.
Iz knjige NEPOJMLJIVO, Dušan Stefančič in Natalija Švab
Star je bil 16 let. Grozote, lakota, beda in delovne zahteve koncentracijskega taborišča so grozile, da bodo dokončno zlomile duh sicer odločnega in iznajdljivega najstnika. A se ni zlomil. Na koncu ni le preživel koncentracijskega taborišča, ampak je resnično živel. Za razliko od mnogih ga izkušnja ni zaznamovala in spremenila v zagrenjenega ujetnika demonov preteklosti, ampak ga je življenje vzgojilo v odločnega, racionalnega, razgledanega in bistroumnega človeka, ki je postal mednarodno uspešen poslovnež, in so mu izkušnje z najtemnejšimi platmi človeške narave pomagale bolje razumeti ljudi, posel, politiko in svet nasploh.
"Tudi jaz sem bil nekoč mlad. Verjel sem, da se nepredstavljivo, popolno razčlovečenje ne more zgoditi. Pa se je."
Ne smete pozabiti, da je bila večina Nemcev zadrtih nacistov. Današnji Nemci so seveda druga generacija, ki ji ne moremo naložiti odgovornosti za tiste čase. Ampak realnost tistega časa pa je, da so bili večinoma do zadnjega trenutka prepričani v svoj prav.
Bivanjski pogoji so bili obupni. Povsod je bilo polno uši, ne glede na vse poskuse, da jih uničijo. Uši so kot ljudje. Ne glede na to, kakšni udarci jih doletijo, vedno jih je še več.
Takrat sem prvič razmišljal o pomenu življenja in smrti. Vsekakor me ni nihče vprašal, če želim priti na svet. Odločili so se. In to je bilo to. Prispel sem jaz, ki sem se moral nato prebijati čez šolo in čez vrsto nekih neprijetnih izkušenj, zdaj pa ždim tukaj, v tej luknji, in sploh ne vem - zakaj.
V usodo namreč ne verjamem. Usodo bi moral nekdo usmerjati, ampak jaz tudi v Boga ne verjamem. Verjamem pa v hude, lepe in nesrečne slučaje. In jaz sem imel v taborišču precej sreče s tem, da sem bil malo bolj razgledan, predvsem sem bil zelo mlad in si nisem znal predstavljati, da bi tam pustil svoje kosti.
Dolgoročno nas je taboriščna izkušnja zelo različno zaznamovala. Drog takrat ni bilo, je bil pa alkohol in marsikdo po koncu vojne ni zdržal pritiska vrnitve v normalno življenje. Smo se pa z nekaterimi taboriščnimi sopotniki po koncu vojne še dolga leta srečevali. Ampak sčasoma nas je bilo na teh srečanjih vse manj in danes žal ne živi več nihče drug.
V taborišču se nisi mogel odkrito pogovarjati, saj nisi nikoli vedel, ali človek misli resno ali je to le provokacija in te bo komentar drago stal.
Stražar me je lepega dne vprašal, če molim. Vprašanje me je presenetilo. Vprašal sem ga, zakaj naj bi molil. Odgovoril mi je - lažje ti bo. Ne, prav nič mi ne bo lažje, ker sem v taborišču, sem odvrnil. Poleg tega se pa sprašujem, kako more bog, če res obstaja, dopustiti, da se dogaja, kar se dogaja. Bil je zelo presenečen nad mojim besednim izlivom in ni rekel nič. Mislim, da je premleval podobno.
Ko se znajdeš v takšnih okoliščinah, je sprva res težko. Ne moreš dojeti, da se kaj takšnega dogaja. Potem se pa dogaja vsak dan. Sčasoma zato postane nekaj normalnega. Potem ob novici, da nekoga ni več, samo še pomisliš: aha, umrl je. Hja, bog pomagaj ... Do tega nimaš več odnosa. Prizadane te še samo, če ni več tvojega prijatelja.
Nekaj pametnega sem slišal od komandirja: "V vojski boste nekatere stvari razumeli, nekaterih pa nikoli. Pa se zaradi tega nikar ne sekirajte."
Življenje človeka vedno kuje. Nikoli ne smeš biti preveč zaupljiv in vsako stvar moraš vzeti kot kovanec, razumeti, da ima dve plati. Ti pa moraš ugotoviti, katera stran bo prevladala.
Ko je človek osamljen, ima preveč časa za neplodno razmišljanje, ukvarjanje z drugimi, razplamti se zavist.
Pravzaprav sem bil vedno prepričan, da ima lastništvo barke tri pomembne faze. Prva je seveda gradnja, to je krasno obdobje, ko nekaj ustvarjaš. Druga faza je veselje, ko jo uporabljaš in midva z Zdenko sva res veliko preplula. Zadnja, ki pa morda prinese še največje veselje, pa je, ko jo prodaš.
Treba se je tudi zavedati, da vojna ni razselila samo Judov, in da so bili med razseljenimi tudi ljudje, ki so sami pobegnili zaradi slabe vesti, sodelovanja z Nemci. Nekaterim drugega kot beg niti ni preostalo.
Osebno, če povem po pravici, se me tisti zidovi taborišča, ko jih vidim, ne dotaknejo prav veliko. To se zgodi šele, ko se spomnim, da so bili vsi tisti kamni prineseni in obdelani ročno.
Kasneje so se dogajale res hudobne stvari, ampak tudi v teh sem vedno skušal najti kakšne pozitivne plati, trudil sem se iskati svetle točke. Koliko jih je bilo, je že drugo vprašanje, ampak če jih pozorno iščeš, se vedno najdejo.
Med najpomembnejše dosežke si štejem, da lahko rečem, da me od nikoder niso nagnali, saj se mi zdi, da mora biti grenko, ko ugotoviš, da nisi uporaben ali da nisi tisto, kar si mislil, da si. Na srečo te izkušnje nimam.
Poznate knjigo LJUBA MOJA MICI - Pr(a)va ljubezen med drugo svetovno vojno? >>
Danes se veliko govori o likih druge svetovne vojne, veliko premalo pa o dejanskih okoliščinah in vzrokih, da so ustvarili podlago za te ljudi. Pošteno moramo povedati, da so podlago pripravili zmagovalci prve svetovne vojne. Ko se je končala vojna, se je pojavilo veliko vprašanje, kdo je kriv. Ljudje vedno želijo imeti grešnega kozla, zato je to mesto pripadlo poraženi Nemčiji, ki so jo tako stisnili v kot, da je bila katastrofalna prihodnost pravzaprav določena. Namreč - ko si čisto na psu, verjameš prvemu, ki obljublja boljše čase in seveda so Hitlerju veselo vzklikali "heil", ko je obljubil preporod države, kjer je bila grozljiva brezposelnost. Nekoč močna država z milijoni prebivalcev je bila takrat le še razpadla tvorba s prestolnico in kupom palač. Za ljudi je bil to velik šok. Na drugi strani pa so Nemci organiziran narod, to jim je vsekakor treba priznati. Prav tako imajo dobro lastnost ali napako: če dobijo povelje in pravega, ki poveljuje, so neustavljivi. In prav to se je zgodilo.
Komuniziem ima temeljno napako, ki gre proti človeški naravi - namreč idejo, da smo vsi enaki v talentih, delu ... to pa seveda ne drži. Še dve roži iste vrste nista enaki.
Nekoč sem nekega Avstrijca vprašal, zakaj je takrat rinil v Nemčijo, pa mi je dejal: "Dela nisem imel, denarja tudi ne, imel sem pa družino." Ta del je zelo pomembno razumeti. Saj ljudje takrat niso razmišljali, kaj se bo iz vsega tega izcimilo. Hoteli so (pre)živeti.
V zvezi z vojno je res pomembno razumeti jezo in maščevalnost. Ob osvoboditvi taborišča je bilo v meni ogromno želje po maščevanju. Takrat bi brez pomisleka šel za stražarja v koncentracijsko taborišče, kjer bi bili zaprti SS-ovci. Brez pomisleka. Tudi nobene žalosti nisem čutil do tistih, ki so bili ob osvoboditvi potolčeni do smrti. Ko izbruhne maščevalna jeza, je hudič. V njej ni nobene razsodnosti.
Danes smo že v fazi, ko je to po svoje del zgodovine, velik del sveta taboriščnega dela zgodovine druge svetovne vojne sploh ne pozna. Ko sem delal v tujini, pogovor ni nikoli nanesel na taborišča. Azija o tem ni imela pojma. Še več. Enkrat sem nekaj omenil, pa sta bila tam dva z nemškega konzulata. Nista verjela, da so bila v Nemčiji taborišča in da sem bil jaz v koncentracijskem taborišču. Ta dva sta bila sicer že pripadnika druge ali tretje generacije, zato njuno neznanje niti ni bilo tako presenetljivo.
Vse to bi se moralo v primerni obliki razložiti v šolah. Pa ne otrokom v osnovni šoli, ampak mladim tja do mature, ko se odločajo za poklic. Za določene teme moraš biti namreč dovolj fizično in psihično zrel, da jih dojameš.
Govorimo o stvareh, ki so nepojmljive. Pokazati ambient, življenje, to večno preganjanje, vpitje ... tega ne moreš zares upodobiti. Delno lahko učinek dosežeš s kakšnim rekvizitom, resnične groze pa se ne da predstaviti.
Vsaka stvar ima svoj zakaj in kako se je nekaj zgodilo. Če te stvari razumeš, se lahko izogneš napakam.
Veste, človek ne more čez noč postati vrhunski politik. Vsaka stvar ima nek določen razvoj dogodkov, svojo preteklost. Ne moreš enostavno reči, prej je bilo vse zanič, bom zdaj jaz to postavil tako, kot mora biti, pri tem se pa ne bom nič oziral na to, kar je bilo prej. Ampak prav to poskusi vsaka generacija. Vsak misli, da je najbolj pameten. Zato se pojavljajo vedno iste napake, ki dajo vedno iste slabe rezultate.
Graditi je zelo težko, podirati pa izredno enostavno. Da zgradite hišo, traja. Podrete jo lahko s samo malo dinamita. Tudi kritika je vedno lažja kot ustvarjanje.
Prav tako je težko najti pravo pot. Četudi jo najdeš, jih bo 20 reklo, da je napačna. Ampak tukaj je pa pomembna samozavest, samoprepričanje, da boš zmogel.
Pogosto mi očitajo, da sem dosleden, gospodovalen. Ampak to so lastnosti, ki jih do določene mere moraš imeti, sicer si te podajajo sem in tja, obračaš se po vetru.
Težava pri politikih je največkrat ravno odsotnost resnične, zdrave samozavesti, samoprepričanja v svojo vizijo, zato se ne ukvarjajo s tem, kaj bodo naredili, ampak kako bodo sebe pozicionirali.
Danes svetu vladajo paranoični in bolestno ambiciozni ljudje, kar ni dobro. Krivo je pa ljudstvo, ki se na to ne odzove oziroma jih na ta mesta postavi.
Že mogoče, da je danes človeštvo bolj izobraženo in razgledano, kot je bilo, ko se je netila druga svetovna vojna, še vedno je pa nagnjeno k utopičnim razmišljanjem in verjame v hitre rešitve.
Zelo zmotno bi bilo misliti, da je izobrazba sama po sebi garancija. V Nemčiji so ljudi, ki so verjeli v najbolj sprevržene stvari, ustvarili vzgoja, propaganda in izobraževalni sistem. Ne pozabimo, da so bili v komisijah, ki so odločale, katere ljudi bodo zaplinili, ljudje z akademsko izobrazbo.
Razvoj je seveda po svoje spremenil ljudi, ampak ne v njihovem bistvu in ne na bolje.
Današnja mladina je osamljena, sedi v kavarni in bulji v telefon. Mladi se med seboj ne pogovarjajo, človek pa je družabno bitje. Če si sam, je hudo. Negovati moraš stik z okolico, saj se tako razvijaš.
S prihodnostjo si niti ne belim glave, ker ne verjamem, da bom sedel na tronu, brenkal na harfo, gledal obličje boga in se smehljal svetu. Ohranjam pa optimizem, ker od negativnosti ni nobenega napredka. Veliko ljudi ves čas črnogledo v nič daje Slovenijo in Slovence. Ampak če bi vse te mračne ocene držale, bi mi že zdavnaj izumrli. Pa tako dolgo živimo na tem koncu, čeprav nam sovražnikov ni manjkalo. Pa še svoj bogat jezik imamo.
Te negativnosti ne maram. In tudi tega ne, da je menda vse zanič. Pri nas vedno vse predloge zavračamo, smo strašno pametni. Veste, po bitki je ogromno uspešnih generalov. Ampak v življenju je za marsikaj najprej treba imeti predvsem veliko znanja, pa tudi veliko poguma.
Skozi življenje ne morete z jambranjem. So zelo bolni ljudje, ki so upravičeno slabe volje, večina pa za svoje negodovanje nima prav dobrega izgovora.
Slovenijo vidim kot deželo, ki bo vedno imela težave, ampak bo vseeno uspešna. Pa čeprav se samo pritožujemo čez politike. Se je pa treba izogniti ponavljanju napak iz preteklosti.
Iz knjige NEPOJMLJIVO, Dušan Stefančič in Natalija Švab
