neizmeren-pogum-brene-brownBrene Brown

»Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi lahko kaj storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene, katerega obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti, ki ne doseže cilja spet in spet, ker ni truda brez napak in neuspehe. Ćast gre tistemu, ki se dejansko potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa, če ne uspe, vsaj neizmerno pogumen ...«

Vsak dan izkusimo negotovost, tvegamo in smo čustveno izpostavljeni, če to hočemo ali nočemo.

Popolnost in neprebojnost sta zapeljiva, vendar v življenju človeškega bitja ne obstajata.

Manj razmišljajte. Več občutite.

Medsebojno povezanost imamo v krvi, našemu življenju daje smisel in namen, brez nje je življenje trpljenje.

Kako živeti z vsem srcem? Krepite:

  • svojo pristnost (opuščajte skrb, kaj si mislijo drugi ljudje),
  • sočutje do sebe,
  • prožnost duha,
  • občutek hvaležnosti in radosti,
  • svojo intuicijo in zaupanje vase,
  • svojo ustvarjalnost,
  • občutek za igro in počitek,
  • občutek miru in globoke tišine,
  • smisel za pomembno delo,
  • smeh, petje in ples.

Življenje z vsem srcem je način življenja, ki izhaja iz občutka lastne vrednosti.

Ranljivost je jedro, srce in sredica najpomembnejših človekovih izkušenj.

Če hočemo znova prižgati ogenj strasti in inovativnosti, moramo delo narediti človeku prijaznejše.

To, kar vemo, je pomembno. Vendar je pomembnejše to, kar smo. Bolj kot vedeti to, kar vemo, biti to, kar smo, od nas zahteva, da se prikažemo ter pustimo, da nas vidijo.

Spravljanje ljudi v en koš ali označevanje ljudi, katerih težave so bolj povezane z okoljem in naučene kot podedovane ali naravne, pogosto bolj škodi pozitivnim spremembam, kot jih spodbuja.

Povsod vidimo sporočila kulture, da je povprečno življenje nesmiselno. Trenutno je v igri izjemno močan kulturni vpliv in mislim, da je strah pred povprečnostjo del tega vpliva.

Pomanjkanje ustvarimo zato, ker ga občutimo. Pomanjkanje je težava, da "nikoli ni dovolj".

Pogosto se primerjamo z nedosegljivo, na medijih temelječo vizijo popolnosti, ali svojo resničnost primerjamo z lastno izmišljeno predstavo o tem, kako lepo je nekomu drugemu.

Namesto da bi združili moči in zacelili rane (za kar je potrebna ranljivost), smo jezni, prestrašeni in se prepiramo.

Družbeni programi:

  • občutek sramu (strah pred posmehom ali podcenjevanjem se uporablja za upravljanje in nadziranje ljudi)
  • medsebojno primerjanje
  • odtujenost (bolje je ostati tiho, kot pa deliti svojo zgodbo, ideje, izkušnje)

Vsi hočemo biti pogumni, a nihče noče biti ranljiv. A le ranljivi so lahko pogumni.

Čutiti pomeni biti ranljiv. Prepovedati si čutiti iz strahu, da bo cena previsoka, pomeni odkorakati prav od tiste stvari, ki našemu življenju daje smisel in namen.

Ljubezen je negotova. Je neverjetno tvegana. In ljubiti nekoga pomeni, da smo čustveno izpostavljeni. Da, to je strašljivo. In da, lahko nas prizadene. Toda, ali si predstavljate, kakšno bi bilo vaše življenje, če ne bi ljubili in bili ljubljeni?

Ko si pustimo biti ranljivi, ogromno čustveno tvegamo.

Ljudje, ki mislijo, da niso dovzetni za varljivo oglaševanje, so pravzaprav najranljivejši.

Radi vidimo surovo resnico in odprtost drugih ljudi, nas pa je strah, da bi drugi enako videli v nas. Bojimo se, da resnica ne bo dovolj – da to, kar želimo povedati, ne bo dovolj dobro brez olepšavanja, prirejanja in zbujanja pozornosti.

Rad bi videl tvojo ranljivost, vendar sam nočem biti ranljiv. Ranljivost je tvoj pogum, toda moja šibkost. Tvoja ranljivost me privlači, moja pa me odbija.

Prepričana sem, da odkriti pogovori o občutku ranljivosti in sramote spreminjajo svet.

Ranljivost je deljenje svojih občutkov in izkušenj z ljudmi, ki so si prislužili pravico, da to slišijo.

Zmorem sam je vrednota, ki jo v naši kulturi visoko spoštujemo, ironično gledano celo takrat, ko skušamo ostati medsebojno povezani.

Potrebujemo roko, da nas dvigne s tal, ko v areni pademo (in ko živimo pogumno, se to zgodi).

Pogum je nalezljiv.

Nič ni preobrazilo moje življenje bolj kot spoznanje, da jej ocenjevanje svoje vrednosti na podlagi odziva ljudi na tribuni zapravljanje časa.

Včasih je naš prvi in največji izziv prositi za podporo.

Le ko smo dovolj pogumni, da raziščemo temo, odkrijemo resnično moč svetlobe.

Vsi imamo v sebi svetlobo in temo. Pomembno je, za katero od njih se odločimo. To nas naredi to, kar smo.

Skrivni ubijalec inovativnosti je občutek sramu. Globok strah pred tem, da bi se motili, da bi nas drugi ponižali ali da bi se počutili manjvredne, nam preprečuje, da bi tvegali natanko to, kar je potrebno tvegati, da bi naša podjetja napredovala.

Ko bomo neizmerno pogumni, bomo delali napake in ne dosegli cilja spet in spet. Soočili se bomo z neuspehi, napakami in kritiko. Če hočemo iti preko težkih razočaranj, čustvene prizadetosti in strtega srca, ki so neizogibni del življenja iz vsega srca, ne moremo poraza enačiti s tem, da smo nevredni ljubezni, pripadnosti in radosti. Če ga, potem se nikoli več ne bomo prikazali in poskusili znova.

Ne morete sočustvovati na pravi ali napačen način. Preprosto prisluhnite osebi, naj pove, kar želi povedati, ne obsojajte je, čustveno se povežite in ji dajte občutiti  neverjetno moč sporočila »nisi sam«.

Od žensk danes se pričakuje, da smo naravne lepotice, naravne mame, naravne voditeljice in naravno čudovit starš v naravno čudoviti družini. Biti moramo popolnega videza, vendar se ne obremenjevati s tem in zapravljati ure za videz. Moramo biti to, kar smo, vendar nikakor sramežljiva in negotova. Moramo biti iskrene, vendar nikakor spravljati ljudi v zadrego. Moramo biti čustvene, vendar ne prečustvene in ne prehladne. Moramo povedati, kar mislimo, vendar nikoli prizadeti ljudi ... Skratka, pripravljene moramo ostati kar se da majhne, sladke in tihe, svoj čas in darove pa porabiti za lep izgled. Naše sanje, srčne želje in darovi niso pomembni.

»Nehala sem brati anonimne komentarje o sebi. Če niste v areni skupaj z mano in se ne borite ter nimate občasno izpostavljene svoje zadnje plati, potem me ne zanima vaše mnenje.«

Moške prosimo, da so ranljivi, rotimo jih, da nam zaupajo ter jih prosimo, da nam povejo, ko jih je strah, resnica pa je, da večina žensk tega ne prenese.

Do drugih smo strogi zato, ker smo strogi do sebe.

Najti nekoga, ki ga lahko ponižamo, obsojamo ali kritiziramo, postane pot iz mreže ali odvračanje pozornosti od lastnega zaboja. »Če nekaj delaš slabše kot jaz, potem mislim, da imam boljše možnosti za preživetje.«

Ironično (ali morda normalno) je, da ljudi obsojamo glede tistih stvari, glede katerih smo sami ranljivi, še posebej pa zbadamo tiste, ki jim gre slabše kot nam.

Osramotiti ljubljeno osebo zato, ker je ranljiva, je ena od najresnejših izdaj zaupanja.

Če hočemo najti pot iz sramote nazaj drug k drugemu, je ranljivost pot, pogum pa svetloba. Odložiti seznama o tem, kakšni naj bi bili, je pogum. Ljubiti sebe in drug drugega spodbujati, naj smo to, kar smo, je morda edini največji odraz neizmernega poguma.

Maske nam dajejo občutek, da smo varnejši, tudi če nas dušijo. Oklep nam daje občutek, da smo močnejši, tudi ko nas njegova teža dodatno utruja. Ironija je, da takrat, ko stojimo pred kom, ki se skriva za masko ali ščiti z oklepom, razočarani in se z njim ne počutimo povezani. In v tem je paradoks: ranljivost je zadnje, kar hočem, da vidiš pri meni, toda prvo, kar hočem videti pri tebi.

Ko čutimo, da smo dovolj, sprejemamo svojo vrednost, začnemo postavljati meje in pustimo, da nas vidijo.