Ko sem meniha vprašala, ali bi poenostavljeno lahko rekla, da je Vipassana nekakšen trening, ki ga izvajamo, da dosežemo pristno notranjo srečo in mir, je moje razmišljanje potrdil.

Pripomnila sem: »Odlično, tako bo tudi s pomočjo te knjige v prihodnosti po ulicah hodilo več iskreno nasmejanih obrazov, ljudje bodo umirjeni in sproščeni, veseli ... Točno to, kar govorim, da bomo v Sloveniji naredili!«

Pričakovala sem njegov nasmeh, a sem namesto tega dobila nauk: »Nikoli ne glej v prihodnost, vedno razmišljaj zgolj o sedanjosti. Ta trenutek.

Prihodnost bo samodejno dobra, če boš v vsakem trenutku ZDAJ delala dobro. Zapomni si – vedno izbiraj svoje misli in dejanja na osnovi trenutka ZDAJ.«

...

najdi-svojo-sreco-in-mir-petra-skarja-2-768x426

Ali ste kdaj razmišljali, kolikokrat ljudje rečemo: »Ko bom _____, bom zadovoljen/srečen …«? Verjetno je to ena največjih napak, ki jih delamo v življenju. Nikoli ZARES ne vemo, kaj bo jutri. ČE bo jutri. S tem ko čakaš na nekaj v prihodnosti, izgubljaš trenutke v sedanjosti.  

Naj vam povem, kdaj sem prvič prišla do tega spoznanja prek lastne izkušnje. Težke, a takrat meni nujno potrebne.

V nekem obdobju svojega življenja sem se strinjala s tem, da 'pozabim' na svoje življenje za 'zgolj' eno leto v zameno za to, da bom čez eno leto nekaj imela. Nekaj materialnega. No, saj pravzaprav ni posebna skrivnost, o čem govorim – da bova imela sanjsko hišo, v kateri bova živela. Kaj pomeni, da 'pozabim' na svoje življenje? To, da se eno leto vsaka sekunda dneva posveti zgolj enemu cilju, in ta je, da se naredi hiša – tudi če je za to treba vse dni delati, jokati, skakati, hoditi po eni nogi, trpeti … kar koli.

Torej, za eno leto pozabiti na lastna čustva, občutke, na pogovore, partnerstvo, moralne vrednote, spanje, prijatelje, hobije, šport, misli, želje … Strinjala sem se, da postanem stroj z enim samim vsajenim programom – narediti hišo v enem letu. Si predstavljate, da sem se strinjala s tem?? ENO CELO LETO!? Veste, koliko stvari se naredi v enem letu? Veste, koliko dni, ur, minut, sekund življenja je to?

Neumno, kajne? No, takrat se mi ni zdelo …

Strinjala sva se, da žrtvujeva eno leto svojega življenja, da bova potem res srečna in zadovoljna. POTEM bova živela pravljično življenje, potem bova UŽIVALA.

Veste, v čem je trik? »Ko bo …, bom …« Nikoli namreč ne veš, ali se bo ta 'BOM' sploh kdaj zgodil.

Meni se ni.

Na koncu sem ostala brez zastavljenega cilja in brez tistega leta življenja. Sicer, ne razumite me narobe – danes sem zelo zelo hvaležna, da mi je bila dana ta izkušnja, saj me je naučila po mojem mnenju ene najpomembnejših lekcij v življenju do sedaj, in to je – ŽIVI ŽIVLJENJE TUKAJ IN ZDAJ.

najdi-svojo-sreco-in-mir-petra-skarja-768x276

Potrebovala sem tako izkušnjo, da danes znam ceniti vsak dan posebej. In ga res. Oziroma, če sem povsem iskrena – ko me je ta izkušnja doletela, sem znala ceniti in živeti popolnoma vsak dan v danem trenutku. Čez čas sem malce pozabila na to in se spomnila lekcije še vsak drugi dan. Potem vsak tretji dan ... Zato sem bila še posebno hvaležna menihu, da me je ponovno spomnil na to.

Resnično upam, da se bom v svojem življenju res čim večkrat spomnila tega nauka, saj njegovo upoštevanje resnično prinese tisto pravo ŽIVLJENJE v življenju.

Življenje je POT. Na ta fizični svet smo bili dani z namenom, da se učimo, rastemo, razvijamo, dobivamo spoznanja, IZKUŠAMO življenje … Najlažje to dobimo prek težjih preizkušenj, ki nas doletijo. Zato poskušajte izkušati življenje vedno, ne glede na dane razmere. Tudi kadar jokate, ste nesrečni, vam je težko – v točno tistem trenutku izkušajte tiste občutke, ki so vam dani. Cenite jih in bodite hvaležni zanje.

Saj sploh ne bi vedeli, kaj je sreča, če ne bi občutili žalosti. Ne bi vedeli, kaj je uspeh, če ne bi doživljali neuspehov. Ne bi vedeli, kaj je svetloba, če ne bi imeli teme.

Vse je V REDU in vse je ŽIVLJENJE. Prepustite se toku življenja in ga preprosto ŽIVITE.

Manj ko se upiramo, lažje nam je. Žal, ali pa na srečo, nismo močnejši od življenja samega. Bolj ko se mu upiramo, bolj nas bo mučilo, da nas zlepa ali zgrda postavi na našo pot, na kateri se moramo naučiti določenih lekcij.

Lažje se mu je prepustiti in uživati v vožnji … Včasih razburkani in deževni, drugič umirjeni in sončni … A vedno zanimivi 🙂

Edina res prava krivica, ki si jo lahko zadate (morate razumeti, da je vse napisano zgolj moje subjektivno razmišljanje), je ta, da ob padcih 'travmirate' na mestu in se ne premaknete naprej.

Nekateri ostajajo v takšnih položajih leta in leta. Kakšno krivico si delajo s tem … Apatija, smiljenje samemu sebi, žalovanje, popolna pasivnost – to so po mojem mnenju res grozne stvari, ki si jih zadaja človek. Namesto da bi takrat (čeprav je težko, VEM) poskušal razumeti, kakšen nauk se skriva za tem, česa ga življenje želi naučiti, namesto da bi to sprejel, bil hvaležen in bolj 'izobražen' stopil naprej do novih izkustev. Učenje ni vedno preprosto ...

Zato – Go with the flow! (Prevod: Prepusti se toku!) Življenje je na koncu vedno pravično, vedno lepo in tu smo, da izkušamo lepote, tudi če na račun nekaterih težkih življenjskih lekcij.

Ko naslednjič zaznaš svojo misel: »Samo še to naredim … Potem bom pa srečen…«, se ustavi. Ne. Zdaj, točno v teh razmerah ceni trenutek, občuti vse dražljaje in ŽIVI življenje. Res ne veš, koliko ti ga je še preostalo … In iz dneva v dan ga je manj … Pa toliko je še treba izkusiti in doživeti!

Sploh najmlajše generacije živimo v prepričanju, da imamo še vse življenje pred sabo, zato se pasivno zibamo v razmišljanju: »Bomo že ... je še čas ...«

Lansko leto januarja je mojemu (zdaj nekdanjemu) partnerju umrl najboljši prijatelj. Zelo mlad. Nepričakovano. Res težka izkušnja ...

A s svojo smrtjo naju je naučil še zadnje lekcije – resnično ne veš, kdaj bo konec tega življenja.

Zato ne čakaj!

...

Ravno v tem trenutku, ko še zadnjič pregledujem knjigo, preden jo dam v tisk, prebiram maile ... Posredovala sem naročilo knjige Zmaj ali kraljična, enega najboljših slovenskih avtorjev – Iztoka Jarca. Dobim odgovor njegove žene: » ... žal Vam moram sporočiti, da je Iztok preminil v športni nesreči ...«

Iztoka osebno nisem spoznala, čeprav sva izmenjala precej mailov in si pomagala pri promociji najinih knjig (dogovarjala sva se za kavo že vsaj dve leti), zato niti ne vem točno, zakaj me je ta informacija tako 'vrgla iz tira' ... Ampak me je, zelo ... In ko sem razmišljala, kaj je tokrat spet nauk, ki se ga lahko iz tega naučim, sem odprla dokument te knjige in spontano prišla prav do tega poglavja.

Še enkrat potrjeno – in vsak dan imamo take potrditve, če jih želimo prepoznati – živite TUKAJ in ZDAJ. Nikoli ne vemo, kdaj nam ni več namenjen JUTRI ...

In ko si želite koga spoznati, iti z njim na kavo – ne čakajte dve leti.
Najdi svojo srečo in mir, petra skarjaIz knjige NAJDI SVOJO SREČO IN MIR >>