno veselila. Pa tudi žalostna bom, če ti morda ne bo uspelo. Tu sem, čeprav brez besed. Vedi, da sem tu, s teboj.«

Kjerkoli ste na tej poti do otroka, nikoli ne pozabite, da v tem niste sami. Zares niste.

Možnost naročila knjige Moji IVF otroci, Marija Martinčič Bauman, na tej povezavi >>

»Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa.« – Albert Einstein

Ves čas mi je bilo jasno, da potrebujem oboje – delo na sebi in na drugi strani znanstvenike. 

Stopila sem na pot spoznavanja, da moje telo ni le materija, po kateri praskajo, vbadajo in režejo. Je mnogo več, je čudež živega. In za to življenje sem odgovorna sama.  Za trenutek sem se ustavila. Kaj delam narobe? Kaj mi telo sporoča? Ali je utrujeno ali pa ni dobro pripravljeno.

Opremila sem se z optimizmom, kar pa ni bilo vedno preprosto. Kako ostati pozitiven, nasmejan (iskreno in ne zaigrano), kako ohranjati vero in upanje, če te misli na pretekle poraze vedno znova spomnijo, kakšen je občutek žalosti in bolečine? Vsakič, ko sem zaznala neprijetno misel, sem jo ozavestila in se disciplinirala za spremembo. »Kaj, če nikoli ne bom mama ...« »Ne, Marija, že postajaš mama. Ne veš, kdaj in kako boš, a že postajaš mama.«

Bolj ko sem se poglabljala v to, bolj sem razumela, kaj delam narobe. Stres, slaba prehrana, hitrost, grobost do sebe, pomanjkanje časa, stalna aktivnost … Vse to je postalo naš način življenja, ki nam je tako normalen, da dostikrat niti ne zaznamo, da to ni v skladu z našo prvobitno naravo. Telo trpi in se zakrči, telo se izčrpava in s tem seveda otežuje tudi zanositev.

Razvijajoče se celice, človeški zarodek je zame človeška stvarnost, je potencial življenja in razvoja, je otrok, četudi njegova zunanja in notranja oblika še nista izraženi tako, kot smo ju navajeni.

»Če ne morete leteti, tecite. Če ne morete teči, hodite. Če ne morete hoditi, se plazite. Karkoli že počnete, pojdite dalje.« − Martin Luther King

Dolgo sem bila odločno proti vsaki alternativi. Tradicionalnega prepričanja, naklonjena izključno klasični medicini in znanstveno razložljivim pojavom, dogajanjem, diagnozam, terapijam, zdravljenju. Vse drugo se mi je zdelo kot nekakšen vudu. Vse dotlej, ko sem uvidela, da klasična medicina marsikdaj nima ustreznih odgovorov, ki pa jih kot pacient pričakuješ. Ozirati sem se začela zunaj teh okvirov in opremljena z literaturo raziskovala do tedaj povsem novo področje. Seveda se od klasične medicine nisem oddaljila. Bilo je jasno, da brez pomoči medicinskih strokovnjakov in znanstvenikov cilja ne bom dosegla.

Prava pot do ozdravitve, če temu lahko tako rečem, je v sprejemanju in upoštevanju tako uradne kot tudi alternativne medicine. Želim si, da se bosta ti dve v prihodnosti bolj povezovali in sodelovali, saj lahko v njuni kombinaciji delamo čudeže, ki jih ob pravem pristopu zmore naše telo.

»Na koncu dneva lahko prenesemo mnogo več, kot se zavedamo.« – Frida Kahlo

Takrat sem se spraševala: »Zakaj jaz? Zakaj prav jaz?« Ko pa se sedaj oziram nazaj, vidim te izzive kot najboljšo priložnost za zazrtje vase, za rast in razvoj. Priložnost za življenje na novo, bogato v zavedanju pomembnih in pravih stvari.

Ne le v Etiopiji, Malaviju, na Madagaskarju … povsod so najini otroci, povsod so NAŠI OTROCI. Namenimo jim trenutek svojega časa, drobne radosti, osnove za življenje, ljubezen … Ne trgajmo jim kruha in vode od ust s svojimi krivičnimi politikami. Ne kradimo naravnega bogastva njihovim deželam in ne pehajmo jih v revščino …Vabim vas vse skupaj – bodimo starši otrok sveta.

Ko se ozrem nazaj na prehojeno pot, zdaj lahko priznam številne napake. Na tem mestu čutim dolžnost, da vas opozorim nanje, hkrati pa navedem glavne okoliščine, za katere osebno menim, da pomagajo pripeljati k želenemu uspehu. Niso pravila, vklesana v skalo, so le lastne izkušnje.  Govorim iz ljubezni do vseh vas, ranjenih in preizkušenih na različne načine.

  • Pozanimajte se o procesih in postopkih, rutinah, posebnostih, znanju, ki jih imajo in izvajajo posamezni specialisti, ter zase izberite najboljšega. Začnite pri neinvazivnih preiskavah, in če je nujno potrebno, tudi drugih. Pred tem pridobite odgovore na vsa vprašanja. Če obstaja najmanjši dvom, ga razjasnite. Bodite raziskovalni in pozorni, osredotočeni.
  • Pred tem poskrbite zase na nežen in varen način. Zdaj vemo, da naše telo ni le kup organov in kosti, pač pa ga določata tudi razum in duh.
  • Ozavestite energijo v sebi in okrog sebe. Opazujte, kako je vseprevzemajoča, kako se pretaka v vseh živih bitjih in skrbi za veličastne čudeže v naravi. Ne ignorirajte svojih misli, strahov, želja, odnosov, preteklosti, gibanja, načina prehranjevanja, službe, vse to vas skozi energije, ki se pri tem ustvarjajo, povezuje z vašim zdravjem ali boleznijo.
  • Vzemite si dovolj časa. Ne hitite iz postopka v postopek! Na ta način boste le utrudili svoje telo in um, želeni rezultat pa se bo odmikal. Prav tako vaše neučakanosti ne bodo veseli ljudje, ki jih boste med postopkom (ali med postopki) zelo potrebovali.
  • Čas, ki ga vložite v priprave, vam bo prihranil čas pozneje. Zavedajte se, da v boju odneha glava, ne telo; zato krepite moč uma!
  • Premislite, ali živite zdravo, ali ste v dobri kondiciji, telesni in duhovni.
  • Pojdite k psihologu, k duhovniku, zaupniku, specialistu. Zaupajte se mu.
  • Ne sprejemajte vse krivde nase in ne iščite vzrokov v vsaki malenkosti svojega otroštva. Ne obtožujte svojih staršev in tudi ne sebe.
  • Ne bodite grobi do sebe, svojega telesa. Ne zaničujte ga, saj je to edino, ki vam je bilo dano. Pazite nanj in ga spoštujte, spoštujte svoje življenje.
  • Ne predajajte se žalosti, obupu. Razvedrite se, skušajte biti srečni.
  • Dihajte! Bolezen ne živi v telesu, ki ima dovolj kisika. Vdihnite svobodo, zapojte si, razveseljujte svoje srce. Povejte mu, da ga cenite, da ga imate radi. Ampak to tudi verjemite! Naučite se zdravega humorja in ga uporabite vedno, ko vas bodo drugi izzvali.
  • Vera, molitev in zaupanje so prav tako močna orodja. Nekaterim pomagajo afirmacije. Orodij je veliko, zagotovo dovolj, da vsak izbere sebi primernega.

In jaz? Rastem v spoznanju, da bistvo ni v tem, da dobimo, kar želimo, pač pa, DA ŽELIMO, KAR IMAMO. Skozi delo, svetovanje in pomoč drugim zato iz tal pobiram košček za koščkom nekoč znane podobe, jo sestavljam in zorim zaradi njenih brazgotin … in jih prelivam v drugačne barve življenjskih zgodb. In sem srečna … in HVALEŽNA.

Kakšna pot! Najprej sem odkrivala in spoznavala resnice o sebi, in ko sem vzljubila tudi svoje pomanjkljivo in ranjeno telo, sem bila čisto zares pripravljena postati mama.  Tako samoumevno se nam zdi rojevati otroke na ta svet. Zame je bilo vse prej kot to. Noro veliko stvari se mora izpolniti, da se zgodi ta čudež. Jaz se ga zavedam. In sem hvaležna za to pot. Za preizkušnje in trpljenje. Za moč in pogum. Za rast. Za življenje. Ker ga brez tega tudi sama ne bi mogla posredovati.

»Naredi, kar zmoreš, s tistim, kar imaš, tam, kjer si.« − Theodore Roosevelt

Iz knjige Moji IVF otroci, Marija Martinčič Bauman >>