»Ne podcenjuj moči srca,« sem nekje prebrala, »sposobno je dejanj, ki jih um ne more doumeti. Srce čuti, a tudi narekuje. Kako sicer pojasniti pot, ki sem jo ubrala jaz, pot, si ji jo ubral ti, daljšo in težjo od vseh poti?«
Česar ta pesem ne pove, je to, da je ta pot tudi bolj barvita, lepše opevana, bolj intenzivna v vseh čutih in bolj zapomnljiva za vse življenje.
Prihodnost je le uganka, preteklost le spomin. A le izkustva preteklosti nam dajo širino palete barv, s katero lahko izrišemo najlepše slike prihodnjih dni, let in življenja. Ko pogledam nazaj, so mi pretekla leta dala mnogo teh izkustev, s katerimi vsaj vem, kaj življenje ponuja in po čem lahko posegam.
